Jedro

Dokazno breme o tem, da je bilo začasno uvoženo blago vrnjeno v tujino, nosi carinski zavezanec. Tožena stranka je listine, s katerimi je carinski zavezanec dokazal vrnitev blaga v tujino, ocenila. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost takšne ocene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 2168/97-8 z dne 7.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.1997. Z njo je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 8.5.1996, s katero je tožečo stranko zavezala k plačilu carine in drugih uvoznih davščin v skupnem znesku 891.327,00 SIT za tri kose merilnih instrumentov za merjenje optičnih kablov, ki so bili uvoženi z uvozno carinsko deklaracijo z dne 18.2.1993 Carinske uprave K. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka 18.2.1993 prijavila instrumente kot drug začasen uvoz z rokom vrnitve v tujino do 18.3.1993. Ker pred potekom roka ni vložila prošnje za podaljšanje roka, niti ni blaga vrnila v tujino oziroma ga dokončno uvozno ocarinila, jo je carinarnica pozvala, da predloži ustrezne podatke. Odgovorila je, da je bilo blago vrnjeno osebno s strani firme S. v tujino, vendar o tem ni predložila konkretnih dokazov. Carinarnica je zato imela zadostno podlago za uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, CZ/76). Začasno uvoženo blago se lahko vrne v tujino le v skladu s carinskimi zakoni in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, to je na podlagi izvozne carinske deklaracije, ki se vloži ob vračilu začasno uvoženega blaga s predloženo specifikacijo za razdolžitev začasno uvoženega blaga. Zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da je bilo blago vrnjeno v tujino. Predložena fotokopija listine, za katero trdi, da je dovoljenje Gospodarske zbornice A., ni prepričljiv dokaz, da je bilo blago vrnjeno v Nemčijo. Predložena listina je datirana 10.2.1993, deklaracija pa je bila vložena 18.2.1993. Iz vsebine je sklepati, da je bila predložena ob vlogi za izdajo ATA carneta za tranzit čez Avstrijo in ne za začasen uvoz v Slovenijo in torej ne predstavlja enega izmed sestavnih delov ATA carneta. Kot dokaz bi štela overjena fotokopija talona ponovnega uvoza, vendar le, če bi bilo blago začasno uvoženo na podlagi ATA carneta in na podlagi uvozne carinske deklaracije za začasen uvoz.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožba ni utemeljena. Navaja, da predstavlja institut začasnega uvoza blaga zakonsko vpeljano izjemo od pravila, da je za vsako uvoženo blago treba plačati carino. Izjemo in pogoje začasnega uvoza v načelu določa Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju. Glede natančnejše ureditve napotuje na Carinski zakon in na predpise, izdane na njegovi podlagi. Po določbi 3. odstavka 13. člena Zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SRS, št. 13/93, 7/94), je začasno uvoženo blago treba vrniti v tujino ali dokončno uvoziti ter ocariniti po predpisih, ki urejajo izvoz, uvoz, carinjenje tega blaga ter roke začasnega uvoza blaga. Za blago, ki se začasno uvaža, je treba vložiti pri carinarnici deklaracijo za začasen uvoz s predpisanimi listinami (1. odstavek 306. člena CZ). Za vračanje v tujino se smiselno uporabljajo določbe CZ, ki veljajo za postopek pri uvozu blaga (249. člen CZ), to pa pomeni, da se začasno uvoženo blago vrne v tujino v skladu z določbo 34. člena Pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 71/80, na podlagi izvozne carinske deklaracije, ki se ji priloži specifikacija za razdolžitev začasno uvoženega blaga. Če se začasno uvoženo blago ne vrne v tujino, začne pristojni carinski organ postopek carinjenja po uradni dolžnosti (3. odstavek 249. člena CZ). Iz spisov izhaja, da je tožeča stranka carinsko blago (3 merilne aparate) prijavila po uvozni carinski deklaraciji kot drug začasni uvoz. Že v upravnem postopku in tudi v tožbi je trdila, da je bilo v predpisanem roku vrnjeno v tujino. Prvostopni organ je potem, ko je ugotovil, da je rok za vrnitev začasno uvoženega blaga (18.3.1993) potekel, tožečo stranko izrecno pozval, naj dostavi manjkajoče listine oziroma dokaze o vrnitvi blaga v tujino ali dokončnem carinjenju blaga (dopis z dne 12.1.1996). Tožeča stranka zahtevanih dokazov ni predložila. Navedla je le, da je bilo blago vrnjeno v tujino (v Nemčijo) osebno.

