Jedro

Ni mogoče upoštevati tožničinih ugovorov, da se nepremičnina po določbi 27. člena ZSVarPre ne bi smela upoštevati, ker naj bi pripadala njenemu bivšemu zakoncu. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je v času izdaje izpodbijane odločbe tožnica bila še vedno (so)lastnica navedene nepremičnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (tožena stranka) zavrnilo tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka 9. 5. 2016 prejela tožničino prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper delodajalca – X. d.d., zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2016. 2. Tožena stranka se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Pri tem se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke – minimalni dohodek.

3. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca oziroma družine se uporabljajo določbe 11. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Ne glede na te določbe pa se BPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 13.780,00 EUR (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre). Kot premoženje se ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno (18. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, v nadaljevanju ZUPJS).

4. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica solastnica (do 1/2) nepremičnine, vpisane v k. o. … pod parc. št. 174/3, katere vrednost po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) znaša 113.382,00 EUR. Navedeno pomeni, da znaša vrednost tožničinega premoženja 56.690,77 EUR. Tožnica je sicer navedla, da je v postopku razveze in da bo ves objekt pripadal zakoncu, vendar pa je ob odločanju o tožničini prošnji tožnica še vedno solastnica tega objekta. Zato tožena stranka zaključuje, da je treba to premoženje upoštevati pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP. Ker ima tožnica premoženje, katerega vrednost presega 13.780,00 EUR, v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre ni upravičena do BPP.

5. Tožnica se z navedeno odločbo ne strinja in meni, da je napačna in nezakonita. V prošnji za BPP je pojasnila, da je v postopku razveze in da je stanovanjski objekt pripadal bivšemu možu, ki pa ji njenega solastnega deleža na navedeni nepremičnini še ni izplačal. Navaja, da je življenjska skupnost med njo in njenim bivšim možem A.A. prenehala konec leta 2014. Takrat se je tožnica iz skupnega bivališča, ki sta si ga ustvarila na nepremičnini parc. št. 174/3 k. o. …, izselila. Vse do konca marca letos je živela v najemniškem stanovanju, nato se je preselila k staršem. Bivša zakonca sta se dogovorila, da si skupno premoženje, ki ga predstavlja nepremičnina, parceli št. 174/3 k. o. … razdelita tako, da nepremičnino v naravi obdrži A.A., ki tožnici delež 1/2 izplača. Ker pa A.A. trenutno sredstev za izplačilo nima oz. poskuša pridobiti kredit, bivša zakonca zadeve formalno še nista uredila, vendar jo bosta v naslednjih mesecih.

6. Tožnica se ne strinja s stališčem iz izpodbijane odločbe, da vsaka nepremičnina, v kateri prosilec za BPP ne živi, predstavlja za prosilca premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju vrednosti premoženja. V konkretnem primeru meni, da takšno stališče ne vzdrži. Tožnica namreč od svojega deleža na skupnem premoženju ta hip, torej dokler je njen bivši mož ne izplača, nima nikakršne koristi. Premoženje ji ne prinaša dohodka, prav tako v nepremičnini ne stanuje oz. se je njeni uporabi odpovedala, skladno z dogovorom z A.A.. Ko ji bo njen delež izplačan, bo z njim kupila stanovanje, v katerem bo lahko živela skupaj s sinovoma. Trenutna rešitev stanovanjskega problema je zgolj prehodnega značaja, saj tožnica denarja za najemnino, ob dejstvu, da je ostala brez zaposlitve in s tem brez rednega mesečnega dohodka, nima. Če tožnica ne bi imela možnosti se preseliti drugam, najprej v najemniško stanovanje, nato k staršem, bi bila prisiljena živeti z bivšim možem v skupni nepremičnini, četudi je njuna življenjska skupnost postala nevzdržna. V tem primeru pa tožena stranka njenega solastnega deleža pri ugotavljanju višine premoženja ne bi upoštevala oz. bi ga upoštevala v skladu z določbo drugega odstavka 24. člena ZSVarPre. Dejstvo je, da je tožnica s preselitvijo imela le dodatne stroške, saj je morala plačevati najemnino.

7. Tožnica zato meni, da je treba določbo prve točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 24. člena ZSVrePre razlogovati širše, tudi za situacije, kot je konkretna, ko ima prosilka sicer v lasti nepremičnino, vendar v njej iz upravičenih in utemeljenih razlogov ne živi, hkrati pa nepremičnina, v kateri živi, ni v njeni lasti. Stalno bivališče ima tožnica še vedno prijavljeno na naslovu …, kjer se nahaja sporna nepremičnina. Tožnica prilaga izjavo svojega bivšega moža A.A. z dne 19. 5. 2016, ki potrjuje njene navedbe, izjavo svoje matere B.B. z dne 20. 5. 2016, najemno pogodbo z dne 6. 11. 2016 (pravilno z dne 6. 11. 2015, op. sodišča), odločbo CSD Moste Polje z dne 22. 4. 2016 (slednja tožbi sicer ni priložena, se pa nahaja v spisni dokumentaciji,op. sodišča), iz katere izhaja, da življenjska skupnost med tožnico in A.A. ne obstoja. Tožnica tudi opozarja, da je nepremičnina parc. št. 174/3 k. o. … vrednotena povsem napačno. Gre za skladiščno-bivanjski objekt, garažo s prizidkom, v katerem sanitarije niso urejene. Tožnica ocenjuje vrednost nepremičnine na 25.000,00 EUR. Zaradi navedenih razlogov tožnica meni, da je izpodbijana odločba nezakonita ter bi tožena stranka tožnici morala odobriti BPP. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožnici prizna pravico do zaprošene BPP. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V obeh primerih pa naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

8. Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnica izpolnjuje finančni pogoj iz ZBPP za dodelitev BPP. Iz prvega odstavka 13. člena ZBPP izhaja, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Iz drugega odstavka 14. člena ZBPP izhaja, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre se BPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina premoženje, ki dosega ali presega višino 13.780,00 EUR. Po 24. členu ZSVarPre pa se pri tem premoženju ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja.

12. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica solastnica (do 1/2) nepremičnine, katere vrednost po podatkih GURS znaša 113.3382,00 EUR, vrednost tožničinega premoženja je tako 56.690,77 EUR. Tožnica se je že v postopku in se tudi v tožbi sklicuje, da je v postopku razveze in da bo navedena nepremičnina (ki naj bi predstavljala skladiščno-bivalni objekt) pripadala njenemu zakoncu. Ker tožnica v navedeni nepremičnini ne živi (pri čemer se sklicuje na listine, ki jih prilaga: najemna pogodba, izjava matere, itd.), vendar iz razlogov, ki naj ne bi bili na njeni strani (nevzdržnost življenjske skupnosti in postopek razveze), meni, da se ta nepremičnina ne bi smela upoštevati pri ugotavljanju relevantnega finančnega kriterija po 27. členu ZSVarPre za dodelitev BPP. Navaja tudi, da vrednost predmetne nepremičnine po podatkih GURS ni pravilna ter je previsoka.

13. Po presoji sodišča navedeni tožničini ugovori niso utemeljeni. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da vrednost tožničinega premoženja – nepremičnine, v kateri ne živi, presega mejni znesek 13.780,00 EUR, je bila tožničina prošnja za BPP tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnjena. Pri tem ni mogoče upoštevati tožničinih ugovorov, da se navedena nepremičnina po omenjeni določbi 27. člena ZSVarPre ne bi smela upoštevati, ker naj bi pripadala njenemu bivšemu zakoncu. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je v času izdaje izpodbijane odločbe tožnica bila še vedno (so)lastnica navedene nepremičnine. Zato tako ni mogoče slediti tožničinim ugovorom, da bi se v obravnavani zadevi morale omenjene zakonske določbe (24. člen ZSVrePre) razlagati širše in da se navedena nepremičnina, v kateri tožnica sicer ne živi, ne bi smela upoštevati kot relevantno premoženje pri ugotavljanju tožničinega finančnega cenzusa. Tožnica tudi ugovarja vrednosti predmetne nepremičnine, ki izhaja iz uradnih evidenc GURS, vendar so navedeni ugovori povsem pavšalni, razkorak med vrednostjo, ki izhaja iz uradnih evidenc GURS in vrednostjo, kot jo „ocenjuje tožnica“, pa je nesorazmerno velik.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je odločba pravilna in zakonita.

15. O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.