Jedro

Skrita napaka v zavornem sistemu vozila, zaradi katere se je vozilo med pranjem premaknilo in stisnilo tožnikovo roko ob drugo vozilo, ni zunanji vzrok niti ne predstavlja ravnanja tretjega, ki bi razbremenilo objektivno odgovornega imetnika vozila - delodajalca tožnika, ki v celoti odgovarja za škodo, ki jo je tožnik utrpel.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka delno spremeni tako, da se III. točka izreka izpodbijane sodbe glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,50 EUR, v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 108,06 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe); - zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za znesek 15.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2008 dalje ter za znesek 13.952,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov od datumov zapadlosti, razvidnih iz izreka, do plačila (2. točka izreka sodbe); - sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki (pravilno: tožena stranka dolžna tožeči stranki) povrniti sorazmerni del stroškov postopka v znesku 1.083,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, tožena pa predlaga, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, ki ga izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da okoliščine škodnega dogodka med strankama niso sporne, je pa po mnenju tožene stranke sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o objektivni odgovornosti tožene stranke, ko se je postavilo na stališče, da niso podani ekskulpacijski razlogi iz drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem je zmoten zaključek sodišča, da je relevantno samo delovanje tretje osebe izven vozila kot nevarne stvari. Zunanji vzrok je namreč relevanten le v primeru ekskulpacije po 1. odstavku citiranega člena, za oprostitev po 2. odstavku pa je odločilno, ali je neko ravnanje za objektivno odgovorno osebo nepričakovano in/ali nepreprečljivo. Tožena stranka je od prvega stranskega intervenienta kot proizvajalca kupila vozilo Valuk 6x6, to je vozilo, ki je bilo novo, kakovostno pregledano in testirano, zaradi česar je utemeljeno pričakovala, da je vozilo v brezhibnem stanju in varno za uporabo. Sama je z njim ravnala skrbno in v skladu z navodili in poskrbela za varnost zaposlenih, kar ji priznava tudi sodišče. Proizvajalec je priznal, da je šlo za skrito sistemsko napako na zavornem mehanizmu in je tako njegova krivda nedvomno podana. Takšna napaka za toženo stranko ni bila niti pričakovana niti sama nanjo ni imela nikakršnega vpliva. Kot imetnik nevarne stvari je nedvomno dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se tudi njegovim posledicam ne izogniti, zaradi česar je podan razlog izključitve (objektivne odgovornosti) po 2. odstavku 153. členu OZ.

Podredno se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, ki jih je sodišče odmerilo z upoštevanjem ločenega uspeha po temelju in po višini. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom v višini 29,79 %, tožena pa v višini 70,21 %, zato bi moralo sodišče prve stopnje v tem razmerju odmeriti pravdne stroške glede na 2. odstavek 154. člena ZPP. Za odmero stroškov po posameznih fazah postopka oz. ločeno glede na uspeh po temelju in višini ni imelo nobene pravne podlage.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje višini dosojene odškodnine in poudarja, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse. Navaja, da je odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu v znesku 500,00 EUR prenizka v primerjavi z odškodninami v podobnih primerih, zlasti ker prisojeni znesek zajema tako odškodnino za primarni kot tudi za sekundarni strah. Tudi iz izvedenskega mnenja z dne 7. 3. 2011 izhaja, da je tožnik utrpel hud primarni strah, saj je šlo za dramatičen dogodek, ko je tožeči stranki težko vozilo stisnilo dominantno roko. Celo sodišče samo je pri odmeri višine odškodnine upoštevalo možnost zapletov, do katerih bi utegnilo priti, potrebo po operativnem zdravljenju poškodbe tožeče stranke ter podatek, da so poškodovani živci, ki pomagajo pri iztegovanju prstov oz. zapestja, kar vse je povzročilo sekundarni strah, ki se je po prvem mesecu zaradi ugodnega poteka zdravljenja postopoma zmanjševal. Zlasti prenizka je dosojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med in zaradi zdravljenja, ki so razvidne iz izvedenskega mnenja, pa tudi odškodnina v znesku 6.000,00 EUR, ki jo je sodišče dosodilo iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovljeno, da ima tožeča stranka še vedno težave pri prijemanju s poškodovano roko, pri prenašanju oz. pri finih delih, pri katerih je potreben natančen prijem med palcem in kazalcem. Ugotovljena pa je bila tudi zmanjšana groba moč roke ter otežen izteg prstov in manjša gibljivost zapestja. Posledično pa tožnik težje dviguje oz. prenaša težka bremena. Zmanjšana je tožnikova zmožnost opravljanja športnih aktivnosti, določene omejitve pa so prisotne na delovnem mestu, posledice škodnega dogodka pa bo tožnik trpel vse življenje. Dejstvo, da še vedno lahko opravlja delo na istem delovnem mestu, vsekakor ni okoliščina, ki bi utemeljevala zavrnitev tožbenega zahtevka za 9.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo odškodnino v višini manj kot 12 povprečnih plač, kar glede na obseg škode in dolgotrajnost težav bistveno odstopa od sodne prakse.

