Jedro

Pravici do sodnega varstva zaradi posega v čast in dobro ime stoji nasproti pravica do svobode izražanja, na katero se veže pravica javnosti do obveščenosti. Z regulacijsko začasno odredbo se začasno uredi sporno razmerje, kar pomeni, da je treba določeni ustavni pravici dati prednost že v fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti. Zato je poleg obstoja verjetnosti nastanka nenadomestljive škode, treba ugotoviti težo posega v ustavno varovane pravice tožeče in tožene stranke ter kakšno pravno varstvo imata na razpolago oba nosilca pravic, in sicer tožeča stranka, ki zahteva pravno varstvo zaradi posega v njeno čast in dobro ime in tožena stranka pri varstvu njene pravice do svobode izražanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka na spletnem portalu ... objavila neresnična in objektivno žaljiva članka in sicer dne 3. 7. 2016 članek z naslovom „A. skriva ...“ in dne 7. 7. 2016 članek z naslovom „A. hobotnica ...“. Tožeča stranka podaja opis trditev iz člankov, ki jih šteje za neresnične, objektivno žaljive in zavajajoče, s čimer je po mnenju tožeče stranke tožena stranka okrnila njen ugled in dobro ime. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka v članku žaljivo navedla, da se ugrabitev A. nadaljuje, neresnično pa je navedla, da so stroški poslovanja višji za milijon evrov, v besedilu pa se zavajajoče navaja, da so nižji za 1,5 %. Na lažnih informacijah temelji zapis, da je A. prikril, da je imel konec leta 2015 na računih 10 milijonov EUR „keša“ in da je B. B. v vlogi varnostnika fizično preprečil vstop na skupščino avtorjem ter da so zapisniki iz njihovih skupščin skriti pred uradnimi člani. Lažen je zapis v prvem članku, da je v letu 2015 kljub praznim prostorom prišlo do novega „tajnega“ nakupa nepremičnine za 1.500.000,00 EUR. Zavajajoč je zapis, da se vodstvo A. boji novega zakona, ker ne bo moglo več omejevati skupščine. V drugem članku tožena stranka daje žaljive vrednostne ocene, da glasbeniki – lobisti rešujejo A. da ima le peščica ljudi v šahu A. in da takoj, ko se pojavi „nevaren“ zakon, se aktivira uigrana ekipa A. lobistov. Neresničen je podatek, da je tožeča stranka pripravila sestanek s C. C. in napačno informirala D. D., ki sta se udeležila seje odbora za gospodarstvo. Neresnično se zatrjuje povezava med tožečo stranko in društvom E. in da je soproga F. F. prejemala nakazila za lobiranje. Žaljivo je zatrjevanje, da petnajst ljudi odloča o vsem in da tožeča stranka po lastni diskreciji izplačuje avtorske honorarje avtorjem. Tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka z objavo člankov ravnala protipravno, zato tožeča stranka zaradi okrnitve ugleda zahteva plačilo odškodnine v višini 50.000,00 EUR in da tožena stranka umakne sporna članka s spletnega portala ... ter da se sodba objavi v časniku ... in na spletni strani.

2. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je neresničnost navedb dokazana prima facie, ker priloženi listinski dokazi dokazujejo neresničnost zapisov v spornih člankih. Statut določa pogoje za pridobitev članstva in pogoje za udeležbo na sejah, zapisniki in sklepi sej pa so javno objavljeni na spletnih straneh. Iz zapisnika seje izhaja, da nakup nepremičnine v T. ni bil opravljen tajno. Iz letnega poročila je razvidna bilanca, statut pa tudi določa način volitev članov organov tožeče stranke. Način razdeljevanja avtorskih honorarjev je razviden iz javno objavljenega Pravilnika o zaščiti avtorske pravice in delitvi avtorskih honorarjev. V dokaz utemeljenosti začasne odredbe tožeča stranka predlaga, da se vpogledata sporna članka. Tožeča stranka zatrjuje, da gre za ekscesen primer poročanja, ker gre na prvi pogled za očitno neresničnost navedb in blatenje tožeče stranke. Tožeča stranka zatrjuje, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Spletni portal je dostopen večjemu številu uporabnikov, možno je ponovno reproduciranje in s tem zloraba člankov, zato se tožeča stranka boji „sistematičnega linča“, izguba zaupanja članov A. in ugleda tožeče stranke pri uporabnikih pa predstavlja nenadomestljivo škodo. Tožeča stranka zato predlaga, da se z začasno odredbo toženi stranki naloži, da mora iz svojega spletnega portala odstraniti članka in da se ji prepove objava kakršnih koli člankov, katerih vsebina bi predstavljala poseg v ugled in dobro(1) tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga, da začasna odredba velja trideset dni po pravnomočnosti sodbe v tem pravdnem postopku, v primeru vloženega izrednega pravnega sredstva pa do odločitve Vrhovnega sodišča RS, v primeru kršitve pa se toženi stranki izreče denarna kazen, saj je poslovanje tožene stranke odvisno od branosti njenega spletnega portala, njen prihodek pa je odvisen od obiskanosti portala. Tožeča stranka še trdi, da tudi, če bi se izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, bi bile posledice izdane začasne odredbe za toženo stranko sanirane s ponovno objavo člankov na spletni strani.

3. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dala potrebne trditvene podlage za regulacijsko začasno odredbo, s tem, da bi konkretno navedla okoliščine, ki bi potrjevale s stopnjo verjetnosti, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode.

4. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju(3) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožeča stranka navaja, da se sodišče ni opredelilo do obstoja verjetnosti nedenarne terjatve, ki je že podlaga za izdajo začasne odredbe. Iz sodne prakse izhaja,(4) da je za uspešno uveljavljanje predloga za izdajo začasne odredbe z odstranitvenim zahtevkom iz 134. člena Obligacijskega zakonika(5) treba dokazati z veliko verjetnostjo, da je bil storjen poseg v osebnostno pravico. Okrnitev ugleda pravne osebe predstavlja pravno priznano obliko nepremoženjske škode iz 132. člena OZ. Za izdajo začasne odredbe je bistveno, ali je tožeča stranka izkazala obstoj verjetnosti terjatve, torej protipravnost posega v čast in dobro ime pravne osebe. Če je to izkazano, sodišče ne more dvomiti, da bi z nadaljnjo objavo objektivno žaljivih in neresničnih člankov še naprej nastajala nepremoženjska škoda, ki je za tožečo stranko težko nadomestljiva. Če je objava na spletnem portalu za posameznika žaljiva, po naravi stvari nastaja posamezniku nadaljnja škoda z njeno nadaljnjo spletno objavo. Članka sta objektivno žaljiva in posegata v čast in dobro ime tožeče stranke. Neresničnost navedbe je dokazana prima facie, kar dokazujejo priloženi listinski dokazi. Gre za ekscesni primer poročanja, kjer je že na prvi pogled očitna neresničnost navedb tožene stranke. Namen ureditvene začasne odredbe ni zavarovanje zahtevka, temveč začasna ureditev spornega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Tožena stranka ima vedno možnost nove uporabe in ponovnega reproduciranja člankov. Z objavo člankov tožena stranka ustvarja sliko realnosti in objektivnega poročanja, pri čemer pa poslovno zasleduje doseganje čim večjega dobička, ker je podvržena tržnim zakonitostim. Sodišče se v sklepu ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Tožena stranka bi utrpela bistveno milejše posledice, saj bo škoda sanirana s ponovno objavo člankov, če tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne bo uspela.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetnostno izkazati tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ali pa, da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Na teh pravnih podlagah je tožeča stranka utemeljevala predlog za izdajo začasne odredbe.

7. Tožeča stranka se sklicuje na 134. člen OZ, ki določa, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Zahtevki iz 134. člena OZ niso odvisni od nastanka škode, ki jo določa 132. člen OZ, izjema je le okrnitev ugleda pravne osebe.(6) Protipravno ravnanje odgovorne osebe in nastanek škode zaradi posega v ugled pravne osebe ter vzročna zveza so predpostavke, ki morajo biti izkazane s stopnjo verjetnosti, da je izpolnjena zakonska predpostavka za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena ZIZ. Zmotno je pravno sklepanje tožeče stranke, da v primeru, če je verjetnost terjatve izkazana, ali kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, če je zaradi objave člankov verjetnostno ugotovljen protipravni poseg v čast in dobro ime tožeče stranke, ne more biti več dvoma, da toženi stranki še naprej nastaja nepremoženjska škoda, ki je za tožečo stranko težko nadomestljiva. Pravice do pravnega varstva z začasno odredbo je deležen le oškodovanec, ki poleg obstoja verjetnosti terjatve izkaže še predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ali povedano drugače, tožeča stranka bi bila upravičena do sodnega varstva z začasno odredbo, če bi dokazala s stopnjo verjetnosti nastanek težko nadomestljive škode.(7) Izdaja začasne odredbe zgolj na podlagi izkazane verjetnosti obstoja terjatve ni le v nasprotju z drugim odstavkom 272. člena ZIZ, marveč tudi s temeljnimi predpostavkami, ki so se izoblikovale v sodni praksi, na podlagi katerih je le izjemoma dopustna izdaja regulacijske začasne odredbe.(8)

8. Ustavno sodišče je v odločbi Up-275/1998 pojasnilo, da velja pri regulacijskih začasnih odredbah restriktivno tolmačiti pojem „nenadomestljiva škoda“ ob tehtanju interesov tudi nasprotne stranke, s tem, da je regulacijska začasna odredba omejena le na nujne in ustavno upravičene primere. Glede na takšno razlago predpostavk izdaje regulacijske začasne odredbe, se izkaže kot zadostna utemeljitev razlogov sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki glede na že predstavljeno restriktivno tolmačenje pojma „nenadomestljiva škoda“ pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka le splošno in pavšalno ter neopredeljeno zatrjevala obstoj nenadomestljive škode. V trditvah tožeče stranke niso navedene konkretne in realne nevarnosti, ki so že oziroma bodo povzročile nenadomestljivo škodo tožeči stranki, če začasna odredba ne bo izdana (npr. izguba članstva, uporabnikov in podobno). Ker nenadomestljiva škoda ni izkazana s stopnjo verjetnosti, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

9. Pravici do sodnega varstva zaradi posega v čast in dobro ime stoji nasproti pravica do svobode izražanja, na katero se veže pravica javnosti do obveščenosti. Z regulacijsko začasno odredbo se začasno uredi sporno razmerje, kar pomeni, da je treba določeni ustavni pravici dati prednost že v fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti. Zato je poleg obstoja verjetnosti nastanka nenadomestljive škode treba ugotoviti težo posega v ustavno varovane pravice tožeče in tožene stranke ter kakšno pravno varstvo imata na razpolago oba nosilca pravic, in sicer tožeča stranka, ki zahteva pravno varstvo zaradi posega v njeno čast in dobro ime, in tožena stranka pri varstvu njene pravice do svobode izražanja. Sodna praksa se je že izrekla,(9) da je treba nenadomestljivo škodo v smislu drugega odstavka 272. člena ZIZ presojati širše in škodo, ki grozi upniku, primerjati s škodo, ki grozi ne le posameznemu mediju, temveč svobodi tiska in medijskega poročanja ter pravici javnosti do obveščenosti kot dvema pomembnima temeljema demokratične družbe. Zato bi morali biti primeri, ko se z začasno odredbo (torej brez polnega kontradiktornega postopka) javnemu občilu vzame pravica do poročanja o zadevah in osebah, glede katerih je podan interes javnosti do obveščenosti, omejeni le na ekscesne primere poročanja (na prvi pogled neresnične navedbe, navadno blatenje oseb in podobno) ali pa na razkrivanje intimnih osebnih zadev, pri katerih je že na prvi pogled jasno, da ne obstoji nikakršen legitimni interes javnosti do obveščenosti.

10. Nobenega dvoma ni, da je faza sprejemanja nove zakonodaje, ki pokriva področje, ki ga je (do sedaj) obvladovala tožeča stranka, aktualna družbena tema in zato obstaja javni interes, da se javnost seznani z delovanjem in poslovanjem tožeče stranke. Sporna članka v navedeni fazi postopka ni mogoče oceniti kot objektivno žaljiva oziroma kot primer ekscesnega poročanja, iz katerih bi že na prvi pogled izhajalo, da gre za neresnične navedbe in da je njun namen le blatenje tožeče stranke in njenih organov.(10) Teža posega tožene stranke v pravice tožeče stranke zato v navedeni fazi postopka ne opravičuje izdaje začasne odredbe, še posebej iz razloga, ker tožeča stranka ima in uveljavlja tudi drugo pravno varstvo, s tem, ko zahteva iz naslova nepremoženjske škode objavo sodbe in plačilo denarne odškodnine (ter umik člankov iz spletne strani), lahko pa bi tudi zahtevala objavo popravka. Iz teh razlogov tudi niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Ponovna objava člankov v prihodnosti, s čimer tožeča stranka utemeljuje manjšo škodo, ki bi nastala toženi stranki, če bi se začasna odredba izkazala kot neutemeljena, glede na že pojasnjene razloge, da je treba v konkretnem primeru dati prednost pravici tožene stranke do svobode izražanja in pravici javnosti do obveščenosti, prav tako ni utemeljen pritožbeni razlog.(11)

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

12. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Pravilno „dobro ime“.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (4): Glej citirano sodno prakso v pritožbi op. 1, 3, 4 in 5. Op. št. (5): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (6): Glej mag. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 780. Op. št. (7): Ali pa predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Op. št. (8): V kateri se vsebina začasne odredbe prekriva z vsebino zahtevka.

Op. št. (9): Glej VSLJ sklep I Cp 2095/2014. Op. št. (10): Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na navedbe tožeče stranke iz tožbe in predloga, na katerih tožena stranka utemeljuje poseg v čast in dobro ime, ki so bile prav s tem namenom podrobno navedene v tem sklepu (glej tč. 1 in 2).

Op. št. (11): Pritožbeno sodišče je tudi vpogledalo v sklepa VSL III Ip 2171/2014 in I Cp 1132/2016, ki ju navaja pritožba, ki pa vsebinsko, glede na okoliščine konkretnega primera, nista primerljiva z obravnavano zadevo.