Jedro

Tožnika ugovarjata izbiri urbanističnega ukrepa. Menita, da je sodišče napačno tolmačilo 73.člen ZUN. Pri določbi 2. odstavka 73. člena ZUN ne gre za alternativni inšpekcijski ukrep, kot zmotno menita tožnika. Navedena določba ureja primer, ko je zaradi naloženega inšpekcijskega ukrepa potrebna sanacija in so prav zaradi te sanacije potrebna ustrezna dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 16.9.2002, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločbo Urbanistične inšpektorice, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote K., Izpostava Š.L. z dne 16.7.2002. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da sta tožnika dolžna do 30.9.2002 odstraniti z zemljišča parc. št. 111 k.o. Z. naslednje objekte in naprave: prizidek na južni strani garaže tlorisne velikosti 5,10 x 10,20 m s streho enokapnico; nadstrešnico ob posestni meji s parc. št. 110 in 112 k.o. Z., tlorisne velikosti 19,50 x 3,30 m; ploščad za pranje avtomobilov na južni strani parc.št. 111 k.o. Z.; betonsko ograjo višine od 0,5 m do 1,30 m, ki je zgrajena ob celotni posestni meji parc. št. 111 k.o. Z. in meji na sosednje parcele št. 110, 112 in 106 k.o. Z., v skupni dolžini približno 127 m; 6 stebrov s svetilkami za razsvetljavo parkirišča na zemljišču parc. št. 111 in 108/1 k.o. Z. s pripadajočo elektro napravo; utrjeno in asfaltirano površino celotne parcele 111 k.o. Z. s sistemom za odvodnjavanje ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Hkrati z navedenim ukrepom je organ prve stopnje tožnikoma odredil tudi tam navedene prepovedi iz 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na določbe 1. in 2. odstavka 73. člena ZUN. Tožnika ne izpodbijata ugotovitve tožene stranke, da za gradnjo predmetnih objektov in naprav nimata nikakršnega upravnega dovoljenja. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po 1. odstavku 73. člena ZUN zadostuje že ugotovitev inšpekcijskega organa, da investitor posega v prostor, oziroma v objekt, ne da bi si poprej pridobil ustrezno upravno dovoljenje. Prvostopni upravni organ je ravnal pravilno ko je tožnikoma na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN odredil odstranitev nedovoljeno zgrajenih objektov. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da naj bi inšpektor izbral ukrep, ki je v nasprotju s 73. členom ZUN, kakor tudi s samim stanjem na terenu. Glede na to, da je zakonodajalec za posege v prostor kot primarno sankcijo določil vzpostavitev prejšnjega stanja, je izpodbijana odločba pravilno potrdila določitev te sankcije. Le kadar ta sankcija ni možna, se lahko poseg sanira na drugačen način. Pravna interpretacija določb 73. člena ZUN ne omogoča ponujene interpretacije tožnikov, torej da bi moral inšpektor, izrecno v posebnem postopku za vsak objekt posebej ugotoviti, ali se lahko od objekta brez škode in brez kakršnekoli nevarnosti za objekt, ki naj bi bil legalno zgrajen, odstrani nedovoljeno zgrajeni objekt. To ugotovitev vključuje že sama odločitev urbanističnega inšpektorja za ukrep po 1. odstavku 73. člena ZUN, saj inšpektor kot strokovno usposobljena oseba razpolaga s potrebnim znanjem. Tožnika se motita, da bi bilo treba v tem primeru uporabiti določbo 2. odstavka 73. člena ZUN. Na pridobitev upravnega dovoljenja inšpektor namreč napoti investitorja le tedaj, kadar odstranitev nedovoljenih objektov oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja predstavlja poseg v prostor, za katerega je potrebno upravno dovoljenje in to zaradi drugih okoliščin in ne okoliščin, ki so na strani investitorja in njegovih nepremičnin.

Tožnika vlagata zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo 73. člen ZUN in sicer kot določilo, ki daje inšpektorju dve možnosti sanacije nastalega stanja po posegu v prostor, pri čemer ločuje primarni (vzpostavitev prejšnjega stanja) in sekundarni ukrep (druge vrste sanacija), čemur pa glede na določilo člena ni tako. Navedeno določilo namreč uvaja alternativno možnost izbire možnih odprav posledic, o čemer priča beseda "ali" med navedenimi ukrepi, pri čemer je v prosti presoji in izbiri inšpektorja, kateri ukrep bo glede na zatečeno stanje, predvsem pa možnosti sanacije izbral. Za tako svojo odločitev pa inšpektor vsekakor potrebuje natančno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem seznanitev z zgrajenimi objekti, načinom in vplivi njihove sanacije ali eventualne rušitve, pri čemer mora v smislu splošnih načel ZUN ugotoviti, kakšne posledice bi taka odstranitev ali sanacija imela na vse parametre, na katere so udeleženci posegov v prostor dolžni paziti pri graditvi oziroma drugih posegih. V tej zvezi sama ugotovitev sodišča, da gre pri inšpektorju za strokovno osebo ne zadostuje, saj mora inšpektor tudi dejansko preizkusiti vse možnosti, bodisi vzpostavitve v prejšnje stanje ali sanacije in na tej podlagi skladno temeljnim načelom izdati in izreči pravilni in smiselni ukrep. Sodišče prve stopnje zmotno napotuje na uporabo 2. odstavka 73. člena ZUN, saj je tega možno uporabiti šele takrat, ko se inšpektor na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN odloči, kateri ukrep bo uporabil in ne gre za samostojen od 1. odstavka neodvisen ukrep. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Predlaga tudi, povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru so bile pravna podlaga za izrek urbanističnega ukrepa določbe 1. odstavka 73. člena ZUN po katerih odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če se gradi ali drugače posega v prostor, brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ugotovitvi urbanistične inšpektorice, da sta izvedla vse v izreku prvostopno odločbe navedene posege v prostor, ne da bi si zanje pridobila ustrezna veljavna upravna dovoljenja, tožnika ne ugovarjata.

Tožnika ugovarjata izbiri urbanističnega ukrepa, ker menita da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo 73. člen ZUN. Pri določbi 2. odstavka 73. člena ZUN ne gre za alternativni inšpekcijski ukrep, kot zmotno menita tožnika. Navedena določba ureja povsem drug primer, to je primer, ko je zaradi naloženega inšpekcijskega ukrepa potrebna sanacija in so prav zaradi te sanacije potrebna ustrezna dovoljenja. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno sanacijo, temveč kot je bilo v inšpekcijskem postopku pravilno ugotovljeno, sta tožnika zgradila navedene objekte brez ustreznih upravnih dovoljenj.

Glede na navedeno tožnika z ugovorom o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava s pritožbo ne moreta uspeti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.