Jedro

Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let (4. odstavek 28. člena ZTLR). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili za to pravdo odločilna dejstva: pravni prednik tožeče stranke je pričel sporno parcelo uživati 1961. leta; po njegovi smrti so vinograd naprej nemoteno uživali tožniki; leta 1982 je potekla 20 letna priposestvovalna doba; pravni prednik in tožniki so ves čas menili, da je parcela njihova in vinograd uživali ter vanj vlagali, ne da bi jim toženka uživanje v tem času branila. Na podlagi takega dejanskega stanja je sodišče prve in druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da so tožniki solastniki parc. št. 510, vl. št. 9, in sicer I.M. do 4/6, M.M. in A.M.pa vsak do 1/6, ker je bila parcela kupljena na podlagi ustne prodajne pogodbe leta 1961 od A.Z., za kupnino 55.000 din, pogodba pa realizirana od kasnejše zemljiškoknjižne lastnice A.H. s pismeno pogodbo 14.5.1975. Ugodilo je tudi zahtevku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in obsodilo toženo stranko na plačilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s tem da je črtalo v prvem odstavku izreka besedilo, ki se začenja s "ker je bila parcela...", vse do konca odstavka.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje zmotno meni, da ni pomembna presoja listin z dne 14.5.1975. Namreč te listine ni mogoče šteti v prid tožeči stranki, saj je bil v tem času pravnomočen sklep o domiku, izdan v izvršilnem postopku. Zato A.H. ni mogla več veljavno razpolagati s sporno parcelo. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bila sklenjena ustna pogodba v letu 1961, saj tožeča stranka navaja v III.točki tožbe, da je A.H. šele leta 1975 podpisala prodajno pogodbo, v kateri navaja, da je ona leta 1961 prodala parcelo J.M. Teh navedb in dokazov sodišče ni ocenilo s potrebno skrbnostjo. J.M. ni vložil tožbe na ugotovitev lastninske pravice, ker je vedel za dražbo, katera je bila objavljena tudi na oglasni deski. Napačna je tudi ocena izpovedbe priče F.S. Pritožbeno sodišče tudi v nasprotju s podatki v spisu zaključuje, da tožena stranka v pritožbi sicer predlaga zaslišanje S.H., vendar ne pove, o katerih dejstvih bi lahko priča izpovedala. Tožena stranka je v pripravljalnem spisu z dne 26.2.1992 obrazložila, zakaj je predlagala to pričo. Za razliko od toženke, ki je pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnomočne sodne odločbe in z vpisom v zemljiško knjigo, pa tožniki niso dokazali pravnega naslova. Tudi priposestvovalna doba še ni potekla. Tožeča stranka sporne parcele nikoli ni uživala v dobri veri. Če je J.M. sklepal kakšne pogodbe, je to delal po domiku in za javno dražbo je dobro vedel. Sodišče napačno sklepa, da za to pravdo ni pomembno, da je toženka postala lastnica na podlagi pravnomočne sodne odločbe, in da domik ni vplival na priposestvovalno dobo. Še vedno ni jasno, ali tožeča stranka uveljavlja lastninsko pravico na podlagi posla ali priposestvovanja. Za pravni posel manjka oblika, za priposestvovanja pa doba 20 let in dobra vera. Ker pa sodišče prve stopnje omenja izbrisno tožbo, pa tožena stranka uveljavlja zastaranje. Da na javni dražbi ni šlo za zmoto, pa ve povedati S.H. Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja.

Uvodoma je potrebno opozoriti toženo stranko, da zmotno in nepopolno dejansko stanje ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Ta preizkus na drugi stopnji obsega tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožena stranka pa v reviziji obširno napada sodbo sodišča druge stopnje v delu, kjer je obrazložen preizkus dokazne ocene. Ker gre torej za poskus izpodbijanja dejanskega stanja, se na revizijski stopnji ni mogoče ukvarjati z navedbami, ki se nanašajo na: okoliščine sklepanja pogodbe med A.Z. in J.M., nato med njim in A.H.; uživanje sporne parcele; potek javne dražbe in okoliščine v zvezi s tem; grajo izpovedb prič in dokazne predloge v zvezi s pričami; navedbe o tem, kdo je parcelo užival v dobri veri.

Pač pa sodi med revizijski razlog po 1. odstavku 385. člena ZPP očitek tožene stranke, da ji je sodišče druge stopnje netočno odgovorilo, da v pritožbi ni navedla, kaj naj bi vedel povedati priča S.H., vendar ni podan. Tožena stranka trdi, da je to navedla v pripravljalnem spisu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta očitek in smiselno uveljavljana kršitev določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ne drži, saj je sodišče druge stopnje zapisalo, da tožena stranka v pritožbi tega ni navedla (in ne kot znotno navaja revident v pripravljalnem spisu). In ta ugotovitev sodišča druge stopnje je točna (prim. l.št. 51-54).

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan.

Tožeča stranka v pravdi uveljavlja lastninsko pravico na sporni parceli in od toženke, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica, zahteva izstavitev ustrezne listine, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Kot tožbeno podlago pa uveljavlja priposestvovanje (prim. tožbene navedbe in pripravljalni spis z dne 5.3.1992).

Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let (4. odstavek 28. člena ZTLR). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili za to pravdo odločilna dejstva: pravni prednik tožeče stranke je pričel sporno parcelo uživati 1961. leta; po njegovi smrti so vinograd naprej nemoteno uživali tožniki; leta 1982 je potekla 20 letna priposestvovalna doba; pravni prednik in tožniki so ves čas menili, da je parcela njihova in vinograd uživali ter vanj vlagali, ne da bi jim toženka uživanje v tem času branila. Na podlagi takega dejanskega stanja je sodišče prve in druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Vse kar navaja tožena stranka v zvezi s pogodbami leta 1961 in 1975, je ob danih ugotovitvah in pravdi irelevantno. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi pogodbe, ampak na podlagi zakona, s priposestvovanjem (21.člen ZTLR). Sklicevanje tožene stranke na zemljiškoknjižno stanje oz. načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pa je nepomembno tudi iz razloga, ker je priposestvovalna doba po ugotovitvah nižjih sodišč potekla 1981. leta, toženka pa je v zemljiški knjigi vpisana 1985.leta.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).