Jedro

Terjatev iz naslova prijave v obvezno zavarovanje po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne spada med terjatve iz 20. člena ZFPPIPP, saj ta terjatev ne vpliva na razdelitev stečajne mase.

Ker se odpravnina, do katere je delavec upravičen zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v posledici začetka stečajnega postopka nad delodajalcem, šteje med stroške stečajnega postopka (stroški stečajnega postopka pa se v stečajno maso ne prijavljajo), tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik do izplačila te terjatve ni upravičen zato, ker je ni prijavil v stečajno maso.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V II. točki izreka je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas do 31. 10. 2014 in da ga je tožena stranka za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 31. 10. 2014 dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja. Poleg tega je ugotovilo obstoj terjatve tožnika iz naslova plače za obdobje od 24. 7. 2014 do 31. 10. 2014 v mesečnem bruto znesku 1.125,71 EUR in po plačilu davkov in prispevkov od bruto mesečnih zneskov v neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati bruto znesek 10.401,56 EUR iz naslova odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.425,73 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper III. točko izreka navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožniku prisodi le odpravnino za obdobje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (za obdobje 4 let in 10 mesecev) in da odloči o pritožbenih stroških. V pritožbi navaja, da A. ni bil pravni prednik tožene stranke glede na določbe ZGD-1 in ZSReg, pri čemer tudi določba prvega odstavka 75. člena ZDR-1 ne daje podlage zato, da se tožniku prisodi odpravnina tudi upoštevaje tožnikovo delovno dobo pri A. Glede na to je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da znaša delovna doba tožnika pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih skupaj 28 let. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper II., III. in IV. točko izreka se pritožuje stečajni upravitelj tožene stranke, prav tako iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni. V pritožbi navaja, da bi se morala terjatev iz naslova prijave v obvezna zavarovanja glede na 253. člen ZFPPIPP spremeniti v denarno terjatev. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Poleg tega je ugotovilo obstoj terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti tudi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, čeprav je tožnik obresti v stečajnem postopku prijavil le od 17. 10. 2014. Odpravnina bi morala biti prisojena z ugotovitveno sodbo, saj ne gre za strošek stečajnega postopka, temveč za prednostno terjatev po 5. točki prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Tudi zamudne obresti od te odpravnine so prisojene napačno. Tožnik sicer odpravnine v stečajnem postopku niti ni prijavil, zato je sodišče odločalo o terjatvi, ki presega prijavljeno terjatev. Ker ta terjatev ni bila prijavljena, sploh ne obstaja. V pritožbi nadalje podredno navaja, da je sodišče prve stopnje tudi višino te odpravnine ugotovilo napačno, saj tožnikov prejšnji delodajalec ni pravni prednik tožene stranke. To pa pomeni, da je delovna doba, od katere je odvisna višina odpravnine, krajša od tiste, ki jo je pri izračunu odpravnine upoštevalo sodišče prve stopnje.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijane dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbi tožene stranke v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbah ne uveljavlja) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika odločalo že dvakrat (sodba opr. št. 320/2014 z dne 5. 2. 2016, sodba opr. št. Pd 253/2016 z dne 18. 11. 2016). Pritožbeno sodišče je pritožbama tožnika, ki ju je vložil zoper citirani sodbi, ugodilo, odločitvi sodišča prve stopnje razveljavilo (prvič zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava, drugič pa zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zadnjem ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje odpravilo vse pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojih razveljavitvenih sklepih, prav tako pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere v pritožbenem postopku pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 24. 7. 2014 podala tožena stranka (A7) po 4. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov (ker je bila prepozna glede na drugi odstavek 109. člena ZDR-1) in da je bila tudi vsebinsko neutemeljena, ker zanjo nista bila podana razloga po 4. oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker tožena stranka sodbe sodišča prve stopnje v tem delu v pritožbenem postopku ni izpodbijala, je postala odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (oziroma o njeni razveljavitvi) pravnomočna. Ker je bil nad toženo stranko z dnem 16. 10. 2014 začet stečajni postopek, je tožnik ob sklicevanju na prvi odstavek 104. člena ZDR-1 namesto prvotno vtoževane reintegracije k toženi stranki uveljavljal le še ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (torej od 24. 7. 2014 do 31. 10. 2014, ko bi mu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo glede na prvi odstavek 104. člena ZDR-1 (česar tožena stranka v postopku ni prerekala). Za navedeno obdobje je vtoževal ugotovitev obstoja delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja in ugotovitev obstoja terjatve iz naslova plače za vtoževano obdobje v bruto mesečnih zneskih 1.125,71 EUR in po plačilu predpisanih dajatev ugotovitev obstoja terjatve glede ustreznih neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. S to odločitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj temelji na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

9. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na zgoraj opisani del odločitve sodišča prve stopnje, so nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki pa so tudi vsebinsko neutemeljene. Terjatev iz naslova prijave v obvezno zavarovanje po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne spada med terjatve iz 20. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.), saj ta terjatev ne vpliva na razdelitev stečajne mase. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožene stranke glede ugotovitve obstoja terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto plač (tudi glede te navedbe je tožena stranka sicer prekludirana, saj dejstva v zvezi s tem prvič zatrjuje šele v pritožbi). Iz priloge B12, ki jo je tožena stranka vložila v spis šele skupaj s pritožbo (torej prepozno), izhaja, da je tožnik v stečajnem postopku prijavil tudi svojo terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih plač za obdobje junij 2014 - avgust 2014 in sicer od zapadlosti posameznih neto zneskov teh plač do dneva začetka stečajnega postopka (v kapitalizirani višini), kot tudi zakonske zamudne obresti od dneva začetka stečajnega postopka dalje do plačila. Prav tako je v stečajnem postopku prijavil tudi terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od neto plače za meseca september in oktober 2014 (plače za navedeno obdobje ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle v plačilo) od dneva začetka stečajnega postopka do plačila. Glede na navedeno po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s to svojo odločitvijo ni odločalo o terjatvi, ki v stečajnem postopku s strani tožnika ne bi bila prijavljena, zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo tudi vtoževano odpravnino na podlagi 106. člena ZDR-1, katere temelj med strankama ni bil sporen. Iz tožnikovih trditev, ki jih tožena stranka ni prerekala, namreč izhaja, da je na podlagi navedene določbe ZDR-1 v smislu popolne reparacije upravičen do obračuna ter izplačilo odpravnine kot posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. Tožena stranka je v postopku navajala le, da tožniku ta odpravnina ne pripada v vtoževani višini, ker bi morala biti pri izračunu njene višine upoštevana le tožnikova delovna doba pri toženi stranki (in ne tudi njegova delovna doba pri njegovem prejšnjem delodajalcu). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi v izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je prišlo med tožnikom in prejšnjim delodajalcem in toženo stranko do prenosa dejavnosti in s tem do spremembe delodajalca, ki ga ureja 75. člen ZDR-1 oziroma kot ga je opredeljeval v času prenosa dejavnosti veljavni 73. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejstva, da je prišlo med tožnikovim prejšnjim delodajalcem in toženo stranko do spremembe delodajalca, le sklicuje. V zvezi s tem so nebistvene navedbe tožene stranke, da tožnikov prejšnji delodajalec ni pravni prednik tožene stranke, saj tretji odstavek 75. člena ZDR-1 med drugim določa, da se tudi pri pravici do odpravnine upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih (torej ne glede na morebitno formalno pravno sredstvo). Ker se odpravnina, do katere je delavec upravičen zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v posledici začetka stečajnega postopka nad delodajalcem, šteje med stroške stečajnega postopka (stroški stečajnega postopka pa se v stečajno maso ne prijavljajo), tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik do izplačila te terjatve ni upravičen zato, ker je ni prijavil v stečajno maso.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.