Jedro

Mejne vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet, in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su-472/2014 z dne 28.2.2014 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici 1.800,00 EUR in drugi tožnici 1.100,00 EUR, obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 do plačila ter (II) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 121,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nad dosojenim zneskom 2.900,00 EUR do vtoževanega zneska 6.900,00 EUR je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (III).

3. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno predlaga, da se prisojena odškodnina ustrezno zniža oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, z ustrezno stroškovno posledico. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da porast hrupa na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega in da zato ne gre za škodo, ki bi presegla običajne meje. Sodišče ni zadostilo zahtevi po ugotovitvi dejanskega stanja, saj je povzelo le zakonske določbe in navedbe strank ter izpovedbi tožnic, pri čemer se je praktično izognilo vsebinski presoji izvedenih dokazov oziroma jih je obravnavalo selektivno. Ker porast hrupa na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega, tožena stranka meni, da ne gre za hrup, ki presega običajne meje. Sodišče bi moralo pri zapolnjevanju pravnega standarda običajnih obremenitev izhajati iz vrednosti emisij v okolju ob primerljivih tranzitnih cestah v Republiki Sloveniji in pri tem ugotoviti, kakšne jakosti sta tožnici še dolžni trpeti, ker so za okolje ob takšnih cestah normalne. Sodišče pa teh okoliščin ni štelo za pomembne, saj se je zadovoljilo le z golimi podatki o jakosti hrupa ob sporni cesti v relevantnem obdobju. Sodišče toženi stranki očita, da je dovolila, da se je promet v spornem obdobju iz leta v leto povečeval, pri čemer spregleda, da se je povečeval tudi na drugih tranzitnih cestah, poleg tega pa ne navede, komu, kdaj in na kakšen način je tožena stranka tak promet dovolila. Omejevanje tranzitnega prometa bi bilo mogoče doseči le s preusmeritvijo prometa na avtoceste, vendar pa je tožena stranka glede na pomanjkanje proračunskih sredstev avtoceste gradila le postopoma. Vse to bi moralo sodišče upoštevati pri zapolnjevanju pravnega standarda imisij hrupa, ki presegajo običajne meje, oziroma vsaj pri določitvi primernih zneskov odškodnin. Sodišče ne bi smelo upoštevati pri odmeri odškodnine trditev tožnic o prahu in tresljajih, saj bi bili tožnici upravičeni do odškodnine zaradi prekomerne koncentracije izpušnih plinov in vibracij le, če bi dokazali, da je šlo za imisije, ki presegajo običajne meje. Vendar pa tožeča stranka tega ni niti trdila niti dokazala. Ker naraščanje hrupnosti na cesti G1-1 in G1-3 ni primerljivo, ni sprejemljivo, da je bila tožnicama prisojena praktično enaka odškodnina kot oškodovancem ob cesti G1-3. Sodišče bi moralo tudi v večji meri upoštevati prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS ter izpovedbi tožnic, iz katerih izhaja bistveno manj nevšečnosti, kot so jih imeli oškodovanci ob cesti G1-3. Da je prisojena odškodnina bistveno previsoka in da odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, je razvidno iz večjega števila odločb Višjega sodišča v Mariboru o prisojenih odškodninah oškodovancem, ki so bili izpostavljeni višjemu hrupu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da sta tožnici zaradi prekomernega hrupa upravičeni na podlagi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) do povračila škode, ki presega običajne meje. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je promet ob hiši tožnic povzročal hrup, ki je v relevantnem obdobju v večernem in (zlasti) v nočnem času presegal mejne vrednosti dovoljenega hrupa, zaradi česar sta tožnici trpeli psihično neugodje. Tožena stranka s pritožbo ugotovitev sodišča prve stopnje o jakosti hrupa, ki imajo oporo v dopolnitvi izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, ne izpodbija. Vztraja, da zgolj dejstvo, da je hrup minimalno presegal mejne vrednosti dovoljenega hrupa, ki so določene z Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ne zadošča za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Utrjeno stališče sodne prakse namreč je, da mejne vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet, in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ (1). Pri tem ni relevantno, kako močan hrup je postal običajen v življenjskem okolju tožnic oziroma ob primerljivih tranzitnih cestah v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij, vendar le do „normalnih“ meja. Kadar te imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja, da je njegova škoda pravno priznana in da je tudi podana odškodninska odgovornost zanjo (2). Glede na navedeno ugotovitev, da porast hrupnosti na sporni cesti G1-1, ob kateri živita tožnici, v slovenskem merilu ni nič posebnega, ki izhaja iz izvedenskega mnenja in ki jo je tožena stranka vključila v svojo trditveno podlago, ni bistvena za presojo v tej zadevi. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se do nje ni izrecno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo toženi stranki pravice do izjave. Tudi sicer ima izpodbijana sodba zadostne in razumljive pravne in dejanske razloge o odločilnih dejstvih ter so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Tožena stranka prav tako neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je za povečanje prometa na sporni cesti od leta 2000 (od takrat živita tožnici ob sporni cesti) do 2009 dejansko odgovorna tožena stranka, saj je odvijanje takšnega prometa dovolila. Za urejanje in odvijanje prometa po cestah v Republiki Sloveniji je odgovorna tožena stranka, zato je logičen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka odgovorna za povečevanje prometa v spornem obdobju, pri čemer v tej zvezi ni relevantno niti na kakšen način je tožena stranka dovoljevala povečevanje prometa niti dejstvo, da se je promet povečeval tudi na drugih tranzitnih cestah. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je pravica do zdravega življenjskega okolja, ki je bila tožnicama v konkretnem primeru okrnjena, ustavna pravica pozitivnega statusa, kar pomeni, da pripada vsakomur, država pa jo mora zagotavljati. Iz tega izhaja, da mora država tudi na področju prometa sprejemati take ukrepe, da posamezniki zaradi prometa ne bodo izpostavljeni prekomernemu hrupu. Čim takšnih ukrepov (pa čeprav zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev) ne sprejme in pride do obremenitev okolja, ki presegajo dovoljene meje, je podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve obravnavane ustavne pravice.

8. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, do katere sta upravičeni tožnici zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, je pravilna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe tožnic, pravilno ugotovilo, da je hiša, v kateri živita tožnici, od sporne ceste oddaljena približno 25 metrov, da so na cesto obrnjena okna dnevne sobe, spalnice in otroške sobe, da je bilo v času povečanega prometa življenje tožnic v hiši moteno, predvsem pa je bilo moteno njuno spanje – težko sta zaspali, velikokrat sta se zbujali, zaradi česar sta bili nenaspani, težje sta se koncentrirali, težje sta opravljali svoje dnevne obveznosti, bili sta razdražljivi, kar se je vse odražalo tudi na medsebojnih odnosih v družini. Ob upoštevanju navedenih neugodnosti, ki sta jih tožnici trpeli 32,5 mesecev, ter dejstvu, da je bila prva tožnica, ki je bila v spornem obdobju zaposlena, vsakodnevno odsotna 8 do 9 ur, druga tožnica, ki je bila šolarka, pa 5 do 6 ur, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je prva tožnica upravičena do odškodnine v višini 1.800,00 EUR, druga tožnica pa do odškodnine v višini 1.100,00 EUR. Pri tej oceni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi. V tej zvezi velja še opozoriti, da navedeni predpis prepoveduje promet za tovorna vozila le za določene dneve, pa še to le do največ 21.00 ure, pri čemer je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je hrup presegal mejne vrednosti prav zvečer oziroma ponoči, ko je prekomeren hrup praviloma še bolj občutiti oziroma je še bolj moteč.

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo, da je promet povzročal tudi veliko prahu in tresljaje, saj ni bilo ugotovljeno, da so te imisije presegale običajne meje. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta prisojeni odškodnini kljub zmotnemu upoštevanju teh imisij primerni (3).

10. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da odmerjeni odškodnini odstopata od sodne prakse v podobnih primerih, pritožbeno sodišče odgovarja, da sta prisojeni odškodnini morda na zgornji meji odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne primere, vendar pa individualne značilnosti konkretnega primera (nedovoljene imisije so bile v večernem in nočnem času, zaradi česar sta imeli tožnici izrazito moteno spanje in trpeli s tem povezano psihično neugodje) tožnici upravičujejo do prisojenih odškodnin. Pritožbeno sodišče se ni posebej opredeljevalo do odločb Višjega sodišča v Mariboru, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, saj niso objavljene, tožena stranka pa tudi ni navedla, kakšen obseg škode so utrpeli oškodovanci v tistih zadevah, zaradi česar ni mogoče preveriti, ali konkretni odškodnini dejansko odstopata od odškodnin, prisojenih v tistih zadevah.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).

(1) Glej npr. zadevi II Ips 813/2007, II Ips 409/2009. (2) Glej npr. zadeve II Ips 813/2007, II Ips 940/2007 in II Ips 409/2009. (3) Zaradi navedenih imisij je trpela zlasti druga tožnica, ki pa ji je bila priznana nižja odškodnina kot prvi tožnici, čeprav je bila manj časa odsotna od doma kot slednja.