Tožeča stranka se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova premoženjske škode ne strinja, pri čemer zlasti oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dejstvo odhoda na misijo v Afganistan prešibko in negotovo. Tožeča stranka je izpostavila, da bi se v primeru, če ne bi bilo škodnega dogodka, misije zagotovo udeležila. Vsi tisti, ki so se usposabljali za odhod na misijo, so nanjo tudi odšli. Da je bil tožnik zainteresiran za odhod na misijo v Afganistan, je potrdila tudi priča J.P.. Zato je tožniku potrebno dosoditi tudi odškodnino iz naslova izgubljenega dobička v celotni vtoževani višini in posledično spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz te določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je materialno pravno pravilna in zakonita, deloma napačna je le odločitev o stroških postopka.

K pritožbi tožene stranke: Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila 21. 3. 2007 v skladišču B. v C.. Ko je tožnik na navozni klančini za pranje vozila na običajen in ustaljen način čistil 15 ton težko vojaško vozilo ..., se je vozilo nenadoma začelo premikati vzvratno ter je tožniku stisnilo desno podlaht k vozilu H., ki se je nahajalo nekaj metrov za vozilom ..., tožnik pa je pri tem utrpel stisnjenje in udarnino desne podlahti.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbo 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), ki v 1. odstavku določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava, ter na določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi 2. odstavka 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo. Po določbi 149. člena OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, po določbi 150. člena OZ pa za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Oprostitev (objektivne) odgovornosti ureja 153. člen OZ. Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek 153. člena OZ), imetnik stvari pa je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek istega člena OZ).

Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje po temelju. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, objektivno odgovorna tožena stranka. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zlasti določba 2. odstavka 153. člena OZ.

Soodgovornost tožnika samega ni bila ugotovljena, saj je dokazni postopek pokazal, da pred obravnavano nezgodo pri toženi stranki v praksi ni bilo običajno oz. se od delavcev ni zahtevalo nameščanje zagozd ob ustavljanju oz. čiščenju vozil. To je bilo potrebno le, če se je vozilo parkiralo za daljši čas. Šele po nesreči, ki se je pripetila tožniku, je bila za vsako ustavljanje zapovedana namestitev zagozd, o tem pa so bila naknadno izdana tudi pisna in ustna navodila.

Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo niti za ravnanje tretje osebe, ki naj bi nezgodo povzročila. Za tak ekskulpacijski razlog gre le tedaj, kadar gre za ravnanje tretje osebe, ki predstavlja zunanji vzrok, ki je izven vozila in ne v vozilu samem, kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče. V obravnavanem primeru se je vozilo samodejno premaknilo – vzrok za premik (in nezgodo oz. nastanek škode, ki jo je utrpel tožnik) izhaja iz samega vozila. Šlo je namreč za skrito stvarno napako, ki se je pokazala še na sedmih drugih vozilih istega proizvajalca (to je S. d.o.o., R.– stranskega intervenienta na strani tožene stranke v tem sporu). Skrita napaka v zavornem sistemu vozila ni zunanji vzrok, ki je izven vozila in ne v vozilu samem, niti ne predstavlja „ravnanja tretjega“ in ne razbremenjuje objektivno odgovornega imetnika vozila – delodajalca, ki odgovarja delavcu za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi. Uveljavljanje odgovornosti proizvajalca za skrite napake vozila pa je stvar razmerja med toženo stranko in proizvajalcem in z objektivno odgovornostjo tožene stranke kot imetnika nevarne stvari do oškodovanca (tožnika) nima neposredne zveze. Prav tako ni mogoče od delavca zahtevati, da uveljavlja odškodnino namesto od svojega delodajalca – imetnika vozila, ki je povzročilo nesrečo pri delu, od proizvajalca vozila, saj za to ni nobene pravne podlage. V primeru iz 2. odstavka 153. člena je potrebno, da imetnik stvari dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega (dokazati mora torej aktivno ravnanje tretje osebe, ki ne izvira iz stvari same), poleg tega pa je odločilno tudi, da gre za ravnanje, ki je za objektivno odgovorno osebo nepričakovano in/ali nepreprečljivo. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem neutemeljene.

