Jedro

Revizijsko sodišče ne pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora stranka, ki uveljavlja ta revizijski razlog, svoj očitek obrazložiti in konkretizirati.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija sodbo, ki se nanaša na drugega in tretjega tožnika ter četrto tožnico.

Sicer se revizija zavrne.

Tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženko zavezalo, da mora prvi tožnici plačati 10.500 DEM, njej ter drugemu in tretjemu tožniku vsakemu po 6.375 DEM, četrti tožnici pa 9.000 DEM, vendar vse zneske spremenjene v EUR na dan 1.1.2002 ter v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter od 15.7.2000 dalje z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled pri Novi Kreditni Banki Maribor. Toženko je še zavezalo, da mora tožnikom povrniti 440.640 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2003. Pritožbeno sodišče je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo glede tolarske protivrednosti zneskov glavnic, ki presegajo pri prvi tožnici znesek 8.166,90 DEM, pri njej, pri drugem tožniku in tretjem tožniku znesek nad 4.958,47 DEM za vsakega, pri četrti tožnici pa znesek nad 7.000,20 DEM, ter v odločbi o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter meni, da je toženka kot navidezna prodajalka s prodajo nepremičnine in s prejeto kupnino neupravičeno obogatena. Prejeto korist mora zato vrniti prikrajšanim tožnikom.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da ni upoštevalo postopkovnih napak sodišča prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja. Razen zaslišanja ene priče ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je predlagala toženka in tudi ni pojasnilo, zakaj izvedba teh dokazov ni potrebna. Prav tako ni preverilo navedb glede prihodkov toženkinega moža, glede premoženja, pridobljenega s prodajo toženkinih nepremičnin in glede najetega posojila ter njenih in moževih prihrankov. Dejanski sklepi, da toženka in njen mož nista sodelovala pri nakupu zemljišča in gradnji vikenda na Hrvaškem, so zato napačni in v nasprotju z ugotovitvami pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) dopuščalo navajanje novih dejstev in dokazov s strani tožnikov. Sodišče tako ni dalo strankam enakih možnosti ter se zato ni poglobilo v ugotavljanje dejanskega stanja (zlasti neutemeljenosti toženkinih ugovorov). Nepravilna je ugotovitev, da toženka ni imela dovolj sredstev, da bi lahko kupila parcelo in zgradila vikend. Toženka je poudarila, da sta njen pokojni sin in tožnica živela skupaj manj kot dve leti ter da sta v tem času kupila dva nova avtomobila in razkošno opremila trisobno stanovanje. Skrbela sta za dva otroka in imela visok življenjski standard. Nepravilna je tudi dokazna ocena izpovedb prič ter napačna presoja dokaznega bremena o trditvah tožnikov, da pogodbe o gradnji vikenda ni podpisala toženka, pač pa njen pokojni sin. Pogodbo je namreč podpisala ona, to dejstvo pa bi bilo mogoče ovreči le na podlagi grafološke ekspertize. Toženka zaključi revizijo z očitkom, da pritožbeno sodišče ni navedlo, na katera konkretna določila materialnega prava je oprlo svojo odločitev.

Tožniki so odgovorili na revizijo, pri tem pa predvsem poudarjajo, da revizija uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

V delu, s katerim izpodbija sodbo, ki se nanaša na drugega in tretjega tožnika ter na četrto tožnico, revizija ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O (ne)dovoljenosti revizije: Z izpodbijano sodbo je bila toženkina pritožba delno zavrnjena in sodba prve stopnje potrjena v delu, s katerim je toženki naloženo, da mora tožnikom plačati tolarske protivrednosti različnih zneskov v DEM - prvi tožnici 8.166,90 DEM, nato njej še 4.958,47 DEM, ter drugemu tožniku in tretjemu tožniku vsakemu po 4.958,47 DEM in četrti tožnici 7.000,20 DEM. Ker po tečaju ob vložitvi tožbe (ki je po utrjenem stališču sodne prakse odločilen za presojo vrednosti v tuji valuti izraženih zahtevkov) tolarska protivrednost zneskov, ki jih mora toženka plačati drugemu in tretjemu tožniku ter četrti tožnici, ne presega 1,000.000 SIT (dne 14.7.2000 je bil srednji tečaj Banke Slovenije za DEM 105,3147 SIT), revizija v delu, s katerim izpodbija sodbo o tožbenih zahtevkih teh tožnikov, ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Določba drugega odstavka 41. člena ZPP, da se v primeru pasivnega sosporništva dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, je po analogiji uporabljiva tudi za aktivno sosporništvo (procesni položaji, ki so v bistvenem enaki, se morajo enako obravnavati). V delu, s katerim izpodbija sodbo o tožbenih zahtevkih drugega in tretjega tožnika ter četrte tožnice, je zato revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Drugače je glede revizije zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na prvo tožnico. Z izpodbijano sodbo je toženki naloženo, da ji mora plačati tolarsko protivrednost dveh zneskov - 8.166,90 DEM in 4.958,47 DEM, pri čemer imata oba zneska (katerih tolarska protivrednost v seštevku presega 1,000.000 SIT) isto dejansko in pravno podlago - oba (skupaj) predstavljata vrednost prikrajšanja, ker je toženka prodala nepremičnino, ki jo je imela v fiduciarni lastnini.

O neutemeljenosti revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne vse tiste revidentkine navedbe, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. To velja tudi za očitek, da naj bi sodišče nepravilno presodilo dokazno breme za trditve, da pogodbe o gradnji vikenda ni podpisala toženka, pač pa njen pokojni sin. V tem primeru gre namreč za konkretno dokazno breme, katerega porazdelitev je odvisna od provizoričnega dokaznega uspeha - to pa je dejansko in ne pravno vprašanje.

Revizijski očitek, da pritožbeno sodišče "ni navedlo, na katera konkretna določila materialnega prava je oprlo svojo odločitev", ni utemeljen. Demantirajo ga namreč jasni, razumljivi in izčrpni razlogi v četrtem odstavku na četrti strani izpodbijane sodbe.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti (le) na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče torej ne pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora stranka, ki uveljavlja ta revizijski razlog, svoj očitek obrazložiti in konkretizirati. Če meni, da je bila kršena njena pravica do dokaza, ni dovolj, da npr. navede, da sodišče "ni zaslišalo razen ene nobene druge priče, katerih zaslišanje je predlagala... in ni izvedlo drugih ... predlaganih ključnih dokazov", ter da "ni pojasnilo, zakaj meni, da izvedba teh dokazov ni potrebna". Svoje očitke mora konkretizirati, kar pomeni, navesti, katere konkretne dokazne predloge je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo (kdaj, v kateri fazi postopka in v kakšni obliki so bili ti predlogi dani). S posplošenim sklicevanjem na neutemeljeno in neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov v reviziji ni (več) mogoče uspeti. Tudi očitek, da sodišče "ni preverilo navedb tožene stranke glede prihodkov moža tožene stranke, glede premoženja, pridobljenega s prodajo nepremičnin tožene stranke, glede najetega posojila in prihrankov tožene stranke ter njenega moža", ni konkretiziran. Ne pove namreč, kakšne konkretno so bile navedbe o prihodkih toženkinega moža, kakšno premoženje naj bi bilo pridobljeno s prodajo toženkinih nepremičnin, na kakšno posojilo in prihranke naj bi se te navedbe nanašale, sploh pa, s katerimi konkretnimi dokazi naj bi se to ugotavljalo. Enako velja za očitek, "da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili ZPP dopuščalo navajanje novih dejstev in dokazov s strani tožečih strank", ter da "sodišče tako ni dalo strankam v postopku enakih možnosti in se v posledici tega ni poglobilo v ugotavljanje dejanskega stanja, zlasti ne utemeljenosti ugovorov tožene stranke". Tudi ti očitki niso opredeljeni - revidentka ne pove, katere novote, ki so jih navajali oziroma predlagali tožniki, je sodišče upoštevalo v nasprotju z 286. členom ZPP, in katere prepozno predložene toženkine novote ni upoštevalo. Razen tega te kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, toženka v pritožbi ni uveljavljala.

Ker tako niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve. Ker so stroški, ki so z njim nastali, nepotrebni, jih krijejo tožniki sami (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP).