Jedro

V primeru, ko zakon ne določa obveznosti povračila stroškov oziroma je izrecno določeno, da stranka v upravnem postopku sama nosi stroške postopka, stroški v zvezi s pravnim sredstvom ne pomenijo pravno priznane oblike škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 10. 2009 glede stroškov postopka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči plačati stroške upravnega postopka v znesku 236,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2009 dalje do plačila. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je tožbo vložila zaradi povračila stroškov predsodnega oziroma upravnega postopka. Do strokovnega pravnega zastopanja je upravičena na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku, pomoč pa je bila tudi potrebna, ker organ prve stopnje ni izdal pravilne odločbe. Stroški, ki so nastali z vložitvijo pravnega sredstva, so nastali po krivdi organa, ki je izdal nezakonito prvostopno odločbo. Že v prvi pripravljalni vlogi je tožnica navedla, da ji je zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke nastala škoda. Tako organ prve stopnje kot organ druge stopnje sta imela v postopku odločanja o tožničini zahtevi na razpolago enake podatke in bi jo lahko, ob zakonitem postopanju, že prvostopenjski organ razvrstil v I. kategorijo invalidnosti. S pritožbo je uspela, zaradi potrebnega pravnega zastopanja so ji nastali stroški, povračilo je tudi pravočasno zahtevala. Drugostopenjsko sodišče se do zahtev tožnice ni opredelilo in sodba v tem delu ni obrazložena ter se je ne da preizkusiti. Sodišče se je sklicevalo le na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ni pa se opredelilo do ostalih navedb. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo zahtevka za povračilo stroškov upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi pravilno uporabilo materialno pravo in po zakonito izvedenem postopku pravilno odločilo.

Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo stališče o zahtevkih za povrnitev stroškov v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po 12. in 249. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), če z ZPIZ-1 ni drugače določeno. Odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja, kar je bilo predmet tožničine zahteve v predsodnem postopku, je odločanje v postopku po določbah devetega dela ZPIZ-1, po katerih o pravicah odloči pristojna enota tožene stranke, kot določata prvi in tretji odstavek 253. člena ZPIZ-1, postopek pa se po prvem in drugem odstavku 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca ali na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. V obravnavanem primeru se je postopek pri toženi stranki začel na predlog osebne zdravnice dne 22. 2. 2008. Po 125. členu ZUP se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Po uradni dolžnosti se postopek po prvem odstavku 126. člena ZUP začne, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Glede povračila stroškov v predsodnem upravnem postopku je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti prvi odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ob izpolnjenih pogojih za tak začetek, ter se postopek konča za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. Pravilo o obveznosti povrnitve stroškov, upoštevajoč uspeh, velja le v primerih iz 114. člena ZUP, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. V takšnem primeru krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Organi tožene stranke po ZPIZ-1 odločajo o zahtevah zavarovancev za uveljavitev pravic, zato v obravnavanem primeru v postopku ni bilo udeleženih več strank. Ker v postopku, ki se je začel na njeno zahtevo, stranka sama nosi svoje stroške za zastopanje, je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov upravnega postopka in odločitev ustrezno obrazložilo z določbami ZUP.

Določbe o stroških upravnega postopka in o tem, kdo jih je dolžan plačati, pomenijo specialno ureditev in izključujejo določbe o odškodninski odgovornosti. Zavod po prvem odstavku 276. člena ZPIZ-1 odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po prvem odstavku 131. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007) je povzročitelj dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo obstajati njene pravne sestavine (škoda, protipravno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med ravnanjem in povzročeno škodo ter subjektivna oziroma objektivna odgovornost povzročitelja). Vrhovno sodišče RS je izreklo, da je odškodninska odgovornost države (smiselno enako velja za Zavod z javnimi pooblastili) podana, če je ugotovljeno krivdno in protipravno ravnanje organa, ki odloča o tožnikovih zahtevkih. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, kar je tudi obravnavani primer, sami zase ne pomenijo protipravnega ravnanja (na primer sodba II Ips 509/2000 z dne 17. 5. 2001). Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v pritožbenem postopku. V primeru, ko zakon ne določa obveznosti povračila stroškov oziroma je izrecno določeno, da stranka v upravnem postopku sama nosi stroške postopka, stroški v zvezi s pravnim sredstvom ne pomenijo pravno priznane škode. Vsaka nepravilna ali pomanjkljiva odločitev organa tožene stranke, kar je na primer izpodbijana prvostopenjska odločba z dne 28. 4. 2009, prav zaradi pravnih sredstev, ki so predpisana z namenom odprave morebitnih nepravilnosti, nima za posledico pravno priznane škode. Drugačen sklep bi bil dopusten le v primeru, da bi se dokazalo, da so nepravilne odločitve posledica namernega kršenja ali očitno malomarnega in nezakonitega ravnanja, česar pa iz poteka predsodnega postopka ni mogoče ugotoviti. Ker elementi odškodninske odgovornosti niso podani, je zahtevek za povrnitev škode v višini stroškov upravnega postopka neutemeljen.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da stroške neutemeljene pritožbe tožnica nosi sama.