K pritožbi tožeče stranke: Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. A.K. in izpoved tožnika. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino. Upoštevalo je odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za podobne, lažje in težje primere poškodb.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prisojeni znesek odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsok in neskladen s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo intenzivnost in trajanje hudih, srednje hudih stalnih bolečin in hudih občasnih bolečin ter dejstvo, da je moral tožnik prestati številne zdravstvene posege in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so povzeti v razlogih izpodbijane sodbe, tako da prisojeni znesek 6.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino. Do višje odškodnine iz tega naslova pa tožnik ni upravičen in je njegov zahtevek v presežku pretiran. Enako velja za znesek 500,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku kot odškodnino za duševne bolečine zaradi primarnega strahu in sekundarnega strahu za izid zdravljenja, ki je ustrezna tudi ob primerjavi s podobnimi in hujšimi primeri, o katerih je bilo v sodni praksi že razsojeno.

Poleg odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi strahu je tožnik zahteval tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče prisodilo v znesku 6,000,00 EUR. Po škodnem dogodku tožnik sicer še vedno opravlja dela pri toženi stranki na istem delovnem mestu kot pred škodnim dogodkom, vendar ima tako pri delu kot pri drugih opravilih in dejavnostih, ki jih opravlja v prostem času, določene težave zaradi trajnih posledic poškodbe. Prvostopenjsko sodišče je zlasti na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, pa tudi ob upoštevanju drugih dokazov (tudi izpovedi tožnika samega), ugotovilo, da so poškodbe pri tožniku, ki pred poškodbo ni imel nobene poškodbe desne roke, pustile trajne posledice v funkcionalnem smislu, v obliki bistveno zmanjšane moči v desni roki, s težavami pri prijemanju s poškodovano roko, pri prenašanju in v obliki motenj pri finih delih, kjer je potreben natančen prijem med palcem in kazalcem. Tožnik težje dviguje in prenaša težja bremena, zmožnost opravljanja športnih aktivnosti pa je zmanjšana. Pri streljanju pa s kazalcem ne more normalno sprožiti petelina na orožju in se je navadil streljanja s tretjim prstom. Vse navedene posledice poškodbe je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz tega naslova – za višjo odškodnino iz tega naslova pa v izvedenih dokazih ni nobene opore, zlasti tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi.

V celoti je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo ob upoštevanju vseh kriterijev, ki vplivajo na njeno višino, ki so določeni v 179. členu OZ, pri čemer je prisojena odškodnina pravična in primerna, od ustaljene sodne prakse pa, kot je že navedeno, nikakor ne odstopa. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, ki se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode oz. odškodnine iz naslova izgubljenega dobička, ki jo je uveljavljal zaradi tega, ker zaradi škodnega dogodka ni odšel na misijo v Afganistan. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je dejstvo, da bi v spornem obdobju res odšel na misijo v Afganistan, preveč negotovo, da bi iz tega naslova lahko uveljavljal odškodnino. Pri tem je pravilno izpostavilo, da odhod na misijo ni bil odvisen le od tožnikove zainteresiranosti za odhod, ampak še od številnih drugih negotovih okoliščin, kot so uspešno končano predpisano usposabljanje, zdravniški pregled v juniju 2007, uspešno opravljeno varnostno preverjanje s strani Obveščevalne varnostne službe… Na tej podlagi je pravilno presodilo, da razlog za neudeležbo na misiji ni le v posledicah škodnega dogodka, ker bi lahko odhod v Afganistan preprečili tudi drugi razlogi, ne le tožnikovo zdravstveno stanje. Pravilno je ocenilo tudi izpoved J.P. in ugotovilo, da njegove izpovedi ni mogoče v celoti upoštevati, ker on ni bil edina oseba, ki odloča o udeležbi na misiji. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da razlogov za to, da se tožnik ni mogel udeležiti misije, ni mogoče pripisati le posledicam poškodbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

K pritožbi tožene stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka: Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke, v kolikor izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožena stranka pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi lahko odločalo o stroških postopka po posameznih fazah postopka ali ločeno glede na uspeh po temelju in višini, saj je predmet pravde dajatveni denarni zahtevek, zato je odločilen uspeh glede na višino prisojene odškodnine. Skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP lahko v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Uspeh tožeče stranke v sporu je 29,79 %, uspeh tožene pa 70,21 %, zato je stroške postopka potrebno odmeriti v tem razmerju. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo po pravilni odmeri sodišča prve stopnje 2.550,04 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 1.626,78 EUR. Glede na uspeh znašajo stroški tožeče stranke, do katerih je upravičena 759,65 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povračila stroškov v višIni 1.142,16 EUR, tako da je po medsebojnem poračunu tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 382,50 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev o stroških v izpodbijani sodbi delno spremenilo, tako da je stroške v tej višini naložilo v plačilo tožeči stranki, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali tožena in tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke v preostalem delu ter v celoti pritožbo tožene stranke ter po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela. Potrebni priglašeni stroški za pritožbo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT), znašajo 1.029,20 EUR, uspeh s pritožbo pa 10,49 % (glede stroškov je tožena stranka uspela z zneskom 1.466,47 EUR /1.083,79 EUR + 382,50 EUR/). Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 108,06 EUR. Tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.