Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna, čeprav sta jo oprli na zmotno materialnopravno podlago. Ker sta ugotovili, da je šlo med strankami za sporazumno gradnjo, pri kateri so vse tri tudi sodelovale in da so živele v družinski skupnosti, ko je bilo ustvarjeno sporno premoženje, spora iz takega razmerja ni mogoče reševati po pravilih, ki veljajo za neposlovna razmerja (kot sta pravno zmotno ocenili sodišči nižjih stopenj). Sprejema pa revizijsko sodišče nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je sporno premoženje skupno premoženje pravdnih strank (zadnji odstavek na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje). Predmetni spor je tako spor o skupnem premoženju in deležih strank na njem. To pomeni, da je spor stvarnopraven. Stvarnopravno podlago pa ima spor tudi v primerih, ko en član skupnosti zahteva ugotovitev deleža na skupnem premoženju, hkrati pa uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da mu večinski solastnik(i) izplača(jo) vrednost njegovega deleža v skladu s pravili tretjega odstavka 122. člena zakona o nepravdnem postopku. Zaradi iztoževanja vrednosti deleža v denarju zahtevek torej ne izgubi stvarnopravne narave (kar pomeni, da spor zaradi navedenega ne postane obligacijskopraven). Stvarnopraven zahtevek pa ne zastara.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je solastnik do 13/100 hiše P. S., stoječe na parc. št... k.o... ter prizidka, stoječega na parc. št... iste k.o. z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ugodilo pa je podrejenemu zahtevku, da sta mu toženki dolžni nerazdelno plačati 913.185,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1995 do plačila ter stroške postopka, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbo toženih strank zoper zgoraj navedeno sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo toženki iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji pobijata stališči nižjih sodišč, da je tožba s stvarnopravnim zahtevkom pretrgala tek zastaranja tudi obligacijskopravnega zahtevka, vendar odločitvi nimata o takem stališču ustreznih razlogov. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. Judikatura je že sprejela stališče, da ugotovitveni stvarnopravni zahtevek ne vpliva na tek zastaralnega roka obligacijskopravne terjatve. Sodišče bi moralo glede na povedano potem, ko je zavrnilo stvarnopravni zahtevek, zavreči tudi obligacijskopravnega. Čeprav gre za isto dejansko podlago, gre vendar za dva različna zahtevka ter je zastaralni rok začel teči z razvezo zakonske zveze tožnika in prve toženke.

Na revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska izvajanja o tem, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov za stališči, da tožnikov tožbeni zahtevek ni zastaral, predstavljajo očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča navedeni očitek ni utemeljen. Namreč sodišči prve in druge stopnje sta v razlogih svojih sodb obravnavali in ocenili ugovor toženk, da naj bi bil tožnikov tožbeni zahtevek zastaran ter sta razloge za zavrnitev takih ugovorov izčrpno navedli. Vprašanje ali so zadevni razlogi tudi materialnopravno pravilni, pa ni stvar procesnopravne ampak materialnopravne presoje sodb nižjih sodišč, ki se bo obravnavalo spodaj v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče preizkusilo sodbi nižjih sodišč še v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), pri čemer je ugotovilo, da navedena kršitev ni bila zagrešena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta tožnik in prva toženka razvezana zakonca, da je druga toženka mati prve toženke in bivša tašča tožnika, da so vsi trije živeli v družinski skupnosti, ko so obnovili stanovanjsko hišo in zgradili prizidek, da je navedena gradnja opravljena s skupnim delom in sredstvi, da je med strankami obstajal smiseln dogovor o taki gradnji ter da je nastalo premoženje skupno premoženje vseh treh. Dalje sta ugotovili, da sta obnova hiše in prizidek vredna skupaj 1,521.976,00 SIT (prizidek je površine 47,26 m2, stanovanjski prostori hiše pa 69,28 m2) ter da znaša tožnikov prispevek k nastanku te vrednosti 60%, prispevek obeh toženk skupaj pa 40%. Glede na take ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da tožnikov stvarnopravni zahtevek (da je solastnik nepremičnine) ni utemeljen, da pa je utemeljen njegov podrejen zahtevek, s katerim je zahteval plačilo vrednosti svojega prispevka ter sta zato toženkama naložili, da morata plačati tožniku skupaj 913.185,60 SIT. Pri tem je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na poslovodstvo brez naročila, sodišče druge stopnje pa na neupravičeno pridobitev, obe pa sta zavrnili ugovor toženk, da je tožnikov denarni zahtevek zastaran.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna, čeprav sta jo oprli na zmotno materialnopravno podlago. Ker sta ugotovili, da je šlo med strankami za sporazumno gradnjo, pri kateri so vse tri tudi sodelovale in da so živele v družinski skupnosti, ko je bilo ustvarjeno sporno premoženje, spora iz takega razmerja ni mogoče reševati po pravilih, ki veljajo za neposlovna razmerja (kot sta pravno zmotno ocenili sodišči nižjih stopenj). Sprejema pa revizijsko sodišče nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je sporno premoženje skupno premoženje pravdnih strank (zadnji odstavek na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje). Predmetni spor je tako spor o skupnem premoženju in deležih strank na njem. To pomeni, da je spor stvarnopraven. Stvarnopravno podlago pa ima spor tudi v primerih, ko en član skupnosti zahteva ugotovitev deleža na skupnem premoženju, hkrati pa uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da mu večinski solastnik(i) izplača(jo) vrednost njegovega deleža v skladu s pravili tretjega odstavka 122. člena zakona o nepravdnem postopku. Zaradi iztoževanja vrednosti deleža v denarju zahtevek torej ne izgubi stvarnopravne narave (kar pomeni, da spor zaradi navedenega ne postane obligacijskopraven). Stvarnopraven zahtevek pa ne zastara. Zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnikov tožbeni zahtevek ni zastaral, je po povedanem materialnopravno pravilen. Revizijska izvajanja toženk, ki vztrajata pri ugovoru zastaranja, tako niso utemeljena.

Ugotovitve o višini vrednosti novo nastalega premoženja in o višini prispevkov posameznih strank k njegovemu nastanku, so ugotovitve dejanskega značaja. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pravna presoja zadevnih ugotovitev pa potrjuje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilnost zaključkov sodišč druge in prve stopnje, da znaša tožnikov delež 60%, ki denarno ovrednoten predstavlja vrednost 927.916,00 SIT. Glede na navedeno se pokaže, da revizija toženk ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato v celoti neutemeljeno revizijo toženk zavrnilo (393. člen ZPP).