Jedro

Zlorabo pravic v smislu 11. člena ZPP predstavlja pravni standard, kateremu mora sodišče glede na konkreten primer in glede na konkretne družbene razmere določiti njegovo vsebino. V primeru ko sodišče ugotovi okoliščine, na podlagi katerih oceni, da stranka zlorablja procesno pravico, s sklepom izreče denarno kazen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da se znesek 600,00 EUR zniža na 100,00 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožeče stranke z dne 29. 7. 2020 zoper sklep VDSS opr. št. Psp 74/2020 z dne 17. 6. 2020 ter tožečo stranko kaznovalo z denarno kaznijo 600,00 EUR.

2. Zoper II. točko izreka sklepa o izreku denarne kazni 600,00 EUR je tožeča stranka po pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu sklep razveljavi, podredno pa denarno kazen zniža. V izpodbijanem delu sklepa sodišče pretežni del obrazložitev nameni kronološkemu povzemanju zadeve in zakonski dikciji, do ravnanj tožeče stranke pa se konkretno ne opredeli. Tožnik se ni mogel seznaniti z argumenti sodišča, ki so narekovali izrek kazni oziroma takšno višino kazni. Sodišče le omeni višino kazni, ne opredeli pa se do razloga, ki ga je vodilo do izreka kazni v takšni višini. Prezrta je bila določba 12. člena ZPP, da bi morala biti tožeča stranka posebej opozorjena na možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči kvalificiranega pooblaščenca pri službi Bpp, kar je zagotovo v socialnih sporih pogosto nuja. Niso podani zakonski pogoji za izrek denarne kazni, saj mora biti izkazan obarvani naklep tožeče stranke. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je štelo ravnanja tožeče stranke za naklepna oziroma hotena in ali se je tožeča stranka zavedala, da zlorablja pravice. Zgolj napačno razumevanje svojih pravic do vlaganja pravnih sredstev ob dejstvu, da gre za laika je imelo za posledico vlaganje pritožb, ki niso dopustne. Četudi bi se izkazalo tožnikovo naklepno postopanje, le-to ne more imeti tako hudih posledic, ki se je odrazilo z izrekom tako visoke denarne kazni. Namen zakonske določbe ni sankcioniranje nenaklepnih ravnanj. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijan del sklepa ni obrazložen. Cilj izreka tovrstne sankcije ni le opozorilo stranki, temveč je pojasnitev v čem in zakaj so njena ravnanja napačna in predvsem v tem, da se ta ne bodo več ponavljala. Šele pooblaščenec, na katerega se je tožeča stranka obrnila po prejemu izpodbijanega sklepa, je tožniku pojasnil, da je vlaganje nedovoljenih pritožb nedopustno. Sodišče ni predstavilo argumentov, ki so ga vodili pri določitvi višine kazni, tudi ne razlogov zakaj se je sploh odločilo za izrek kazni. Ni opravilo tehtanja sorazmernosti med naravo kršitve in izrekom kazni v takšni višini. Spregledano je, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno in da tožeča stranka postopka ni zavlačevala z namenom škoditi nasprotni stranki. Spregledan je tudi premoženjski in socialni položaj tožeče stranke, ki bi bil s plačilom kazni znatno poslabšan, njeno preživljanje pa ogroženo. Tožeča stranka je upokojeni poklicni voznik, ki prejema skromno mesečno pokojnino v višini 636,86 EUR, zato si ni mogla privoščiti zastopanja po odvetniku oziroma je lahkomiselno menila, da to ne bo potrebno. Da višina kazni izstopa pokaže primerjava sodne prakse v podobnih zadevah. Podredno tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče uporabi določbi šestega in sedmega odstavka 26. člena Zakona o prekrških, ki določa splošna pravila za odmero sankcije in glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep, izreče nižjo denarno sankcijo oziroma ob upoštevanju vseh okoliščin tudi odpusti oziroma sklep o izreku glede denarne kazni razveljavi. Upošteva naj vse olajševalne in obteževalne ter druge okoliščine, ki vplivajo na višino.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP). Ugotavlja, da je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, na katere je opozarjal pritožnik.

5. Zlorabo pravic v smislu 11. člena ZPP predstavlja pravni standard, kateremu mora sodišče glede na konkreten primer in glede na konkretne družbene razmere določiti njegovo vsebino. V primeru ko sodišče ugotovi okoliščine, na podlagi katerih oceni, da stranka zlorablja procesno pravico, s sklepom izreče denarno kazen.1

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev, saj je obrazložitev izreka denarne kazni pravno teoretično utemeljena. Sodišče se je v svoji obrazložitvi zadovoljilo in opredelilo do vseh relevantnih tako pravnih kot dejanskih navedb tožene stranke in tako ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni ostalo le na nivoju abstraktnosti, temveč je ocenilo konkretno ravnanje tožeče stranke v konkretni pravni in dejanski situaciji. To je razvidno iz kronološkega povzemanja zadeve, kar tožeča stranka napačno ocenjuje kot nepotrebno. Ravno iz slednjega je razvidno tožnikovo postopanje, ki izkazuje zlorabo procesnih pravic. Iz 7. točke obrazložitve sklepa je ovrednoteno ravnanje tožeče stranke, ki je kljub predhodnim opozorilom postopala isto, kar je vodilo v obravnavanje in ponovno pojasnjevanje istih procesnih vprašanj, čeprav ji je bilo že v prejšnjih izpodbijanih sklepih pojasnjeno, da takšna pritožba ni dovoljena. V predmetni zadevi je bil postopek pravnomočno končan že z izdajo sodbe VDSS opr. št. Psp 415/2018 z dne 14. 3. 2019. Zoper slednjo so se vrstile nekritično vložene tožnikove pritožbe. Teh je bilo celo šest in v vsakem sklepu posebej je bilo tožeči stranki obrazloženo, zakaj pritožba v predmetni zadevi ni dovoljena oziroma je nedopustna, dokler ni tako prvostopno kot pritožbeno sodišče v obrazložitvi tožečo stranko opozorilo, da ponavljanje istih pritožbenih razlogov v okviru nedopustnih pritožb izkazuje tudi zlorabo procesnih pravic.

7. Da je podano naklepno ravnanje tožeče stranke, je razvidno iz pritožbe zoper sklep II Ps 272/2017 z dne 22. 1. 2020, ko se je tožeča stranka izrecno opredelila do predhodnih opozoril sodišča glede opozorila zlorabe procesnih pravic in možnosti izreka denarne kazni.2 Sodišče se je že v pravnomočno končanem sporu po vsebini ukvarjalo z utemeljenostjo zahtevka glede priznanja pravice do pokojnine in to pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča je v 5. in 7. točki izpodbijanega dela sklepa konkretizirano obrazložen škodovalni namen tožnika, saj je izkazano, da gre za vlaganje pravnih sredstev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter posledično zlorabo procesnih pravic.

8. Ustava RS sicer v 23. členu vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva, vendar to ne pomeni, da je pravica do sodnega varstva neomejena.3 Kot vsako pravico je tudi to treba izvrševati pošteno in skladno z njenim namenom. Pravico do pravnega sredstva je potrebno nujno obravnavati v primerjavi z ostalimi procesnimi jamstvi, med drugim tudi zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, zato zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim odloči o pritožbi, pritožba ni več dovoljena. Pravica do pravnega sredstva je s tem izčrpana. V nasprotnem primeru bi se lahko vlaganje pravnih sredstev nadaljevalo v nedogled, kar se je dogajalo v obravnavanem postopku in na kar je tožečo stranko opozarjalo tako prvostopno kot pritožbeno sodišče. 9. Neuspešno mora ostati pritožnikovo zatrjevanje, da ni bil poučen, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč. Tožeča stranka je bila v vseh sklepih pravilno poučena skladno z določili zakona, nenazadnje je bila v vabilu na narok posebej opozorjena, da se lahko zastopa sama ali pa jo zastopa tudi pooblaščenec. Izrecno opozorilo, da si lahko stranka pridobi ustrezno brezplačno pravno pomoč pri službi za brezplačno pravno pomoč, po oceni pritožbenega sodišča v socialnih sporih ni nujno potrebno. Uveljavljeno preiskovalno načelo in načelo materialne resnice v socialnih sporih narekujeta večjo aktivnost sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja. Na ta način je izpolnjeno eno temeljnih načel postopka v socialnih sporih, kjer je zaradi pogoste dejanske neenakosti strank v pravnem znanju in izkušnjah pri nastopanju pred sodiščem nujno, da sodišče z nekoliko večjo aktivnostjo pripomore k izravnavanju te neenakosti, zaradi česar je neutemeljen pritožbeni ugovor glede opustitve pomoči prava nevešči stranki.

10. Vendar ima pritožba prav, da je v konkretnem primeru določena denarna kazen previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je, glede na težo kršitve, upoštevajoč, da je postopek že pravnomočno zaključen, tožnikov finančni in socialni položaj,4 izrečena denarna kazen v višini 600,00 EUR neprimerna, zato je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izrečeno denarno kazen znižalo na 100,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je glede višine izrečene denarne kazni pritožbi delno ugodilo, v preostalem pa pritožbo zavrnilo (3. točka 65. člena ZPP).

1 Na splošno se kot zloraba pravic opredeljuje vsako ravnanje, ko se pravni subjekt sicer giblje v pravno priznanih mejah pravice, vendar pravico uresničuje z namenom nekomu škodovati ali na način, ki je za drugega manj ugoden od kakšnega drugega, ali v pomanjkanju zakonitega interesa, ali v nasprotju s socialno funkcijo pravice (sodba Cp 459/99 z dne 10. 4. 2001). 2 Tožeča stranka navaja, da se je posvetovala s pravnim strokovnjakom o opozorilu sodišč glede vlaganja novih in novih pritožb z istimi pritožbenimi razlogi, pa mu je ta pojasnil, da naj z njimi nadaljuje, saj bo sodišče slej ali prej moralo priznati pravico in odpraviti svojo žal neljubo storjeno napako. 3 Pravica do pravnega sredstva je namreč ustavnopravno zagotovljena pravica, ampak le pravica do dvostopenjskega sojenja. 4 Ki ga je izkazal s potrdilom o prejeti pokojnini.