Jedro

Okoliščina, da je bil tožeči stranki carinski dolg v odmernem carinskem postopku zakonito obračunan v skladu z vloženo in izpolnjeno carinsko deklaracijo in je bil zakonito dolgovan v prvotnem carinskem postopku, ne pomeni tudi, da je bil navedeni carinski dolg zakonsko dolgovan v smislu tretjega odstavka 158. člena v posebnem postopku za povračilo oziroma odpustitev carinskega dolga.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 30. 8. 2004, odpravi ter se ji zadeva vrne v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v skupnem znesku 321,30 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) v 1. točki izreka po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30. 8. 2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 20. 2. 2002, v 2. točki izreka pa zavrnila zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ v skladu s tretjim odstavkom 158. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) zavrnil zahtevek tožeče stranke z dne 5. 2. 2002 za delni odpust plačila carinskega dolga, obračunanega za blago v postavkah od 07 do 10 carinske deklaracije z dne 4. 2. 2002 (v nadaljevanju: ECL). Tožeča stranka si je z izpolnitvijo ECL sama izbrala carinski postopek sprostitve blaga v prost promet, ker je ECL izpolnila tako, da je preferencialno obravnavo uveljavljala samo za del blaga (blago v postavkah od 01 do 04 ECL), čeprav je k ECL priložila in pri vseh postavkah v polje 44 vpisala potrdilo o prometu blaga EUR.1. Zahteva tožeče stranke za popravek carinske deklaracije (v postavkah od 07 do 10) in odpust carinskega dolga je tako neutemeljena, saj je bila ECL pravilna, sprememba podatkov v carinski deklaraciji pa glede na 3. točko drugega odstavka 50. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) po prepustitvi blaga deklarantu ni več mogoča. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da je bilo blago dne 4. 2. 2002 dejansko prepuščeno deklarantu, zato sprememba podatkov v carinskih deklaraciji v skladu s 3. točko drugega odstavka 50. člena CZ ni več mogoča, zahtevek tožeče stranke pa je glede na tretji odstavek 158. člena CZ neutemeljen, saj je bil carinski dolg v času obračuna zakonsko dolgovan. Dejstvo, da je bilo k ECL priloženo in v polje 44 ECL tudi vpisano potrdilo o prometu blaga EUR.1, ne zadošča za avtomatično obravnavo preferencialne carinske stopnje za blago, glede katerega tožeča stranka te ugodnosti ni posebej zahtevala.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka ter zatrjuje kršitve ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave Republike Slovenije – URS.

P

redlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje ter priglaša stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo izreklo na tajni seji, čeprav je istega dne opravilo glavno obravnavo, iz zapisnikov o glavni obravnavi pa izhaja, da je namesto predsednika senata bistveno vsebino spisa povedal sodnik poročevalec. Dodaja še, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena, določba 62. člena CZ, ki opredeljuje naknadno preverjanje deklaracij, pa omogoča možnost spremembe carinske deklaracije, zato je stališče tožene stranke, da sprememba carinske deklaracije ni možna, napačno.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

K I. točki izreka:

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče RS o pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, če poseben zakon ne določa drugače, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko uveljavlja zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali je bil zahtevek tožeče stranke za povračilo plačanega carinskega dolga utemeljeno zavrnjen. Pri tem ni sporno, da je bil tožeči stranki carinski dolg v odmernem carinskem postopku v trenutku njegovega plačila obračunan v skladu z njenim prvotnim zahtevkom po 108.a členu CZ, in da postopek obračuna carine ni predmet tega upravnega spora, sporno je le, ali to hkrati pomeni, da je bil navedeni carinski dolg zakonsko dolgovan v smislu drugega odstavka 158. člena CZ.

9. Po drugem odstavku 158. člena CZ se plačani carinski dolg v skladu s predpisom Vlade povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan. Določba četrtega odstavka istega člena določa, da povračila carine ni mogoče zahtevati, če je do napake pri obračunu prišlo zaradi namernega goljufivega dejanja dolžnika, določba petega odstavka istega člena pa še, da se plačana carine vrne na prošnjo imetnika dovoljenja pristojnemu carinskemu organu v roku treh let od dneva, ko je bil obračun vročen carinskemu dolžniku. Carinski organ mora o vloženem zahtevku odločiti v 30 dneh od vložitve popolnega zahtevka.

10. Postopek za odobritev povračila ali odpusta carinskega dolga je podrobneje urejen v določbah členov od 649 do 670 Uredbe. Po določbi prvega odstavka 655. člena Uredbe carinski organ zahtevku za povračilo, če zahtevek za povračilo temelji na tem, da je v trenutku sprejema carinske deklaracije obstajala pravica do preferencialnega obravnavanja blaga (znižana ali carinska stopnjo „prosto“ za blago v okviru carinske kvote in plafona ter po sklenjenih prostotrgovinskih sporazumih), ugodi le, če so ob sprejemu tega zahtevka priložena dokazila, da v primeru carinske kvote ni presežen njen obseg, v ostalih primerih pa ni bila ponovno uvedena običajna carinska stopnja.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je napačno stališče tožene stranke in tudi sodišča prve stopnje, kolikor se sklicuje na stališče tožene stranke, da je bil zahtevek za povračilo carinskega dolga po drugem odstavku 158. člena CZ utemeljeno zavrnjen, ker so bili podatki v carinski deklaraciji usklajeni s podatki iz listin, priloženih v času carinjenja, postopek začasnega uvoza pa izpeljan v skladu s CZ po postopku, ki ga je tožeča stranka sama izbrala.

