Jedro

K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je treba pristopiti restriktivno. Te imajo namreč velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in otroka. Odsotnost stikov z enim od staršev praviloma povzroča škodo, ki lahko kaj hitro postane zelo težko popravljiva. Le v nujnih primerih se v skladu s prvim odstavkom 173. člena DZ enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravica do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. V takšnih primerih lahko sodišče odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.

Razglašena epidemija sicer ni razlog za ukinitev osebnih stikov, vendar so okoliščine v obravnavani zadevi specifične in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo sprejeto odločitev o omejitvi osebnih stikov do prenehanja ukrepov, povezanih z razglašeno epidemijo zaradi okužbe z virusom Covid-19. Predlagatelj je zaposlen v Italiji, delo opravlja na različnih gradbiščih. Splošno znano dejstvo je, da je bila ravno Italija tista država, v kateri je bila obolevnost zaradi Covida-19 zelo velika. Vse to pa so prepričljivi razlogi, ki utemeljujejo sprejeto odločitev, da se zaradi zaščite koristi otroka osebni stiki v času razglašene epidemije, ko veljajo strogi ukrepi, ne izvajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlagateljevemu predlogu za izdajo začasne odredbe in (tudi) po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med mld. A. A. in predlagateljem. Odločilo je, da ti do prenehanja ukrepov, povezanih z razglašeno epidemijo zaradi okužbe z virusom Covid-19, potekajo vsako soboto in nedeljo od 17.00 do 17.30 ure po telefonu (videoklic), ali preko drugih sodobnih komunikacijskih poti (npr. Skype, Viber, ipd.). Po prenehanju ukrepov, povezanih z razglašeno epidemijo zaradi okužbe z virusom Covid-19, pa potekajo vsak drugi vikend, ko oče prevzame otroka ob 9.00 uri na domu matere in trajajo do nedelje, ko nato mati prevzame otroka na očetovem domu. V primeru, da se bo oče v Sloveniji nahajal tudi med tednom, stiki z otrokom potekajo tudi en dan v tednu na način, da oče otroka ob 15.30 uri prevzame v vrtcu in ga ob 19.00 uri vrne na dom otrokove matere, pri tem pa je dolžan vsaj tri dni pred izvedbo stika obvestiti otrokovo mater o tem, kdaj med tednom bo imel z otrokom stik (I. točka izreka). Kar je predlagatelj predlagal več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje predlagatelj, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Meni, da je sklep napačen in nezakonit ter zaradi odsotnosti stroškovne odločitve tudi pomanjkljiv. Oporeka ugotovitvi sodišča, da ni uspel dokazati navedb o tem, da je delo v Italiji opravljal do 13. 3. 2020, nato pa se je vrnil v Slovenijo. Podaja pojasnila v zvezi z dokazilom delodajalca, ki ga je že predložil v spis. Nerazumljivo je razlogovanja sodišča v delu, ko se ukvarja z (ne)delom predlagatelja, ob dejstvu, da je zdrav in da otroci niso izpostavljena ali rizična skupina, pa mu sodišče kljub temu krati pravico do stikov. Vladne ukrepe zaradi razglašene epidemije ocenjuje kot nesorazmerne in meni, da je izvajanje neosebnih stikov po telefonu (videoklic) ali preko drugih sodobnih komunikacijskih poti praktičen pravni in dejanski absurd. Otrok namreč daljše koncentracije ni sposoben. S takimi stiki A. A. nastaja nepopravljiva škoda, pavšalna situacija v zvezi s Covid-19 pa tega ne spreminja. Nobenih zakonitih razlogov ni za preprečevanje fizičnih stikov med njim in A. A., saj otroci niso ogrožena populacija. V zvezi s tem izpostavlja tudi pojasnilo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. 4. 2012. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, saj ni zapisalo nobenih konkretnih, preverljivih in jasnih meril, kdaj bodo stiki potekali širše oz. na način, ki je A. A. v korist. Pa tudi ni odločalo glede predloga, ki se nanaša na praznike oz. dela proste dni in stikov za ta čas ni uredilo. Predlagatelja ni zaslišalo in ni izvedlo zaslišanja preostalih udeležencev tega postopka. Sklep pa je nezakonit tudi iz razloga, ker ne vsebuje stroškovne odločitve.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ta pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je o predlagateljevi pritožbi odločilo na podlagi njegovih navedb ter na podlagi po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 6. in 7. člena ZNP-1).

