Jedro

Na podlagi pravnega posla se stvarna služnost pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i v delu, ki se nanaša na drugega in tretjega toženca ter v stroškovni odločitvi (4. odstavek izreka) ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v delu, ki se nanaša na prvo toženko ).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da v korist parc. št. 2231/1, k.o. K., last tožnika, obstoji služnostna pravica hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo in kmetijskim vozili preko parc. št. 2232/3, ki je v naravi pot, last drugega in tretjega toženca, ki pa jo z delom svojega vrta na parc. št. 2231/2 z zgrajenim zidom delno zaseda tudi prvo toženka. Prvo toženki je naložilo, da betonski zid, ki poteka v vsej dolžini parc. št. 2231/2, k.o. K., premakne v notranjost svoje parcele za 50 cm, drugemu in tretje tožencu pa, da sta dolžna vzdolž parc. št. 2232/1 posekati grmovje in vejevje, ki sega na parc. št. 2232/3 in odstraniti hlode ob izhodu iz parc. št. 2232/3 na javno pot, vse v 15-ih dneh ter zavrnilo tudi tožnikov stroškovni zahtevek. Tožniku je naložilo, da povrne prvi toženki pravdne stroške v znesku 143.557,00 SIT, drugo in tretje tožencu pa pravdne stroške v znesku 456.307,80 SIT, v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi graja stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik "niti ne dokazuje pridobitve pravice služnosti", ker da ni bila ustanovljena ne s pravnim poslom, ne z odločbo državnega organa, niti je ni priposestvoval. Sodišče gre mimo vseh navedb, da so tod tožnik in njegovi predniki vozili vsaj 200 let, kar so izpovedale tudi priče. Gre mimo uradnih dokumentov Geodetske uprave A., iz katerih so razvidne okoliščine in namen nastanka parcelne številke 2232/3. V sodbi sploh ne omenja pričevanja izvajalca meritev te parcele E.S., ki je kot priča vse to pojasnila (zapisnik z dne 13.04.2004, stran 3). Če bi sodišče vse to upoštevalo, bi lahko ugotovilo, ne glede na zatrjevanje tožnika, da te poti ni nikoli izgubil, da obstajajo vsi trije zakonski temelji za pridobitev služnosti: pravni posel (kupoprodajna pogodba z dne 05.11.1969), odločba državnega organa (naznanilni list Geodetske uprave A., št. 4/74 z dne 15.08.1974), priposestvovanje (mirno uživanje od leta 1969 do 1990). S tem, da je tožnik parcelno št. 2231/2, po kateri je vedno vozil na javno pot proti vasi P., leta 1969 prodal prvi toženki in njenemu, zdaj že pokojnemu možu, ob tem, da je lastnik parcelne št. 2232/1 na drugi strani tožnikove poti A.M. pozneje, leta 1974, prodal to parcelo drugima tožencema, se tožnik ni odpovedal pravici do nekdanje poti, saj mu ta pomeni edini izhod iz dela zemljišča, sedaj parcelne št. 2231/1, ki ga prvi toženki ni prodal. Tako pravico si je tudi izrecno zagotovil po parcelni št. 2231/2, prodani prvi toženki s pogodbo z dne 05.11.1969. Za to si je zagotovil pas na vzhodnem robu prodane parcele na meji s parcelno št. 2232/1, tedaj še last A. M. To je vedel tudi geodet E.S. in vedel je tudi A.M., saj sta bila navzoča, ko je leta 1974 Geodetska uprava A. z naznanilnim listom št. 4/74 za ta izhod iz tožnikove parcele odmerila posebno parcelo, ki je dobila svojo parcelno številko, in sicer 2232/3 z izrecno oznako pot. V skici, ki je sestavni del tega naznanilnega lista, je grafično označila, da se ta parcela - pot odvzema delno od parcelne št. 2232/1 in delno od parcelne št. 2231/2. V naznanilnem listu pa je napačno napisala, kot da je parcelna št. 2232/3 