Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je določenega dne vlomil v osebno garderobno omarico drugega delavca z namenom, da bi si protipravno prilastil stvari v tej omarici, kar pa mu ni uspelo, saj ga je delavec zalotil pri vlomu. S takšnim ravnanjem naj bi tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima tudi znake poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka ni dokazala, da je prav tožnik vlomil v osebno garderobno omarico drugega delavca, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2013 nezakonita (točka I izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 11. 10. 2013, temveč je trajalo do 3. 8. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (prvi odstavek točke II izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo tudi v času od 4. 8. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (drugi odstavek točke II izreka); - naložilo toženi stranki, da tožniku za čas od 11. 10. 2013 do 3. 8. 2014 obračuna bruto zneske plače (pravilno: nadomestila plače), kot bi jih tožnik prejel, če bi delal pri toženi stranki, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače do plačila in ga za ta čas prijavi v zavarovanja (prvi odstavek točke III izreka); - v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo, obračun bruto zneskov plač, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov plač in prijavo v zavarovanje za čas od 4. 8. 2014 do ponovnega nastopa na delo (drugi odstavek točke III izreka); - naložilo toženi stranki, da obračuna denarno povračilo v bruto znesku 2.930,94 EUR, odvede davek in prispevke ter tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2014 do plačila (prvi odstavek točke IV izreka); - v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.968,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (drugi odstavek točke IV izreka) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 781,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti očitane kršitve tožnika. Tožena stranka opozarja na neskladje med izpovedbami A.A., B.B. in C.C. ter izpovedbo tožnika, o tem, da se je v garderobi umival. Tožnikova izpoved ni verodostojna, ker v času očitane kršitve v garderobi ni bilo vode. V času vloma je bil tožnik edina oseba v prostoru, kjer se je nahajala garderobna omarica. Zmotna je ocena sodišča, da ni mogoče izključiti, da je šlo za zvok iz proizvodnje, saj je A.A. povedal, da je slišal glasen pok, vrata v garderobo pa so bila zaprta. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila zoper tožnika vložena obtožnica. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je A.A. videl tožnika v hrbet ter da razhajanje med izpovedbami tožnika in prič ne vpliva na odločitev. Tožena stranka iz previdnosti izpodbija tudi odločitev sodišča o višini denarnega povračila. Pri odmeri bi moralo sodišče dati večjo težo starosti tožnika, trajanju zaposlitve pri toženi stranki ter okoliščini, da je tožnik hitro našel drugo zaposlitev. Tožena stranka meni, da bi moralo denarno povračilo znašati eno tožnikovo plačo. 3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze ter ugotovilo, da tožnik ni vlomil v garderobno omarico sodelavca. Na odločitev ne more bistveno vplivati ugotovitev, ali je bila v času očitane kršitve voda v garderobi zaprta ali ne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2013 mu je očitala, da je 7. 9. 2013 vlomil v osebno garderobno omarico drugega delavca z namenom, da bi si protipravno prilastil stvari v tej omarici, kar pa mu ni uspelo, saj ga je delavec A.A. zalotil pri vlomu. Tožena stranka je še ugotovila, da je tožnik z opisanim ravnanjem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima tudi znake poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji; KZ-1).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), ni dokazala, da je prav tožnik vlomil v osebno garderobno omarico drugega delavca. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi celovite, prepričljive in pravilne dokazne ocene. Pri tem je zlasti upoštevalo izpoved priče A.A., ki ni videl tožnika neposredno vlamljati v omarico. Poleg tega ni mogoče izključiti možnosti, da je bilo v času med prvim odhodom priče iz garderobe (kakšno minuto po 14.00 uri) in tožnikovim prihodom v garderobo (okrog 14.20 ure) v omarico vlomljeno s strani tretje osebe. V tem času bi namreč lahko v garderobo vstopil katerikoli delavec ter vlomil v omarico. A.A. je sicer povedal, da je za pregradno steno slišal močan zvok, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati izpovedbi B.B. in C.C., da se je v garderobi slišal hrup, ki nastaja zaradi proizvodnje v obratu pekarne, tudi ko so vrata zaprta. Na podlagi te ugotovitve sodišče prve stopnje utemeljeno ni izključilo možnosti, da je A.A. v garderobi slišal zvok iz proizvodnje. Pomembna je tudi ugotovitev sodišča, da policisti kljub podrobnemu ogledu predmeta vloma niso izsledili tožnikovih prstnih odtisov niti niso pri njem opazili oziroma našli sredstva, s katerim so bila po ugotovitvah policistov poškodovana vratca na garderobni omarici. Glede na navedene ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišča ni pomembno razhajanje v izpovedbah tožnika in prič o tem, ali je bila voda v garderobi odprta ali ne. Tudi če ne drži del izpovedi tožnika, da se je po koncu službe pet minut umival v garderobi, to še ne pomeni, da mu je tožena stranka dokazala očitano dejanje.

8. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe v zvezi z vloženo obtožnico zoper tožnika. Pritožbene navedbe o dokaznem standardu, potrebnem za vložitev obtožnice, niso pomembne za odločitev. Sodišče v tem individualnem delovnem sporu namreč lahko samo presoja in ugotavlja, ali je tožnik storil očitano mu dejanje v odpovedi ne glede na odločitev upravičenega tožilca o kazenskem pregonu.

9. V obravnavani zadevi je torej odločilnega pomena, da tožniku ni dokazana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zato je sodišče tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno pravilno ugodilo ter na predlog strank ugotovilo obstoj delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, tj. do 3. 8. 2014. Na podlagi določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi utemeljeno naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. za čas od 11. 10. 2013 do 3. 8. 2014 obračuna bruto zneske plač (pravilno: nadomestil plač), zanj plača davke in prispevke ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti do plačila.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožniku dosodilo denarno povračilo v višini 2.930,94 EUR. Ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, je dosojeno denarno povračilo v višini treh mesečnih plač tožnika kot ustrezno. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ob upoštevanju dejstev, da tožniku očitana kršitev oziroma poskus kaznivega dejanja ni dokazan, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen sedem let in osem mesecev, da je bil brezposeln dobrih devet mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter da ni bil upravičen do nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ni možno pritrditi pritožbi, da bi bilo dosojeno denarno povračilo nesorazmerno oziroma previsoko.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Sicer pa tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ne bi bila upravičena niti v primeru, če bi s pritožbo uspela. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil.