Jedro

Pritožnik konkretnih trditev v zvezi s plačili, ki bi presegala plačila, ki jih je tožnica v tožbi že upoštevala in ki bi se nanašala na terjatev iz tega postopka, ni dal. Ker je tožnica prerekala plačila v večjem obsegu, je bilo na pritožniku trditveno breme, da natančno pojasni in navede plačila, ki jih je opravil, tj. kdaj, koliko in katero obveznost je plačal, pa tožnica tega v tožbi ni upoštevala. Tega bremena pritožnik ni zmogel (212. člen ZPP), zato bi sodišče storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka, če bi izvedlo predlagani t.i. poizvedovalni dokaz (pridobitev podatkov o prometu na tožničinem transakcijskem računu za dobo treh let).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 356,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu tožencu naložilo plačilo glavnice v znesku 9.344,00 EUR s pripadki (II. točka izreka) in mu naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.443,96 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2. Toženec se je zoper sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitev pravil postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Višje sodišče je izpodbijano sodbo presojalo v delu, v katerem pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel (II. in IV. točka izreka).

6. Pritožnikovo (toženčevo) pavšalno uveljavljanje pritožbenih razlogov iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljeno. Iz nadaljnje obrazložitve višjega sodišča bo razvidno, da je sodišče prve stopnje sodbo obrazložilo z jasnimi, popolnimi in skladnimi razlogi. Pritožnik tudi ne pove, v čem naj bi bila podana protispisnost. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica za pritožnika opravila računovodske storitve, za katere je izstavila v tej pravdi vtoževane račune. Na podlagi 619. člena Obligacijskega zakonika – OZ je upravičena od pritožnika terjati plačilo opravljenih storitev. Tožnica je predložila v spis račune, s strani pritožnika potrjen izpisek odprtih postavk, pritožnik je predložil deset potrdil o plačilu. Tožnica je s predložitvijo konto kartic dokazala, da računi, ki so predmet tega postopka, niso bili plačani, vsa plačila, ki jih je pritožnik konkretno zatrjeval in se nanašajo na terjatev iz tega postopka, pa je tožnica upoštevala že pri vložitvi tožbe. O tem je sodišče prve stopnje navedlo jasne in zelo izčrpne razloge (zlasti glej razloge v 4. do 12. točke obrazložitve), ki jih pritožnik konkretno niti ne izpodbija, zato jih višje sodišče po nepotrebne ne ponavlja. Sodišče je sklepno ugotovilo, da pritožnik sicer trdi in zagotavlja, da je plačal vse storitve, ki jih je zanj opravila tožnica, vendar pa v tej smeri ni zmogel dokaznega bremena.

8. Zadnje pritožnik napada in zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal sodišču, da pridobi podatke o prometu na tožničinih računih pri N. in A. za obdobje od 1. 11. 2013 do 31. 12. 2016, saj bi iz teh dokumentov sodišče lahko ugotovilo, da je pritožnik tožnici opravil več nakazil, kot pa jih je razvidnih iz predloženih potrdil o plačilu. Tudi sedaj navaja, da je plačal več zneskov s plačilnimi nalogi, vendar potrdil o plačilu nima shranjenih.

9. Sodišče prve stopnje je vse ugovore glede konkretnih plačil, ki jih je pritožnik zatrjeval opravljene v svojem imenu in za svoj račun in kot take tudi dokazoval, zavrnilo z ugotovitvijo, da se nekatera plačila ne nanašajo na račune, ki jih tožnica uveljavlja v tej pravdi, preostala pa je tožnica upoštevala že v tožbi. To pritožbeno niti ni več sporno. Glede ugovora, da je opravil še več plačil, kot jih je izrecno zatrjeval in predložil potrdila o plačilu, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar ne zgolj zato, ker pritožnik ni uspel dokazati njihovih plačil, temveč predvsem zato, ker že trditvenega bremena o tem ni zmogel. Pritožnik konkretnih trditev v zvezi s plačili, ki bi presegala plačila, ki jih je tožnica v tožbi že upoštevala in ki bi se nanašala na terjatev iz tega postopka, ni dal. Ker je tožnica prerekala plačila v večjem obsegu, je bilo na pritožniku trditveno breme, da natančno pojasni in navede plačila, ki jih je opravil, tj. kdaj, koliko in katero obveznost je plačal, pa tožnica tega v tožbi ni upoštevala. Tega bremena pritožnik ni zmogel (212. člen ZPP), zato bi sodišče storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka, če bi izvedlo predlagani t.i. poizvedovalni dokaz (pridobitev podatkov o prometu na tožničinem transakcijskem računu za dobo treh let). Na to je tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozorila.

10. Pritožnik nadalje navaja, da je zatrjeval tudi, da je del računov plačal z računa tretjega, tj. družbe G. d. o. o., za kar je predložil več potrdil, tožnica pa je le zatrjevala, da je s takimi nakazili plačal druge račune, ni pa navedla katere račune niti ni o tem ni predložila kakšnega dokaza.

11. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnik tega dejstva ni uspel dokazati. Drži, da je več nakazil na tožničin transakcijski račun opravila tudi G. d. o. o., pritožnik je nekaj teh potrdil tudi predložil kot dokaz, vendar je hkrati nesporno dejstvo, da je tožnica računovodske storitve opravljala tudi za to pravno osebo, ki jo je prav tako obvladoval pritožnik. Kot v odgovoru na pritožbo tožnica pravilno opozarja, je sama že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila, da s knjigovodskimi listinami v zvezi z G. d. o. o. ne razpolaga, ker sta prenehali sodelovati, ter še, da s temi listinami razpolaga pritožnik (glej tožničino vlogo z dne 7. 6. 2017). Tako se tudi izkaže kot neutemeljen očitek, da tožnica ni dokazala, katere odprte račune ima do omenjene družbe oziroma kateri so že zaprti. S temi dejstvi ona ne razpolaga. Nasprotno, z njimi razpolaga pritožnik, zato je bilo na njemu trditveno in dokazno breme, ki pa ga ni zmogel. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni verjelo pritožniku, ki je bil zaslišan kot stranka. V zvezi s tem je pravilno opozorilo, da je zavajal sodišče s trditvijo, da je šla družba G. d. o. o. v stečaj v letu 2014 ali 2015. Pritožnik tako te ugotovitve kot tudi dokazne ocene nasploh konkretno niti ne prereka.

12. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožnikovih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Na isti podlagi je višje sodišče tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče ni priznalo stroškov posveta s stranko (200 točk), ker so ti stroški zajeti v priznanih stroških za odgovor na pritožbo. V ostalem delu je tožničin stroškovni zahtevek skladen z Odvetniško tarifo, zato daljša obrazložitev odpade.