Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica kot močnejša pogodbena stranka za uspeh iz štirih spornih računov prepisati postavke, ki jih ni veliko in to pregledno razvrstiti, je v tem primeru formalistična hipokrizija. Brez nadaljnjega bi morala tožnica podrobneje pojasniti (in tudi dokazati) svojo terjatev, če bi zaradi kakršnegakoli vsebinskega ugovora ta po višini bila sporna. Obe toženkini vlogi, tako ugovor zoper sklep o izvršbi kot tudi odgovor na tožbo, pa sta sta vsebinsko popolnoma prazni, zato bi bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 214. člena ZPP po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116694/2014 z dne 8. 9. 2014 v 1. in 3. točki v celoti vzdrži v veljavi.

II. Toženka naj tožnici plača 200 EUR za stroške postopka (vključno s pritožbenimi), v 15 dneh, če zamudi pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116694/2014 z dne 8. 9. 2014 v 1. in 3. točki v celoti razveljavi in se tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 884,05 EUR z obrestmi in stroški zavrne, tožnici pa naložilo, da toženki povrne 2,61 EUR za njene pravdne stroške.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje s predlogom za njeno spremembo ali razveljavitev. Nasprotuje ključnemu razlogu sodišča za zavrnitev njenega zahtevka, češ da zaradi pomanjkljivih trditev ni bilo možno preizkusiti višine njene terjatve, saj je natančno navedla, da izterjuje neplačano naročnino in storitve po pogodbi za paketa I. in D. za mesece od julija do vključno oktobra 2013. Res se je glede vrste in višine posameznih obračunanih postavk sklicevala na priložene račune in cenik, vendar pa toženka ni konkretno pojasnila, kaj je zanjo sploh sporno in zakaj – količina, vrsta, cena, katera storitev. Pritožnica meni, da sodišče ni pravilno uporabilo določb 9. in 239. čl. Obligacijskega zakonika, glede na to, da temelj ni bil sporen, višina pa ne konkretno prerekana; v ugovoru toženka celo sama navaja, da obstaja še določen do do upnika.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Drži sicer, da dokazi ne morejo nadomestiti zatrjevanih dejstev, pač pa jih samo dokazujejo (7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), in da sodišče ni računovodski servis ter načeloma ni dolžno sámo iz obsežne dokumentacije razbirati, katera postavka terjatve je v kolikšnem delu utemeljena, pač pa mora tožeča stranka to jasno artikulirati.

6. Vendar je v konkretnem primeru tožnica glede na ugovor toženke navedla dovolj, saj drži njen pritožbeni očitek, da je bil toženkin ugovor povsem pavšalen in ni vseboval niti ene same vsebinske navedbe. Toženka priznava, da je z upnikom v poslovnem razmerju, da mu še nekaj dolguje, vendar pa ne izterjevanega zneska. Zakaj ne, ne pojasni; sklicuje se na podano reklamacijo, vendar ne pove, kakšna je bila njena vsebina. Ob takem ugovoru je bila tožnica v položaju, da ni mogla vedeti, kaj naj še bolj podrobno pojasni, razen tega, kar je že bila pojasnila: da sta stranki sklenili pogodbo, v kateri sta se dogovorili za storitev po določenem ceniku in da izterjuje zaračunane in ne v celoti plačane zapadle mesečne obveznosti za točno določeno obdobje po priloženih računih, iz katerih izhaja vrsta in količina konkretno opravljene storitve. Zato ne drži stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni mogla vedeti, pred čem naj se brani, pač pa ravno obratno; tožnica ni mogla ugibati, kaj naj še bolj podrobno pojasni - katero storitev, katero postavko, oz. katero količino.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica kot močnejša pogodbena stranka za uspeh v tej pravdi iz štirih spornih računov prepisati postavke, ki jih ni veliko in to pregledno razvrstiti, je v tem primeru formalistična hipokrizija. Brez nadaljnjega bi morala tožnica podrobneje pojasniti (in tudi dokazati) svojo terjatev, če bi zaradi kakršnegakoli vsebinskega ugovora ta po višini bila v kateremkoli delu sporna. Obe toženkini vlogi, tako ugovor zoper sklep o izvršbi kot tudi odgovor na tožbo, pa sta sta vsebinsko popolnoma prazni, zato bi bilo treba uporabiti določbo 2. odst. 214. čl. ZPP po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.

8. Pritožbeno sodišče je zato odpravilo ugotovljeno kršitev (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 7., 212. in 214. čl. ZPP) in izpodbijano sodbo spremenilo ter tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo (6. al. 358. čl. ZPP). Udeleženci v obligacijskem razmerju so namreč dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Upnik je zato upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ). Po 5. odst. 458. čl. ZPP sem o tem odločila kot sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožnica je v pravdi uspela, zato je upravičena do povračila svojih stroškov, in sicer sodne takse 58 EUR, stroške poštnine in fotokopiranja 40 EUR, in 102 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj 200 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).