6. Pravico do stikov je treba presojati predvsem v luči pravice otroka, da stikuje s staršem. Izhodišče glede obsega stikov je enako za oba starša, razen če bi bila iz takih ali drugačnih razlogov otrokova korist ogrožena. Le če je nujno, se izda začasna odredba, s katero se enemu od staršu (ali obema) omejijo stiki.

7. K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je treba pristopiti restriktivno. Te imajo namreč velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in otroka. Odsotnost stikov z enim od staršev praviloma povzroča škodo, ki lahko kaj hitro postane zelo težko popravljiva.1 Le v nujnih primerih se v skladu s prvim odstavkom 173. člena Družinskega zakonika (DZ) enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravica do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. V takšnih primerih lahko sodišče odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.2

8. Mld. A. A. stiki z očetom sami po sebi ne ogrožajo; sodišče prve stopnje jih je omejilo na neosebni stik le za čas do prenehanja ukrepov, povezanih z razglašeno epidemijo zaradi okužbe z virusom Covid-19. Razglašena epidemija sicer ni razlog za ukinitev osebnih stikov. Navedeno je moč razbrati tudi iz pojasnila Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. 4. 2020. Vendar pa so okoliščine v obravnavani zadevi specifične in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo sprejeto odločitev o omejitvi osebnih stikov do prenehanja ukrepov, povezanih z razglašeno epidemijo zaradi okužbe z virusom Covid-19. Predlagatelj je namreč zaposlen v Italiji, delo opravlja na različnih gradbiščih podjetja družbe B. Splošno znano dejstvo je, da je bila ravno Italija tista država, v kateri je bila obolevnost zaradi Covida-19 zelo velika. Predlagatelj se je že 3. 5. 2020 nameraval vrniti nazaj na delo v Italijo. Vse to pa so prepričljivi razlogi, ki utemeljujejo sprejeto odločitev, da se zaradi zaščite koristi otroka osebni stiki v času razglašene epidemije, ko veljajo strogi ukrepi, ne izvajajo. Pritožbeno stališče, da otroci niso ogrožena populacija zaradi okužbe s Covidom-19, je neprepričljivo in z ničemer izkazano.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi v delu, da stiki preko sodobnih komunikacijskih sredstev nikakor niso enakovredni osebnim stikom. Vsekakor je utemeljen pomislek tudi zaradi dejstva, da otrok daljše koncentracije še niti ni sposoben, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje. Vendar pa je ob tehtanju nevarnosti kljub temu treba dati prednost dečkovemu zdravju, saj je njegova ogroženost, upoštevajo dejstvo, da predlagatelj dela na gradbišču, ki se nahaja v ... oz. na terenu po Italiji, velika, kar (izključno) za čas razglašene epidemije utemeljuje omejitev stikov.

10. Dokazilo predlagateljevega delodajalca je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Njegovemu stališču pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za sprejeto odločitev o omejitvi osebnih stikov, opravilo je tehtanje nevarnosti, zato o pritožbeno zatrjevanem nesorazmernem posegu v pravice otroka in predlagatelja ni moč govoriti.

11. Namen začasne odredbe je v tem, da se z njo uredi le najbolj akutna vprašanja glede stikovanja med otroki in starši. Ni utemeljenega razloga, da bi v ta okvir uvrstili tudi ureditev stikovanja v času praznikov in dela prostih dni. Predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe niti ni konkretizirano pojasnil, da se o teh vprašanjih z nasprotno udeleženko ne moreta uskladiti. Odločanje glede stikovanja med prazniki in dela prostimi dnevi bo tako predmet končne odločbe.

12. Pritožnik zatrjuje, da ga sodišče v postopku ni zaslišalo in tudi ni izvedlo zaslišanja preostalih udeležencev postopka. Pri tem pa prezre, da je celo sam v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal, da sodišče odloča nemudoma in brez razpisa naroka za glavno obravnavo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bilo moč odločitev glede na podano trditveno in dokazno podlago sprejeti brez zaslišanja udeležencev.

13. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek (četrti odstavek 163. člena ZPP). Stroškovna odločitev glede začasne odredbe je v tesni povezavi s končnim uspehom strank v postopku, zato ni podlage, da bi o stroških, nastalih z izdajo začasne odredbe, sodišče prve stopnje odločilo že v sami začasni odredbi.

14. Pritožbeno sodišče je zaradi vsega opisanega na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdilo.

1 Primerjaj VSL IV Cp 659/2016, IV Cp 1760/2018, IV Cp 1683/2016 in druge. 2 Primerjaj IV Cp 766/2020.