Jedro

ZPP je torej jasen in je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Pravdno sodišče ni vezano na sodbo prekrškovnega sodišča, vendar pravnomočne sodbe, ki so v pravdnem postopku predložene kot dokaz za ugotovitev določenih pravnorelevantnih dejstev, kot obrazloženo zgoraj, zagotovo imajo določeno dokazno moč. Če sodišče oceni, da stranka ni ustrezno substancirala dokaznega predloga in gre za pravno relevanten dokaz, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti. Ker je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem v rokah pravdnih strank, dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 10.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2019 dalje ter na povrnitev stroškov postopka zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo v korist Republike Slovenije plačati 576,63 EUR stroškov postopka.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru v zadevi ZSV 831/2017 z dne 2. 4. 2019, s katerim je bilo odločeno o prekršku toženca, ki je vzrok za nastanek vtoževane prometne nesreče, upoštevati v smislu reševanja predhodnega vprašanja po 13. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako pa tudi v smislu sodelovanja obrazložitve k dispozitivu odločbe po 14. členu ZPP, saj gre za obsodilno sodbo, ki je bila izdana ob uporabi 19. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), torej po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-1). V zadevi je tako sodišče pravnomočno odločilo, da je tožena stranka storila prekršek, in da je do padca tožnika A. A. prišlo tako kot je ugotovljeno v tej sodbi, ne pa, ker bi se naj tožnik ustrašil, ko bi naj kršitelj potegnil psa k sebi. Prekrškovno sodišče je tudi kritično ocenilo navedbo vlagatelja - kršitelja, da na neobstoj nesreče kaže tudi dejstvo, da pes ni bil poškodovan in pojasnilo, da je bil pes na raztegljivem povodcu.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, katera je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe sodišča. Le to v obrazložitvi sodbe zapiše, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu po 212. členu ZPP, pri tem pa navede, da tožeča stranka ni konkretizirala, v kaj bi se naj vpogledalo v spis sodišča v prekrškovnem postopku. Tožeča stranka je v tožbi jasno navedla tako lokacijo, kakor tudi potek prometne nesreče, pri tem pa je priložila pravnomočno sodbo prekrškovnega sodišča z obrazložitvijo. Vsebina razsodbe je bila pravdnemu sodišču poznana, skladen z razsodbo prekrškovnega sodišča pa je bil tudi zatrjevani škodni dogodek. Tožeča stranka je tako v tožbi predlagala pridobitev celotnega spisa prekrškovnega organa, saj je spis izkazoval zaključke prekrškovnega organa, sam dogodek in vse že izvedeno v zvezi s škodnim dogodkom. Ta dokazni predlog je bil podan pravočasno, pa ga sodišče ni izvedlo, zaradi česar bi sodišče v kolikor bi menilo, da je ta dokazni predlog nesubstanciran oziroma nedoločen, moralo tožečo stranko na domnevno nesubstanciranost opozoriti in jo pozvati k dopolnitvi dokaznega predloga, s čimer pa je sodišče prve stopnje kršilo materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP.

4. Prav tako tožeča stranka prereka navedbe iz obrazložitve sodbe, da je tožnik v tožbi podal skopi opis škodnega dogodka. Navedeno ne drži, tožnik je v tožbi jasno navedel, kje in na kakšen način je prišlo do nastanka vtoževane nesreče, v potrditev navedb pa je jasno zapisal, da izkaz pravnega temelja predstavlja tudi sodba in spis Okrajnega sodišča v Mariboru v zadevi ZSV 831/2017 (trditvena podlaga) in pri tem v spis vložil sodbo navedenega sodišča in predlagal pridobitev celotnega spisa tega sodišča. Potek dogodka je tožeča stranka tudi natančno pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2021, kar vse je sladno z obrazložitvijo sodbe prekrškovnega organa. V tem delu tako sam dogodek v ničemer ni bil nepojasnjen, nelogičen ali pomanjkljiv. Nadalje naj bi bil protispisen zaključek sodišča, ko je to v točki 10 obrazložitve zapisalo, da tožnik ni potrdil, da je toženec hodil v isti smeri, kot je sam vozil. Tožnik je izpovedal, da je vozil proti B. B., da se drugi udeleženci niso premikali, da so stali, ob približanju njim pa je zapeljal proti sredini ceste. Navedeno potrjuje, da je toženec bil na desnem robu ceste gledano v smeri vožnje, kar je potrdil tudi toženec, ki je povedal, da hodil skrajno levo po cesti, gledano v smeri H., torej v nasprotni smeri kot se je vozil tožnik, zato lokacija ni sporna in dvomljiva.

5. Pritožba graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožencu, in sicer, da tožnik ni padel zato, ker bi zadel v vrvico povodca, ampak ker se je ta ustrašil. Pri tem ni upoštevalo sodbe prekrškovnega organa, ki je pravnomočna in je sodišče že odločilo o storjenem prekršku. Prav tako je obnašanje psa, ki je skočil na cesto na način, da je tožnik zapeljal med psa in vodiča precej pogosto obnašanje psov. Znano je, da se psi zaganjajo tako v vozila, mopediste, kolesarje in pešce, kar je bilo poznano tudi tožniku, zato je ta obvozil toženca s psom na ustrezni bočni oddaljenosti in z minimalno hitrostjo. Posledica takšne vožnje je bila ta, da je torej pes imel dovolj časa, da je prešel razdaljo nekaj metrov in pri tem ustvaril oviro v obliki raztegljivega povodca, v katerega je tožnik zadel in nato padel s skuterja. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se sklicuje na pričo B. B., saj ta ni bil prisoten na lokaciji po padcu tožnika. Priča je izjavila, da je tožnik vijugal po cesti, čeprav je stala cca. 100 m od ceste, kjer je prišlo do nesreče ter tako B. B. v nobenem primeru ni mogel videti vijuganja, saj se med cesto po kateri je vozil tožnik in njivami, kjer je stal B. B., nahaja gost drevesni rob, ki je bil v mesecu maju v najbolj bujni vegetaciji. Oporeka tudi izpovedbi priče B. B., da je tožnik vijugal, ker so bile na cesti luknje. Sodišče je tožniku tudi preprečilo dokazovanje neverodostojnosti priče B. B., saj mu je prepovedalo nadaljnja vprašanja v zvezi s točno lokacijo priče, v trenutku opazovanja vožnje tožnika in glede prisotnosti lukenj na cesti, zaradi katerih bi naj po izpovedbi priče moral tožnik vijugati. Sodišče pa je v nadaljevanju onemogočilo postavljanje vprašanj priči B. B. glede njegove prisotnosti na lokaciji ter kaj je ta sploh lahko videl, zaradi česar takšno ravnanje sodišča predstavlja kršitev določb postopka po 286.b členu ZPP.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da so pritožbeni očitki neutemeljeni, sodba sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita.

7. Pritožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da ne more ugotoviti obstoja škodnega dogodka, ker tožniku ni uspelo dokazati resničnosti njegovih navedb, toženec pa je bil uspešnejši pri dokazovanju svojih nasprotnih navedb, ki vzbujajo dvom v tožnikovo podajo dejanskega stanja ter tako tožniku ni uspelo dokazati njegovih trditev glede obstoja vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem toženca.

9. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru izdano v prekrškovni zadevi ZSV 831/2017, s katero je sodišče pravnomočno ugotovilo, da je toženec storil prekršek, upoštevati v okviru reševanja predhodnega vprašanja po 13. členu ZPP. Le ta določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od prehodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Prehodno vprašanje je tisto, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari, pomeni pa posebno celoto. Vprašanje, ali se je zgodil škodni dogodek in kako se je ta zgodil, tako ne more predstavljati predhodnega vprašanja, saj ugotavljanje slednjega pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, ki bo lahko podlaga za ugotovitev predpostavk civilnega odškodninskega delikta. Prekrškovno sodišče je sicer obravnavalo isti historični dogodek oziroma identično dejansko stanje, kot ga sedaj obravnava pravdno sodišče, saj tožeča stranka v obravnavan zadevi zatrjuje, da je dogodek z dne 29. 5. 2017 podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke.1

10. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje pravnomočno sodbo, izdano pred prekrškovnim sodiščem, moralo upoštevati v okviru 14. člena ZPP. Slednji govori prav o identičnem dejanskem stanju, kot je ugotovljeno v kazenskem postopku in določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. ZPP je torej jasen in je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Tega ne more spremeniti niti v pritožbi navedena okoliščina, da je bila sodba Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 831/2017 izdana v postopku po ZP-1, v katerem veljajo tudi določbe ZKP-1, kolikor ni v ZP-1 drugače določeno. Sodba sodišča za prekrške ima tako lahko le enako dokazno moč kot drugi dokazi,2 kot je obrazložilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP.3 Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, prav tako pa tudi da se do njih v obrazložitvi sodbe opredeli. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.4

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 831/2017 z dne 2. 4. 2019 (dokaz A 14) ni dokazno ocenilo, saj je v zvezi s tem dokazom v točki 14 obrazložitve zapisalo zgolj, da „Samo sodba, izdana v prekrškovnem postopku, za prepričanje sodišča o resničnosti navedb tožnika ne zadošča.“ Kot izhaja navedb pravdnih strank, se v delu opisa škodnega dogodka navedbe ene in druge stranke med drugim razlikujejo v tem, v kateri smeri je hodil toženec s psom. Tožeča stranka navaja, da je le-ta hodil v isti smeri, kot je sam peljal, torej iz H. proti B., medtem ko tožena stranka navaja, da je hodil iz B. proti H.. Vendar pa dejstvo, s katere strani je toženec hodil niti ni bistveno. Bistveno je, da se je v trenutku nezgode nahajal na desni strani ceste gledano iz smeri H. proti B. oziroma na levi strani ceste gledano iz smeri B. proti H., da je na raztegljivi vrvici vodil psa, in da se je tožnik pripeljal iz smeri H. proti B., pri čemer je sporno ali je pes skočil pred tožnika na cesto, kar naj bi imelo za posledico njegov padec.

13. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2021 navedla, da je pes nenadoma skočil pred tožnika na način, da se je zagnal proti levemu robu ceste. To navedbo je tožnik potrdil v svojem zaslišanju, ko je izpovedal, da je pes skočil iz njegove desne strani, torej od desnega roba proti levemu. Kaj pomeni tako potrjeno dejstvo s strani tožnika v povezavi z vsebino pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 831/2017 z dne 2. 4. 2019 (dokaz A 14) oziroma z razlogi, ki jih je prekrškovno sodišče v njej navedlo glede samega nastanka dogodka, iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

14. Res, kot je obrazloženo zgoraj, pravdno sodišče ni vezano na sodbo prekrškovnega sodišča, vendar pravnomočne sodbe, ki so v pravdnem postopku predložene kot dokaz za ugotovitev določenih pravnorelevantnih dejstev, kot obrazloženo zgoraj, zagotovo imajo določeno dokazno moč. Ker je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo zgolj izpovedbe pravdnih strank in priče B. B., izostala pa je dokazna ocena relevantnega dokaza, predložene sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 831/2017 z dne 2. 4. 2019, je sodišče prve stopnje tožeči stranki kršilo pravico do izjave oziroma do kontradiktornega postopka, ki sicer med drugim zajema obveznost sodišča, da se v obrazložitvi sodbe opredeli do pravno relevantnih dokazov, torej kako vsak posamezni in vsi skupaj vplivajo na ugotovitev pravno relevantnih dejstev (8. člen ZPP).

