Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S tem, ko je toženec kot lastnik stanovanja s svojimi prijatelji vstopil v stanovanje, v katerem sta stanovala tožnika, in se tam občasno nahajal tudi sam, v stanovanju pa je začasno nastanil svoje prijatelje, vse to pa brez sodne odločbe in proti volji tožnikov, je nedovoljeno posegel v zasebnost tožnikov in kršil njuno ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja.
Tudi s tem, ko se je toženec skupaj s svojim prijateljem dvakrat slekel pred tožnico do golega, vanjo rinil in jo spraševal, ali je potrebna, je ravnal protipravno, saj je z opisanim ravnanjem napadel tožničino dostojanstvo.
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odškodnine za duševne bolečine obeh tožnikov (glede zneskov 3.000.000,00 SIT s pripadki in 2.000.000,00 SIT s pripadki) in glede odločitve o stroških razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (glede odškodnine za telesne bolečine tožnice v višini
600.000,00 SIT s pripadki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških strank se pridrži za končno odločbo.
Okrožno sodišče je s sodbo z dne 8.3.2004, opr. št. P 513/2002-III-35, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je toženec dolžan tožnici M. E. plačati 3,600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, S. B. pa 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in jima povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka sodbe). Hkrati je tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku
497.612,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2004 do plačila (2. točka izreka sodbe).
Proti sodbi sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajata, da dejstvo, da je toženec kupil stanovanje, ne pomeni, da je lahko v stanovanje vdrl, da lahko v stanovanju, za katerega je kupnino plačala tožnica in v katerem tožnika živita že od leta 1988, sprehaja, dovoli "žuriranje" skupini ljudi, uporablja pohištvo v stanovanju, zamenja ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, tožnice ne izpusti iz stanovanja, se sam slači do golega, uporablja posodo in dovoli uporabo vsega, kar je v stanovanju in kar je last tožnikov. Toženec je v stanovanje vdrl tako, da je naročil odklop elektrike, počakal, da je tožnik vrata odprl, da ugotovi, kaj je razlog, da elektrike ni, v tem trenutku pa je toženec vstopil v stanovanje, torej nezakonito in brez dovoljenja stanovalcev. Toženec bi moral, če je želel v stanovanje vstopiti, to pravico uveljavljati preko sodišča. To pa tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je on res lastnik spornega stanovanja. Toženec se je v stanovanju nezakonito zadrževal tri dni sam ali po njegovem navodilu ljudje, ki jih je v stanovanje poslal, zato da bi tožnico prisilili, da se iz stanovanja umakne. Tožnica kot stanovalka uživa stanovanjsko pravico. V stanovanje se je vselila leta 1988 in je v stanovanju do sprejetja Stanovanjskega zakona prebivala že več kot dve leti. Po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je veljal v času, ko se je tožnica v stanovanje vselila, s tožbo ni bilo mogoče zahtevati izpraznitev stanovanja po preteku dveh let. Tožnica je torej po takrat veljavnem zakonu postala imetnik stanovanjske pravice in torej pridobila stanovanjsko zaščito. Toženec je tožnici povzročil škodo, kot jo uveljavlja. Sodišče ni pravilno uporabilo določb Zakona o obligacijskih razmerjih, poleg tega pa tudi ne določb Stanovanjskega zakona. Nadalje sodišče tudi ni obrazložilo svojega zaključka, da toženec kot lastnik lahko vstopi v stanovanje kadarkoli in vstop kadarkoli dovoli drugim osebam. Sodišče pri odločanju tudi ni upoštevalo, da sama prodajna pogodba še ne izkazuje lastništva nad stanovanjem, saj je pomemben tudi vpis v zemljiško knjigo. Glede na navedeno tožnika predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Na pritožbo tožnikov je tožena stranka odgovorila, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V konkretni zadevi sodišče ni reševalo vprašanja posesti oziroma lastninske pravice na spornem stanovanju, temveč je odločalo o utemeljenosti odškodninskega zahtevka. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Zlasti pa je pomembna ugotovitev, da toženec ni bil tisti, ki bi s svojim ravnanjem osebno kakorkoli okrnil tožničino in tožnikovo svobodo ali pravice osebnosti. Tožnikoma v postopku na prvi stopnji ni uspelo dokazati, da bi bil prav toženec tisti, ki bi s svojim ravnanjem povzročil pravno priznano škodo.
Pritožba je delno utemeljena.
Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, kot tudi ne druge bistvene kršitve določb postopka, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje obrazlaga, zakaj šteje, da lahko toženec vstopi v stanovanje kadarkoli in kadarkoli vstop dovoli drugim osebam. Kot razlog temu sodišče prve stopnje navaja lastništvo toženca na spornem stanovanju. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi ugotavlja, da je toženec, ker razpolaga s pisno pogodbo, lastnik spornega stanovanja in je kot tak po mnenju sodišča prve stopnje upravičen vstopiti in zasesti svoje stanovanje kadarkoli, poleg tega pa lahko to dovoli tudi drugim ljudem. S tem je sodišče prve stopnje obrazložilo svoj zaključek, da ravnanje toženca, ki se obravnava v konkretnem primeru, ni protipravno.
Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave Republike Slovenije (15. člen Ustave Republike Slovenije - URS). Ustava med drugim določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen URS), zakoni pa morajo biti v skladu z ustavo (153. člen URS). Iz navedenih določb med drugim izhaja, da mora imeti sodišče pri svojem delu ves čas pred očmi tudi določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. S svojimi postopki in odločitvami uveljavlja in varuje človekove pravice in temeljne svoboščine.
Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V 36. členu pa določa, da je stanovanje nedotakljivo in da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalcev vstopiti v tuje stanovanje ali druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati (1. in 2. odst. 36. člena URS). Prav kršitev pravice do zasebnosti, osebnostnih pravic in nedotakljivosti stanovanja sta smiselno zatrjevala tožnika v konkretnem primeru.
V konkretni zadevi obravnavani škodni dogodek se je zgodil že po uveljavitvi Obligacijskega zakonika - OZ (ki velja od 1.1.2002 -
1062. člen OZ). Glede na določbo 1060. člena OZ je treba zato v tej zadevi uporabiti določbe tega zakonika. Po določbi 1. odst. 179. člena OZ med drugim pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe pravilno ugotavlja, da je toženec s svojimi prijatelji dne 17.1.2002 vstopil v stanovanje, v katerem sta stanovala tožnika, da so prvo noč v stanovanju ostali A. in še nek moški in da se prvo noč ni dogajalo nič posebnega. Nadalje pravilno ugotavlja, da je v petek zvečer v stanovanje prišlo več ljudi in da so imeli ta večer zabavo. Ko je tožničina kolegica odšla ven, sta se A. in toženec slekla in ji rekla, da je potrebna in da bo imela dva naenkrat. Toženec se je nato še enkrat slekel, A. pa ji je potem še dvakrat pokazal zadnjico.
Glede na take ugotovitve sodišče prve stopnje in upoštevaje dejstvo, kateremu toženec nikoli ni oporekal, da sta vse do vstopa oziroma naselitve tožencev oziroma njegovih prijateljev v stanovanje, v le-tem bivala tožnika, sodišče druge stopnje ocenjuje opisano toženčevo ravnanje kot nedopustno. S tem, ko je toženec s svojimi prijatelji vstopil v stanovanje, v katerem sta stanovala tožnika, in se tam občasno nahajal sam, v stanovanje pa je začasno nastanil svoje prijatelje, vse to pa brez sodne odločbe in proti volji tožnikov, je nedovoljeno posegel v zasebnost tožnikov in kršil njuno ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja (35. člen URS, 1. in 2. odst. 36. člena URS).
Materialnopravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da je toženec, ker je izkazal lastninsko pravico na spornem stanovanju, upravičen kadarkoli sam ali s svojimi prijatelji vstopiti in zasesti svoje stanovanje, kljub temu, da sta v njem ves čas živela tožnika.
Če toženec meni, da je lastnik stanovanja in da v le-tem tožnika bivata nezakonito, iz stanovanja pa se nočeta prostovoljno izseliti, mu pravni red daje druga sredstva, da doseže izpraznitev stanovanja (npr. tožba na izročitev stanovanja v posest). Ni pa dovoljeno, da to doseže na tak način, kot je to storil v obravnavanem primeru.
Tudi s tem, ko se je toženec skupaj s svojim prijateljem A. dvakrat slekel pred tožnico do golega, vanjo rinil in jo spraševal, ali je potrebna, je ravnal protipravno, saj je s takim ravnanjem napadel tožničino dostojanstvo.
Glede na izpoved same tožnice, da telesnih bolečin, za katere zahteva odškodnino v višini 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, ni povzročil toženec, kot je to zatrjevala v tožbi, temveč nek mlad močan moški, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Tega dela odločitve tudi tožnica v pritožbi izrecno ne izpodbija.
Ker je torej sodišče prve stopnje glede odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in zaradi okrnitve osebnostnih pravic materialno pravo zmotno uporabilo in posledično za to vrsto nepremoženjske škode nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo drugih elementov civilnega delikta, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo glede odškodnine za duševne bolečine obeh tožnikov (za tožnico v višini 3,000.000,00 SIT s pripadki, za tožnika v višini 2,000.000,00 SIT s pripadki) in posledično odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu glede odškodnine za telesne bolečine tožnice v višini 600.000,00 SIT s pripadki potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Skladno s sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških strank pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).
V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti obstoj ostalih s strani tožnikov zatrjevanih elementov civilnega delikta (vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem toženca in zatrjevano škodo tožnikov, obseg škode tožnikov - stopnja in trajanje duševnih bolečin, odgovornost toženca za škodo tožnikov). Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vseh elementov civilnega delikta in če bo ugotovilo, da okoliščine primera, zlasti stopnja in trajanje duševnih bolečin, to opravičujejo, bo moralo tožnikoma prisoditi pravično denarno odškodnino (1. odst. 179. člena OZ).