Jedro

Napačno je stališče sodišč, da gre pri neugodnostih med zdravljenjem kot je imobilizacija zloma z minerva mavcem, ki je trajala dobrih pet mesecev, za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Takšne nevšečnosti med zdravljenjem sodna praksa obravnava v okviru odškodnine za telesne bolečine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi toženke delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu delno spremeni tako, da se izrek prvostopenjske sodbe glasi: „Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožniku znesek 16.298,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za: znesek 3,834.300 SIT od 14. 3. 2004 do plačila; znesek 36.483,12 SIT od 18. 2. 2004 do plačila; znesek 18.611,12 SIT od 22. 7. 2004 do plačila; znesek 16.444,40 SIT od 18. 4. 2006 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 224,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila“.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pritožbene stroške v znesku 298,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 421,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil 6. 10. 2002 kot sopotnik poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke Zavarovalnice. Slednji je vozil avto, v katerem se je peljal tožnik. Zaradi neprimerne hitrosti je avtomobil zaneslo v prometni znak. Tožnik je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, povrnitev katere je zahteval od toženke v tem postopku. Sodišče je presodilo, da je tožnik v deležu 20 % prispeval k nastali škodi, saj je vedel, da priseda k vinjenemu vozniku. Ker pa toženka ni dokazala, da bi vozilo imelo varnostne pasove na zadnjem sedežu, tožnikovega prispevka iz tega razloga ni dodatno povečalo. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo na 8,200.000 SIT (3,600.000 SIT za telesne bolečine, 3,800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 800.000 SIT za strah) in od tega odštelo 20 %, kolikor je tožnik sam prispeval k nastali škodi. Po upoštevanju valorizirane akontacije 965.700 SIT je tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 5,594.300 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2004 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo bi morala znašati največ 6,000.000 SIT in ne 8,200.000 SIT. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odmeri vsaj za 2,200.000 SIT nižjo odškodnino. Tožnikov prispevek bi moral znašati vsaj 45 % namesto 20 %. Toženka je dokazala vzročno zvezo med neuporabo pasu in poškodbami. Tožnik v tožbi ni omenjal vseh nevšečnosti med zdravljenjem. V sodbi ni pojasnjeno, kaj je vsebina pravnega standarda začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da je do prometne nesreče prišlo, ker je zavarovanec tožene stranke vinjen vozil z neprimerno hitrostjo. Avto je začelo zanašati v prometni znak. Prevrnili so se izven cestišča. Tožnik je vedel, da je voznik A. vinjen, ko je prisedel k njemu. Toženka ni dokazala, da bi se tožnik lahko pripel z varnostnim pasom oziroma, da bi leta 1990 izdelano vozilo imelo nameščene varnostne pasove na zadnjem sedežu. 7. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev o tožnikovem prispevku v deležu 20 % pravilna. Ker tožnik ni imel možnosti, da bi se privezal z varnostnim pasom, s tem ravnanjem ni mogel prispevati k (večjemu) nastanku škode.

8. Tožnik je v prometni nesreči utrpel zlom zoba drugega vratnega vretenca, izpah kolka, pretres možganov s postkomocijskim sindromom, razpočno rano na ušesu in komolcu, udarnine obraza, leve ključnice, levega očesnega zrkla. Pet dni je bil hospitaliziran. Kolk so mu istega dne naravnali v splošni anesteziji. Zlom vretenca je bil zdravljen konzervativno z imobilizacijo (nosil je minerva mavec dobrih pet mesecev in trdo vratno ortozo šest tednov). Njegova delovna sposobnost je zmanjšana. Gibljivost vratne hrbtenice je omejena, gibljivosti po izpahu kolka pa je minimalno poslabšana. Utrudi ga daljša hoja in stoja, prične ga boleti kolk, razboli se mu vrat. Poslabšal se mu je spomin in ima občasne glavobole. Ne more se ukvarjati z ekstremnimi športi.

9. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

10. Sodišči sta ugotovili obseg tožnikovih poškodb (peta do enajsta stran sodbe sodišča prve stopnje), trajanje in stopnjo telesnih bolečin, vseh nevšečnosti med zdravljenjem, vse prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka na psihičnem in telesnem področju. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb Vrhovno sodišče ugotavlja, da so podobni primeri poškodb uvrščeni v III. stopnjo od šestih po Fischerju (srednje hudi primeri). Po presoji revizijskega sodišča opisane posledice terjajo nižjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zneska 3,800.000 SIT, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Napačno je stališče sodišč, da gre pri neugodnostih med zdravljenjem (drugi odstavek na deveti strani sodbe sodišča prve stopnje) kot je imobilizacija zloma z minerva mavcem, ki je trajala dobrih pet mesecev, za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Takšne nevšečnosti med zdravljenjem sodna praksa obravnava v okviru odškodnine za telesne bolečine.(1)Izjemnost pravne priznanosti začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa da morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine. Nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo dobrih pet mesecev, ni mogoče opredeliti kot zmanjšanja življenjske aktivnosti v smislu odškodninskega prava. Enako velja glede psihičnih težav in približno šestmesečnega zdravljenja pri psihiatrinji. Podobne okoliščine (moreče sanje s podoživljanjem nesreče in življenjske ogroženosti, strah pri vožnji) sodna praksa upošteva v okviru odškodnine za strah.(2) V tem primeru je odškodnina za strah v višini 800.000 SIT primerna, upoštevaje tudi tožnikove psihične težave.

11. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivizacije v smislu upoštevanja primerljive sodne prakse ter razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami revizijsko sodišče zaključuje, da bo le z znižanjem odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1,200.000 SIT dosojeno primerno zadoščenje za to obliko škode. Znižana odškodnina v znesku 2,600.000 SIT je torej po presoji revizijskega sodišča tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 179. člena OZ ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

12. Po mnenju revizijskega sodišča je previsoko odmerjena tudi odškodnina za telesne bolečine. Tožnik je trpel zelo hude bolečine nekaj ur, hude pa tri dni. Hospitaliziran je bil pet dni. Zdravljenje zloma ni bilo operativno. Izvedenec ni ugotovil nevroloških izpadov. Z znižanjem odškodnine za 1,000.000 SIT bo dosojeno primerno zadoščenje za to obliko škode. Pravično odškodnino za to obliko škode predstavlja znesek 2,600.000 SIT.

13. Revizijsko sodišče je odmerilo za 2,200.000 SIT nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, to pa je bil tudi izpodbijani del drugostopenjske sodbe, na kar je revizijsko sodišče vezano. Skupni znesek zadoščenja znaša tako 6,000.000 SIT, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 32 takratnih povprečnih neto plač.(3) Po upoštevanju tožnikovega 20 % prispevka znaša odškodnina 4,800.000 SIT. Po odbitju revalorizirane akontacije 965.700 SIT mora toženka tožniku plačati 3,834.300 SIT (zdaj 16.000,25 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2004 dalje.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zmanjšalo in tožniku prisodilo za premoženjsko in nepremoženjsko škodo skupaj 16.298,77 EUR (prej 3,905.838,64 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe. V presežku do zahtevanih 14,123.431,80 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena in 378. člen ZPP).

15. Ker je bila revizija delno uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje uspeli v razmerju tožnik 27 % in toženka 73 %. Revizijsko sodišče je upoštevalo odmero stroškov, priznano s strani sodišča prve stopnje, in sedaj spremenjeni uspeh v postopku. Ob upoštevanju te okoliščine in po medsebojnem pobotanju stroškov v postopku na prvi stopnji mora tožnik toženki povrniti 224,77 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V pritožbenem postopku je toženka uspela 31 %. V zvezi s pritožbo so ji priznani stroški 964,47 EUR (upoštevaje uspeh s pritožbo 298,98 EUR). Zato mora tožnik toženki povrniti 298,98 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. Toženka je v revizijskem postopku uspela z 1,760.000 SIT od izpodbijanih 2,200.000 SIT, kar je 80 odstotkov. Toženkine revizijske stroške je revizijsko sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003) odmerilo na 526,50 EUR, glede na uspeh pa ji mora tožnik povrniti 421,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 751/2009, II Ips 1/2007, II Ips 258/2008, II Ips 449/2002, II Ips 1058/2008 in številne druge.

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 148/2006, II Ips 962/2007, II Ips 252/2007, II Ips 844/2006, II Ips 845/2006, II Ips 532/2004, II Ips 182/2003 in številne druge.

Op. št. (3): V zadevi II Ips 751/2009 je bilo 23-letni oškodovanki za zlom petega ledvenega vretenca (daljše trajanje hudih bolečin, daljša hospitalizacija, dva operativna posega, 6 mesecev nošnja posebnega steznika, oškodovanka ne more več dvigovati težjih bremen oziroma bremen s tal, težko dalj časa sedi ali stoji, od rekreativnih dejavnostih pa so zanjo primerne le tiste, ki ne obremenjujejo hrbtenice) brez upoštevanja odškodnine za skaženost prisojena odškodnina v višini 27 takratnih povprečnih neto plač. V zadevi II Ips 545/2008 je bilo 19-letnemu oškodovancu za zlom sedmega vratnega vretenca, zožitev hrbtenjačnega kanala, zvin vratne hrbtenice, pretres možganov, nateg vratnih mišic, zatrditev z osteosintetskim materialom šestega in sedmega vratnega vretenca (intenzivnejše telesne bolečine, ki so trajale dlje časa, daljša hospitalizacija, operativni poseg, ne more dalj časa vztrajati v prisilni drži glave ali vratu, ne more izvajati hitrih in sunkovitih gibov z glavo ali vratom, ne more opravljati dalj časa trajajočih del z dvignjenimi rokami nad višino ramen in glave, ne more prenašati težjih bremen) prisojena odškodnina v višini 32 takratnih povprečnih neto plač. V zadevi II Ips 1/2007 je bilo oškodovancu za zlom VI. in VII. vratnega vretenca (operativni poseg na hrbtenici, ostala mu je zatrjenost med šestim in sedmim vratnim vretencem po spondilodezi z izpadom gibljivostnega segmenta, kronična okvara živčnih korenin s pojavom mravljinčenja obeh zgornjih okončin ter občasno vrtoglavico, obremenilne bolečine, ki so povezane z glavoboli v zatilju, oslabljena groba moč obeh rok v lažji obliki) brez upoštevanja odškodnine za skaženost prisojenih 31 takratnih povprečnih neto plač. Še nižje odškodnine so bile prisojene za poškodbe vretenc v zadevah II Ips 431/2002, II Ips 258/2008, II Ips 948/2006, II Ips 1/2003, II Ips 449/2002, II Ips 500/2002.