nastala samo iz parcelne št. 2232/1 in jo zato pripisala A.M., namesto D.S., to je tožniku. Nato je naredilo napako še sodišče, da je to parcelo v nasprotju s podatki v naznanilnem listu, kjer je bil označen kot lastnik (čeprav napačen) A.M., vpisalo na ime kupcev - drugih tožencev, ki sta s pogodbo z dne 09.09.1974 kupila le parcelno št. 2231/1 in ne tudi novo nastale parcelne št. 2232/3. Vendar to ne more vplivati na to, da bi tožnik izgubil pravico poti ali pa da je ne bi pridobil na podlagi kupne pogodbe z dne 05.11.1969. Po tej poti je nato tožnik mirno in neovirano vozil vse do leta 1990, ko sta druga toženca na izhodu te poti v vas le-to zožila s postavitvijo hlodov. Nesmiselna je trditev drugih tožencev, da je bila parcelna št. 2232/3 odmerjena kot služnostna pot za A.M. v korist njegove parcelne št. 2227/1, ležeče v nadaljevanju prodane parcelne št. 2232/1, za primer, da bi avtocesta presekala to parcelo in bi tako njen lastnik ne imel več dostopa v njen severni del in bi si zato izgovoril služnost po isti poti, ki jo uveljavlja tožnik. Tako pot si je v pogodbi z dne 09.09.1974 A.M. res zagotovil, toda to nima nobene zveze s tožnikovo potjo po parcelni št. 2232/3, saj ta sega z javne poti le do stika s tožnikovo parcelno št. 2231/1, medtem ko je do parcelne št. 2227/1 (last A.M.) še daleč. Druga toženca navajata, da bi A.M. nikoli ne pristal na skupno pot s tožnikom. Še manj pa bi nedvomno ne pristal na pot po parcelni št. 2232/3, saj bi jo moral nadaljevati v skoraj še enkratni dolžini po tožnikovi parcelni št. 2231/1 ali po parcelni št. 2232/1, ki jo je prodal drugima tožencema. Vendar vrisa takega nadaljevanja služnostne poti tudi po prodani parceli do svoje parcelne št. 2227/1 ni naročil. Ne more biti sporno, da je tožnik vozil po parceli, prodani prvi toženki. To so izpovedale vse priče. Omenjale so sicer, da je tožnik vozil po različnih trasah, kar je lahko res in razumljivo, saj je bila celotna parcela prej njegova. Ko pa jo je prodal, je začel uporabljati samo traso na robu parcele, koder je sicer potekala peš steza in do koder je užival parcelo in bil prepričan, da je tam meja med parcelama. Ta je bila v naravi več kot očitna in zelo tipična za meje v teh krajih (po meji sezidan suhi kamniti zid ali le postavljeno kamenje in nekaka živa meja z grmovjem in drevesi v njem). Taka je meja še sedaj in o tem se je lahko prepričalo sodišče ob ogledu na kraju samem. Poteka take meje ni niti nihče prepričljivo zanikal, kar pa pomeni mejo na vzhodu sedanje parcelne št. 2232/3. Pa tudi če bi katastrska meja ne potekala tako, jo je kot tako odmerila Geodetska uprava A. z naznanilnim listom št. 4/74, kot je bilo tedaj možno in zakonito na podlagi ugotovljenega uživalnega stanja. O tem je izpovedala priča E.S. (1. in 5. odstavek zapisnika z dne 14.04.2004). To, da po zatrjevani poti tožnik ni nikoli prej vozil, trdita samo drugotoženca in sodišče jima verjame, ker se ni potrudilo, da bi analiziralo in presodilo vse izjave strank in prič ter pojasnilo, zakaj je enim dalo vero in zakaj drugim ne. Zato sodišče neutemeljeno navaja, da tožnik "svojih zatrjevanj, razen s pričevanjem, ni dokazal, razen za eno kolo, iz izpovedbe I.P.". To njeno izjavo je sodišče povzelo v sodbo, ne da bi jo vprašalo, kaj to pomeni. V tem primeru bi ugotovilo, da je to A.M. dejal tožniku tedaj, ko je ta potožil, da je postala pot na zgornjem koncu nekam ozka. Toda I.P. je tudi povedala, da je "bilo o služnostni poti, ko je prišel opravljat meritve S., izgovorjeno par besed, in sicer naj se to postavi višje gor, na severno stran" (zapisnik z dne 14.04.2004). To se sodišču ni zdelo pomembno v zvezi z obstojem tožnikove služnosti. Pomeni pa točno lokacijo pozneje odmerjene parcelne št. 2232/3 - poti (ki jo kot traso uveljavlja tožnik in o čemer je izpovedala tudi priča E. S.). Izpovedi te priče, o tem kaj se je dogajalo in dogovarjalo o parcelacijah in prodajah zemljišč tožnika in A.M., in ki je natančno izpovedala kako je prišlo do odmere parcelne št. 2232/3 in komu in zakaj je bila namenjena, sodišče v sodbi niti ne omeni. Moralo pa bi te navedbe presoditi in se o njih izreči. Priča je jasno povedala, da je bila ta parcela odmerjena kot pot in bi morala preiti v last tožnika, ker jo je on užival, a je bila po strokovni napaki v naznanilnem listu dana A.M.. Pojasnila je tudi, da se je z naznanilnimi listi odločalo po uživalnem stanju in kot so predlagali lastniki. Iz podpisov pa je razvidno, da je bil tedaj A.M. prisoten. Ta priča, E.S., je tudi izpovedala, da so se stranke dogovorile za služnostno pot. V nasprotju s trditvami drugih tožencev, da jo je moral tožnik vedno vprašati za vožnjo po parcelni št. 2232/3 in pričevanjem A.V. v tej smeri, pa je tudi priča J.P., ki je več let kosil tožnikovo parcelo 2232/1, izpovedal, da je vozil iz tožnikove parcele seno in otavo z vsemi vozili, ne da bi ga kdo oviral in ne da bi moral koga za to vprašati. To pa pomeni potrditev tudi več kot 20-letne uporabe te poti: od pogodbeno dogovorjene v letu 1969 do postavitve ovir v letu 1990. Sodišče bi tudi moralo pozorneje presoditi pričevanje A.V., saj je ta priča na vprašanje, od kod se je tedaj vozilo iz tožnikove parcelne št. 2231/1, odgovorila, da "P. niso mogli voziti ob zidu vrta P. (to je po sporni parceli), ker je bilo tam preozko, pač pa so vozili okoli, to je po svetu R.". Če je kdo tam vozil, je bilo najbrž res potrebno vprašati, toda tožnik tam ni vozil. Sodišče pa je tudi spregledalo, da je tožnik podal predlog, da sodišče popravi napako, ki jo je naredilo, ko je na podlagi naznanilnega lista št. 4/74 vpisalo kot lastnika poti (parcelne št. 2232/3) A.M.. To dejstvo pa ni nepomembno, saj bi A.M. ne mogel oporekati poti tožniku, ker je bil prisoten ob njenem nastanku in je vedel zakaj se uvaja. A.M. je ta naznanilni list tudi podpisal. Kot je izpovedala priča E. S., je tedanje meritve izvajal zaradi nameravane prodaje M. parcele 2232/1 R. in ureditve poti tožniku. Torej sta tako A.M. kot R. poznali vsebino naznanilnega lista št. 4/74, saj so podatke iz njega vnesli v kupno pogodbo z dne 09.09.1974. To dokazuje dejstvo, da so kot površino prodane oziroma kupljene parcele navedli 679 m2, medtem ko je pred povečanjem z naznanilnim listom št. 4/74 merila le 506 m2. Strinja pa se s stališčem prvostopenjskega sodišča glede zahtevka do P. Parcelna št. 2232/3 je bila res odmerjena šele potem, ko so P. že zgradili vrtni zid na zahodni strani njegove poti in so do uživalne parcelne meje na vzhodu pustili dovolj prostora za odmero in izvedbo obljubljene in dogovorjene služnostne poti (ta se omenja tudi v naznanilnem listu št. 1/70). Zato prvostopenjsko sodišče ni presodilo vseh okoliščin in dokazov in se o njih ni izreklo. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj odločilnih dejstev ni presodilo, kar je vplivalo na izpodbijano odločitev (izpoved priče E. S., neodziv na vlogo glede napačnega vpisa v zemljiško knjigo). Sodišče prve stopnje zato tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, da je bila tožnikova služnostna pot odmerjena delno na njegovem zemljišču, delno pa na tako priznanem po dejanskem uživanju. Zato tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da se je parcelna št. 2231 delila (naznanilni list št. 1/70 z dne 04.11.1969) v parcelni št. 2231/1 in 2231/2. Parcelno št. 2231/1 je obdržal tožnik, parcelno št. 2231/2 pa je s kupoprodajno pogodbo z dne 04.11.1969 prodal P.A. in P.I.. Iz citirane pogodbe izhaja, da si je tožnik izgovoril služnostno pravico peš hoje in vožnje preko prodane parcelne št. 2231/2. S kupoprodajno pogodbo z dne 09.09.1974 pa je M.A. prodal parcelno št. 2232/1 R. (tožencema) in si pridržal pot za peš hojo in vožnjo po tej parcelni številki (po že obstoječi trasi) do svoje parcelne št. 2227/1 k.o. K. Parcelna št. 2232/3 - pot - je bila odmerjena leta 1974 (naznanilni list št. 4/74 z dne 15.08.1974) in pripisana M.A., nato pa kupcema, R. Sodišče prve stopnje je zaključilo, "da tožnik trditev o pridobitvi služnostne pravice z listinskimi dokazi ni dokazal, toženka I.P. pa je izpovedala, da je bil betonski zid postavljen takoj po nakupu, iz česar sledi, da tožnika ni mogel motiti, glede na njegovo zatrjevanje, da je ves čas po prodaji izvrševal služnostno pravico preko parcelne št. 2232/3 k.o. K. Ta parcelna št. pa je bila odmerjena šele leta 1974, torej po sklenitvi pogodbe z dne 09.09.1969 in parcela ne zajema betonskega zidu toženke I.P.". Nadalje je zaključilo, "da tožnik sploh ni izkazal, da je pridobil služnostno pravico, za katero je potreben vpis v javno knjigo, drugega načina pa ni zatrjeval", zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je v zvezi s pridobitvijo služnostne pravice v postopku na prvi stopnji skliceval na pogodbo z dne 05.11.1969 in odločbo - naznanilni list Geodetske uprave A. št. 7/74 z dne 15.08.1974 in priposestvovanje (mirno uživanje od leta 1969 do 1990). Zato pritožba utemeljeno napada prvostopenjsko sodbo, ko navaja, "da pridobitve služnostne pravice tožnik sploh ni dokazoval". Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, v kolikor zatrjuje pridobitev služnosti na podlagi prodajne pogodbe z dne 05.11.1969 v zvezi z naznanilnim listom iz leta 1974, saj iz, čeprav skopih razlogov prvostopenjskega sodišča, pravilno izhaja, da tožnik ni dokazal pridobitve zatrjevane služnostne pravice na podlagi pravnega posla, v skladu s takrat veljavnim 51.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in 52.čl. tega zakona (ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 268.čl. Stvarnopravnega zakonika), po katerem se na podlagi pravnega posla stvarna služnost pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon. Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila parcelna št. 2232/3 ob odmeri pripisana A.M., oziroma nato kupcema, R. Predlog za popravo te (zatrjevane) napake pa v tem postopku ni upošteven. Pritrditi pa je pritožbi, ko opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z nemoteno uporabo zatrjevane služnostne poti od leta 1969 (od v pogodbi dogovorjene služnostne pravice voženj in hoje leta 1969 in nadalje po odmeri poti leta 1974) pa do leta 1990 (ko so bili postavljeni hlodi ob izhodu poti na javno cesto), o čemer je sodišče opravilo tudi ogled na kraju samem z geometrom dne 17.10.2003 (listovna št. 61 spisa) ter zaslišalo veliko prič, pa le-teh sploh ni ocenilo. Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče Č.F., R.F., V.M., V.A., B.J., M.F., P.J. in E.S., navedlo pa le, da so izpovedale, kar jim je znanega glede stanja in uporabe predmetne poti (stran 3 izpodbijane sodbe). Izpodbijana sodba v tem delu sploh nima dokazne ocene, v smislu 8.čl. ZPP, ki določa, da odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Pritožba opozarja predvsem na izpoved priče E.S., ki je izpovedal, da je bila parcelna št. 2232/3 odmerjena kot pot in bi morala preiti v last tožnika, ker jo je on užival, a je bila po strokovni napaki v naznanilnem listu pripisana A.M., ob odmeri pa je bil A.M. bil prisoten (3. stran zapisnika z dne 14.04.2004), na izpoved toženke I.P., ko je povedala "da je bilo o služnostni poti, ko je prišel opravljat meritve E.S., izgovorjeno par besed, naj se to postavi višje gor, na severno stran (3.odstavek 7. strani zapisnika z dne 14.04.2004), kar pomeni točno lokacijo služnostne poti in nato tudi odmerjene poti, parcelne št. 2232/3", na izpoved priče P.J., ki je več let kosil tožnikovo parcelno št. 2231/1 in povedal, da je po zatrjevani služnostni poti vozil neovirano in ne da bi koga za to spraševal in torej potrdil tožnikovo trditev o nemoteni več kot 20-letni uporabi poti, in na izpoved priče A.V., da je na vprašanje odgovoril, "da P. niso mogli voziti ob zidu P., ker je bilo tam preozko, ampak okoli, po svetu R." - če je kdo tam vozil, po R., pa je seveda moral vprašati, a tožnik tam ni vozil. Prvostopenjska sodba v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem služnostne pravice (po 54.čl. ZTLR) sploh nima nobenih razlogov, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP). Zato jo je sodišče druge stopnje razveljavilo, in sicer v delu, ki se nanaša na drugega in tretjega toženca (354.čl. ZPP) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo prvostopenjsko sodišče opraviti celovito dokazno oceno in se opredeliti do vseh tistih trditev, ki jih kot pomembne izpostavlja tožnik, kot že vse predhodno navedeno, ter oceniti prepričljivost oziroma neprepričljivost izpovedi zaslišanih prič in pravdnih strank ob upoštevanju vsega, kar so v zvezi s temi pomembnimi okoliščinami pri zaslišanju povedale, v povezavi z listinskimi dokazi in v zadevi ponovno odločiti.

Zavrnilo pa je pritožbo v delu, ki se nanaša na prvo toženko I.P. in sodbo v tem delu potrdilo (353.čl. ZPP). Namreč, iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil betonski zid vrta postavljen takoj po nakupu, iz česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnika ni mogel motiti, glede na njegovo zatrjevanje, da je ves čas po prodaji izvrševal služnostno pravico preko parcelne št. 2232/3 k.o. K. Ta parcelna št. pa je bila odmerjena šele leta 1974, torej po sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 09.09.1969 in parcela ne zajema betonskega zidu prve toženke (4.odstavek 5.strani izpodbijane sodbe), kar priznava v pritožbi tudi sam tožnik (2.odstavek zadnje strani pritožbe), torej na poti - parcelni št. 2232/3 k.o. K. ne stoji zatrjevani vrtni zid prvo toženke (1.odstavek izreka izpodbijane sodbe), zato v posledici ni utemeljena zahteva za "premaknitev tega zidu" (kot izhaja zahteva iz 2.odstavka izreka izpodbijane sodbe).

Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje v skladu s 165.čl. ZPP razveljavilo tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev, saj je ta odvisna od uspeha pravdnih strank v sporu, ki pa še ni znan ter tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.