12. Postopek povračila plačane carine je namreč samostojen postopek in za vračilo carine so predpisani drugačni pogoji kot za njen obračun. Vračanje plačane carine ni odvisno od tega, ali je carinski zavezanec v času carinjena izbral prav tisti carinski postopek, ki je pripeljal do takrat pravilno obračunane carine, temveč je odvisen od tega, ali je bil plačani carinski dolg, čeprav morda odmerjen z odločbo, tudi zakonsko dolgovan. To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da carinski dolg v smislu 158. člena CZ ni bil zakonsko dolgovan, če bi bilo mogoče ob uvozu izbrati drug zakonit carinski postopek, ki bi bil za carinskega zavezanca ugodnejši (pa ta zanj ni vedel ali se je zmotil ali je bil morda celo s strani carinskih organov zaveden v drug zanj neugodnejši carinski postopek), razen če bi bil določeni carinski postopek ob uvozu izbran zaradi namernega goljufivega dejanja carinskega dolžnika. Carinski dolžnik, torej lahko zahteva vračilo celotnega oziroma dela plačanega carinskega dolga, če vloži pravočasno vlogo za vračilo carinskega dolga, in v njej izkaže, da bi z drugim zakonitim carinskim postopkom ob uvozu bil njegov carinski dolg manjši ali pa ga sploh ne bi bilo.

S

miselno enako zaključuje tudi Sodišče Evropskih skupnosti (SES) v zadevi C-100/05 z dne 5. oktobra 2006 pri razlagi instituta povračila ali odpusta dajatev po 236. členu Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti ( UL L št. 302/1, 19. 10. 1992) , ki je vsebinsko primerljiv z institutom povračila ali odpustitve carinskega dolga po 158. členu CZ(1).

13. V obravnavani zadevi gre tako posebni postopek po drugem odstavku 158. člena CZ, v katerem se odloča o povračilu oziroma odpustu carinskega dolga, odločitev o tem pa je odvisna zlasti od tega, ali je bil ta dolg ob uvozu tudi zakonsko dolgovan. To pa pomeni, ali je zavezancu uspelo izkazati, da je bil ob carinjenju na razpolago drug zakoniti carinski postopek, ki bi bil za zanj ugodnejši, če bi ga uveljavljal. Zato je take vloge ni mogoče zavrniti s sklicevanjem na izbrani carinski postopek ob uvoz in na zakonitost odmerjene carine tedaj. Vračilo carinskega dolga je za zavezanca enakovrstna pravica kot je na drugi strani za državo, da carinski organ naknadno odmeri oziroma v obnovljenem postopku odmeri carinski dolg, ki ob uvozu ni bil plačan oziroma ni bil plačan v pravilni višini.

14. S to sodbo torej Vrhovno sodišče spreminja svoje stališče glede zakonsko dolgovanega dolga v smislu 158. člena CZ, kot ga je zavzelo v dosedanji upravnosodni praksi ( I Up 1251/2005 in ostale sodbe z dne 20. 7. 2006).

15. Ker je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 158. člena CZ o povračilu ali odpustitvi carinskega dolga, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi v 1. in 3. točki tožbenega zahtevka ter odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ker je bilo treba reviziji ugoditi že iz tega razloga, se do drugih revizijskih navedb Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

16. Revizijsko sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke (podanem v 2. točki tožbe), da bi samo odločilo o stvari v skladu s 65. členom ZUS-1 (spor polne jurisdikcije), saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage. Pri novem odločanju bo morala tožena stranka pravilno uporabiti materialno pravo (158. člen CZ in določbe Uredbe) in glede na navedeno obrazložitev revizijskega sodišča v tej zadevi ponovno presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za odobritev povračila carinskega dolga po 158. členu CZ in v skladu s 655. členom Uredbe.

K II. točki izreka:

17. Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki ga je bilo glede na prvi odstavek 25. člena ZUS-1 treba smiselno uporabiti. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi s tožbo v celoti uspela. Stroške upravnega spora je sodišče odmerilo v skladu s tedaj veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003; v nadaljevanju: OT – neuradna kratica) in 155. členom ZPP.

18. Pooblaščencu tožeče stranke je revizijsko sodišče priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku (list. št. 43): za sestavo tožbe 200 točk (tar. št. 30/1a v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za zastopanje na glavni obravnavi z dne 6. 11. 2006 200 točk (tar. št. 30/3a v zvezi s tar. št. 30/1a) in za sestavo revizije 300 točk (tar. št. 30/5 OT), skupno torej 700 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 15/1 OT) oziroma 0,459 EUR (čl. 13/1 Zakona o uvedbi eura – ZUE; Ur. l. RS, št. 114/2006) predstavlja znesek 321,30 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Op.št.(1):V tej zadevi je SES v 2. točki izreka razsodilo, da je treba člen 236 Uredbe št. 2913/92 razlagati tako, da morajo nacionalni carinski organi ugoditi zahtevku za povračilo uvoznih dajatev, kadar se izkaže, da je bil zaradi napake udeleženega, in ne zaradi izvršitve izbire, znesek carinskega dolga določen na podlagi člena 121 te uredbe in je že bil sporočen udeleženemu, četudi za zahtevek pomeni, da navedeni organi ponovno preračunajo znesek dolga na podlagi člena 122(c) navedene uredbe ( UL C št. 294, 2. 12. 2006).