15. Nadalje je očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana v delu, v katerem je sodišče zavrnilo nesubstancirane dokaze tožeče stranke (dokazna predloga s pridobitvijo spisa Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 831/2017 in spisa PP s fotografijami). Pravilni so sicer razlogi sodišča prve stopnje, da mora stranka pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje.5 Vendar če sodišče oceni, da stranka ni ustrezno substancirala dokaznega predloga in gre za pravno relevanten dokaz, je sodišče dolžno stranko na to opozoriti. V pravdnem postopku je poleg razpravnega načela, v 285. členu ZPP uveljavljeno tudi načelo materialnega procesnega vodstva, ki se nanaša na področje navajanja dejstev in predlaganja dokazov.6 Tako je določeno, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Ker je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem v rokah pravdnih strank, dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva, tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude.7

16. V obravnavani zadevi bi tako moralo sodišče prve stopnje, če je štelo, da je dokazni predlog z vpogledom v spis prekrškovnega sodišča nepopoln, tožečo stranko pozvati k dopolnitvi in šele, če stranka na poziv sodišča ne bi reagirala, bi lahko zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza. Enako velja za dokazni predlog tožeče stranke, ki se je nanašal na pridobitev spisa PP s fotografijami. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, tožnici pa očitalo nepopolne dokazne predloge in je ni pozvalo k dopolnitvi, je bila tudi v tem delu kršena pravica do izjave oz. pravica do kontradiktornega postopka.

17. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V slednjem naj le to odpravi očitano kršitev določb pravdnega postopka tako, da tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva pozove, da določno opredeli, katere listine iz spisa Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 831/2017 z dne 2. 4. 2019 naj se pridobijo in katera dejstva s temi listinami tožeča stranka želi dokazati. Enako velja za dokazni predlog tožeče stranke „Spis PP s fotografijami.“ Seveda bo, če bo stranka ustrezno dopolnila svoje dokazne predloge, ob pridobivanju teh dokazil upoštevalo tretji odstavek 226. člena ZPP in dokaze pridobilo samo po uradni dolžnosti le, če bo tožeča stranka izkazala, da sama teh dokazov ni mogla pridobiti.

18. Pritožbeno sodišče v zadevi ni moglo samo odločiti, saj mora kršitev odpraviti sodišče prve stopnje, ki mora, v kolikor bo zgoraj navedene dokaze dopustilo, ponovno izvesti dokazno oceno vseh relevantnih dokazov. Izvedba vseh relevantnih dokazov pa lahko privede do drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijani sodbi, zato mora v tem primeru strankam biti zagotovljena pravica do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije – URS).8

19. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank odločilo tako, da se le-ti pridržijo za končno odločbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 O identičnem dejanskem stanju govorimo, če je ravnanje, ki je predmet pravnega postopka, lahko tudi podlaga za kazensko sodbo. Odločanje o identičnem dejanskem stanju se od odločanja o prehodnem vprašanju razlikuje po tem, da obstoj pravnega razmerja, to je kaznivega dejanja, ni pogoj za nastanek določene civilnopravne posledice. Kaznivo dejanje pa je lahko prejudicialno vprašanje v vseh primerih, ko je obseg zahtevka odvisen od tega, ali je podano kaznivo dejanje, torej če je kaznivo dejanje sestavina civilnopravnega dejanskega stanja, za kar v obravnavani zadevi ne gre (več o tem dr. Vesna Rijavec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, I. knjiga, komentar k 13. členu, stran 125). 2 Tako sodba VSRS II Ips 352/2006 z dne 30. 10. 2008 in sodba VSL II Cp 4404/2008 z dne 25. 2. 2009. 3 V skladu s 5. členom ZPP mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. 4 Tako sodba VSRS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019 in več o tem dr. Aleš Galič v Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, I. del, komentar k 22. členu, str. 177. 5 Tako sodba VSRS II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012. 6 Tako sklep VSRS II Ips 433/2011 z dne 26. 9. 2013 in VSL II Cp 3601/2012 z dne 12. 6. 2013. 7 Tako VSRS II Ips 433/2011 z dne 26. 9. 2013. 8 Tako odločba USRS Up-964/16 z dne 9. 1. 2020.