Zahtevanih listin ni predložila tudi v pritožbenem postopku. Po mnenju sodišča prve stopnje sta zato organ prve stopnje in tožena stranka na podlagi dokazil, ki so v spisih, med katerimi je tudi fotokopija ATA carneta, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi, pravilno ugotovila, da tožeča stranka obveznosti izvoza ni izpolnila. Sodišče prve stopnje ne dvomi v dokazno oceno, ki jo je glede edine predložene listine, oziroma njene neoverjene fotokopije opravila tožena stranka. Drugih ustreznih dokazov o tem, da je bilo blago vrnjeno v tujino, ni ponudila. Zmotno je mnenje, da je carinarnica tista, ki nosi dokazno breme o tem, da je bil izvoz opravljen.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi. Ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista zahtevali overjeno kopijo dokumenta, na katerega se je sklicevala tožeča stranka. Tudi dokazna ocena o tej listini ne vzdrži. Listina je napisana v tujem jeziku. Postavlja se vprašanje ali je sodišče prve stopnje sploh poznalo pravo in celotno vsebino te listine. Tudi iz dokazne ocene tožene stranke izhaja, da ni jasno, za točno kakšen dokument gre. Poleg tega dokumenta so v spisu tudi druge listine in to dopisi firme S., prav tako sestavljeni v tujem jeziku, iz katerih jasno izhaja, da so sporno blago prepeljali in vrnili v skladišče v Nemčiji. Dokazne ocene o teh dokumentih sodišče prve stopnje ni sprejelo. Sicer pa izvedeni dokazni postopek ni v ničemer dokazal, da bi bilo začasno uvoženo vlago odtujeno, dano v uporabo drugemu ali uporabljena za druge namene, ali da bi ostalo pri tožeči stranki. Izhajati je treba iz samega namena zakona, to pa je, da se za začasno uvoženo blago, ki se dejansko ne vrne v tujino, določi carina. Zgolj pomanjkanje ustrezne dokaumentacije še ne pomeni, da blago ni bilo vrnjeno v tujino po drugačni poti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Tožena stranka je v svoji odločbi ocenila listino, na katero se je sklicevala tožeča stranka. Navedla je konkretne razloge, zakaj predložena fotokopija listine, za katero je tožeča stranka trdila, da je dovoljenje Gospodarske zbornice A., ni dokaz, da je bilo blago vrnjeno v Nemčijo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (med drugim) to obrazloženo dokazno oceno presodilo kot pravilno in svojo presojo tudi obrazložilo. Tožeča stranka ne trdi in iz predložene listine tudi ne izhaja, da bi na listini bil kakršenkoli zaznamek s strani avstrijskega ali slovenskega carinskega organa, ki bi lahko bil dokaz o pravočasnosti izvoza blaga iz Slovenije. Zato na odločitev v zadevi ni vplivalo, če navedena listina ni bila prevedena v slovenski jezik. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost takšne dokazne ocene in v pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

Ni pa se tožeča stranka ne v pritožbi v carinskem postopku in ne v tožbi, s katero je sprožila konkretni upravni spor, sklicevala na druge listine, kot sedaj trdi v pritožbi. Zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS). Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore tožeče stranke, v katerem ta izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa tudi ugovor o nepresoji dopisa firme S. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo ugovor tožeče stranke o tem, da nosi dokazno breme o vrnitvi začasno uvoženega blaga v tujino, carinski zavezanec. Pravilno je navedlo, da je dokazovanje navedenega dejstva na strani tistega, ki začasni uvoz uveljavlja. S ponovitvijo tega ugovora v pritožbi tožeča stranka zato ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.