Jedro

Nov zahtevek stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja je potrebno zavreči, ob pogojih, da je dejansko in pravno stanje nespremenjeno. Dejstvo, da je tuja pravna oseba tožnici priznala odškodnino za prisilno delo v Avstriji, bi lahko pomenilo podlago za obnovo pravnomočno končanega postopka, ne more pa pomeniti podlage za začetek novega upravnega postopka po zahtevi, ki jo tožnica opira na enako dejansko podlago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A št. 173-10/2004 z dne 6. 10. 2004, s katerim je prvostopni upravni organ zavrgel zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke z utemeljitvijo, da je bilo o njenem zahtevku že pravnomočno odločeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka že leta 1996 vložila zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Prvostopni organ je njenemu zahtevku ugodil z odločbo št. 173-322/96 z dne 21. 10. 1997, vendar je bila ta odločba ob reviziji odpravljena z odločbo tožene stranke št. 0200811593/97 0075 AT z dne 2. 10. 1998. Tožena stranka je tudi odločila, da se tožeči stranki ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tožeča stranka je vložila tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U 1819/98-8 z dne 3. 9. 2000 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Po dopolnitvi postopka v skladu z napotilom Upravnega sodišča je tožena stranka z odločbo št. 0200811593/97 0078 KS z dne 2. 10. 2000 ponovno odločila, da se prvostopna odločba z dne 21. 10. 1997 odpravi in tožeči stranki ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Zoper to odločbo ni bila vložena tožba in je postala pravnomočna. Na podlagi takega dejanskega stanja je po mnenju tožene stranke prvostopni organ tožničin nov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke, ki je bil vložen dne 24. 9. 2004, utemeljeno zavrgel na podlagi določb 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pravilen je zaključek, da se dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla svoj (nov) zahtevek, ni spremenilo, saj ga je oprla na prisilno delo, ki ga je morala med vojno opravljati na območju sedanje Avstrije. Že v prvem postopku je bilo na podlagi izjav zaslišanih prič dokazano, da je bila tožeča stranka med drugo svetovno vojno zaposlena v tekstilni tovarni AAA v B in po njenem požigu, ki so ga izvršili partizani, poslana na delo v Avstrijo. Na podlagi izvedenih dokazov v ponovnem postopku je drugostopni organ zaključil, da ni dokazano, da so jo na prisilno delo poslale nemške okupacijske sile in da tudi ni dokazano, da je bila poslana iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega organa, da se pravno stanje, na katero tožeča stranka opira svoj zahtevek, ni spremenilo, saj se pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca, določeni v 1. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, kljub večim novelam zakona, niso spremenili. Tožeča stranka nima prav, da listina Avstrijskega sklada za spravo, ki ji je priznal odškodnino za prisilno delo v Avstriji, dokazuje, da je upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja. Status žrtve vojnega nasilja se namreč priznava po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, upravičenost do odškodnine iz Avstrijskega sklada za spravo pa po avstrijskih predpisih.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je bila v času nemške okupacije poklicana, da opravi državljansko dolžnost do nemške države. Zaradi tega je tudi delala v Zagorju. Približno tri mesece po požigu tovarne je ponovno dobila poziv, da mora na opravljanje državljanske dolžnosti, sicer bi sledile sankcije. Tako se je javila v C in še z nekaterimi drugimi dekleti je bila odpeljana v Avstrijo. Tožeča stranka navaja, da je veliko pretrpela in ne razume, da ni upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter še dodaja: Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo o zahtevku tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke, ki ga je le-ta vložila dne 23. 1. 1996 že dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke št. 02008/1593/97 0078 KS z dne 2. 10. 2000, in sicer je bila odločba Upravne enote A št. 173-322/96 z dne 21. 10. 1997, s katero je bil tožeči stranki priznan status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke za čas prebit na prisilnem delu od 17. 6. 1944 do 28. 4. 1945, odpravljen, tožeči stranki pa tožena stranka s citirano odločbo z dne 2. 10. 2000 ni priznala statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke.

Tožeča stranka je septembra leta 2004 vložila nov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke, pri čemer pa v zahtevku ne navaja novih dejstev, prilaga pa dopis Avstrijskega sklada za spravo št. 120303 z dne 1. 3. 2004, s katerim jo navedeni organ obvešča, da ji je komite Avstrijskega sklada za spravo priznal izplačilo odškodnine v višini 2543,55 EUR.

Na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožeča stranka v svojem novem zahtevku ne navaja, da bi se samo dejansko stanje glede statusa, ki ga uveljavlja, v čemerkoli spremenilo, niti ne predloži nobenega dokaza, ki bi kazal na spremenjeno dejansko stanje. Predloženi dopis Avstrijskega sklada za spravo z dne 1. 3. 2004 pa tudi po mnenju sodišča na predhodno ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva. Iz navedenega dopisa res izhaja, da je bila tožnici priznana odškodnina v višini 2543,55 EUR, pri čemer pa ni navedeno, na kakšni pravni in dejanski podlagi ji je bil ta znesek priznan. Z ničemer pa ta dopis ne spreminja dejanskega stanja, ki ga je v postopku pred izdajo pravnomočne dokončne odločbe z dne 2. 10. 2000 ugotovila tožena stranka in s katero je ugotovila, da tožeči stranki ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke. Samo dejstvo, da je tuja pravna oseba tožnici priznala odškodnino za prisilno delo v Avstriji, bi morda lahko pomenilo podlago za obnovo prvotnega pravnomočno končanega upravnega postopka, ne more pa pomeniti podlage za začetek novega upravnega postopka po zahtevi, ki jo tožnica opira na enako dejansko podlago, to je na zatrjevano prisilno delo v Avstriji.

Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da se zakonski pogoji (pravno stanje) za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca, v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03, ZZVN-UPB1), od odločbe z dne 2. 10. 2000 niso spremenili.

Ker torej tudi po oceni sodišča dejansko in pravno stanje, na katero tožeča stranka opira zahtevek, ni spremenjeno (v primerjavi z odločbo tožene stranke št. 02008/1593/97 0078 KS z dne 2. 10. 2000), je prvostopni organ ob uporabi določb 129. člena ZUP utemeljeno zavrgel, prav pa je storila tudi tožena stranka, ki je zavrnila pritožbo tožeče stranke. Sodišče je zato tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.