Jedro

V Evropski uniji so upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika). V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je konkretna banka organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do te banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča.

Izrek

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 136

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog upnika za nadaljevanje izvršbe na dolžnikova sredstva pri organizaciji za plačilni promet zavrže.

3.2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je sodišče zavrglo njegov predlog za nadaljevanje izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, vse na podlagi 63. člena ZMZPP, ki določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije, saj bi naj naslovno sodišče ugotovilo, da ima Banka, pri kateri ima dolžnik odprt svoj (edini) transakcijski račun, sedež izven Republike Slovenije, v Republiki Litvi, zato naslovno sodišče na sredstva na tem računu ne more poseči, upnik pa lahko kvečjemu sproži izvršilni postopek preko sodišča države, v kateri je transakcijski račun odprt. Odločitev je po mnenju upnika v nasprotju z določili ZIZ in posega v upnikovo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. ZIZ, ki na področju izvršilnega prava proti ZMZPP predstavlja specialnejši predpis oziroma lex specialis (prim. VSL Sklep I Ip 1295/2019), v 10. točki 16. člena kot organizacijo plačilnega prometa (med drugim) označi ponudnika plačilnih storitev, ki ga zakon pooblašča za opravljanje storitev sprejemanja depozitov. Iz spletne strani Banke Slovenije (na katero se je pri ugotavljanju, ali določena finančna institucija ustreza opredelitvi 10. točke 16. člena ZIZ oprlo tudi Višje sodišče v Celju, prim. VSC Sklep I Ip 351/2021) izhaja, da po Prilogi I k Direktivi 2013/36/EU Banka spada med kreditne institucije, ki jim je v Republiki Sloveniji dovoljeno opravljati storitve zbiranja depozitov in drugih vračljivih sredstev, zato že na začetku ni razloga, da Banka ne bi spadala med organizacije za plačilni promet v smislu 10. točke 16. člena ZIZ, sredstva na njenih transakcijskih računih pa dopustno sredstvo izvršbe za poplačilo denarne terjatve upnika po 30. členu ZIZ. Glede na to, da zakonodajalec iz kroga veljavnosti ZIZ nikjer izrecno ni izključil organizacij za plačilni promet, ki imajo sedež zunaj Republike Slovenije, je mogoče zaključiti, da namenska razlaga ZIZ narekuje, da se termin "organizacija za plačilni promet" nanaša na organizacije, ki izvajajo plačilni promet v Republiki Sloveniji, ne pa na organizacije, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji. Temu skladna je nadalje tudi razlaga Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, ki v 188. členu določa način, kako "ponudnik plačilnih storitev" (še zlasti organizacija, ki po ZPlaSSIED lahko vodi transakcijske račune - kakor Banka) - izvaja dejanja na podlagi sklepa o izvršbi, pri čemer je v 1. točki prvega odstavka 20. člena ZPlaSSIED določeno, da se za ponudnike plačilnih sistemov štejejo tudi plačilne institucije držav članic Evropske Unije, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno. Plačilni promet ni omejen na transakcije med ponudniki plačilnih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji, enako pa je mogoče zaključiti tudi za ZIZ. V kolikor sme dolžnik v Republiki Sloveniji poslovati le s transakcijskim računom, odprtim pri banki s sedežem izven Republike Slovenije, ni mogoče najti prav nikakršnega utemeljenega razloga, zakaj dolžnikovi upniki ne bi mogli poseči na denarna sredstva na takem transakcijskem računu v okviru izvršilnega postopka. Naracija sodišča na široko odpira vrata zlorabam dolžnikom, ki se z zapiranjem transakcijskih računov, odprtih pri bankah s sedežem v Republiki Sloveniji in odpiranjem transakcijskih računov, odprtih pri bankah s sedežem izven Republike Slovenije, izogibajo svojim obveznostim, upnikom pa, še zlasti v primerih, ko dolžnik drugega premoženja kakor denarnih sredstev na takšnem transakcijskem računu, nima, de facto onemogočajo uveljavljanje njihovih terjatev v izvršilnem postopku. Zahteva, da bi moral upnik dokazovati, da se organizacija za plačilni promet, na denarna sredstva na transakcijskem računu, na katere upnik želi poseči v okviru izvršilnega postopka, v Republiki Sloveniji dejansko bavi s posli, s katerimi se ji je po Prilogi k Direktivi 2013/36/EU dovoljeno baviti, je povsem nesorazmerna in posega v upnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu URS. ZIZ kot temeljni predpis na področju izvršilnega prava od upnika nikjer ne zahteva, da posebej dokazuje, da organizacija za plačilni promet, na denarna sredstva na transakcijskem računu katere v okviru izvršilnega postopka posega, na območju Republike Slovenije dejansko opravlja dejavnosti, zaradi katerih jo je mogoče kategorizirati kot organizacijo plačilnega prometa v smislu 10. točke 16. člena ZIZ. Kot zadosten dokaz v tej smeri bi v skladu z ustaljeno sodno prakso (prim. VSC Sklep I Ip 351/2021) moralo naslovno sodišče upoštevati spletno stran Banke Slovenije, iz katere jasno izhaja, da lahko Banka v Republiki Sloveniji opravlja storitev zbiranja depozitov in drugih vračljivih sredstev ter tako šteje kot organizacija plačilnega prometa v smislu 10. točke 16. člena ZIZ. Nazadnje velja izpostaviti, da v sistemu frakcijskega bančništva banke denarnih sredstev dolžnika (v dobesednem smislu) ne "hranijo" na njegovem transakcijskem računu, kakor bi denimo hranile premičnine, ki jih dolžnik hrani v sefu na sedežu banke, temveč denarna sredstva na transakcijskih računih krožijo v bančnem sistemu, oseba, ki jih položi na transakcijski račun pa kvečjemu kot depozitar teh denarnih sredstev zgolj pridobi terjatev do banke na njihovo izročitev (prim. prvi odstavek 13. člena ZPlaSSIED). O domicilu denarnih sredstev na transakcijskem računu banke torej ni mogoče govoriti v smislu, da se vsa denarna sredstva na vseh transakcijskih računih komitentov Banke, dobesedno nahajajo na naslovu sedeža banke v Litvi, kakor tolmači naslovno sodišče, ki denarna sredstva napačno kategorizira kot premičnine, temveč je kvečjemu mogoče govoriti le o domicilu terjatve depozitarja deponiranih denarnih sredstev, ki v predmetni zadevi predstavlja družbo z omejeno odgovornostjo, registrirano in v poslovni in sodni register vpisano v skladu s slovenskim pravnim redom, s sedežem v Republiki Sloveniji. V tej luči tako naziranje naslovnega sodišča, da se denarna sredstva dolžnika dejansko nahajajo na sedežu Banke v Litvi in slovensko sodišče zato nanje ne more poseči, odraža temeljno nerazumevanje bančnih poslov in je v popolnem neskladju z relevantno zakonodajo. Upoštevaje dejstvo, da vprašanje kategorizacije Banke v sodni praksi še ni dokončno razrešeno, saj o vprašanju na podlagi sklepa o dopustitvi revizije opr. št. DoR 54/2024 Vrhovno sodišče Republike Slovenije še odloča, upnik predlaga tudi, da naslovno sodišče odločitev o predmetni pritožbi odloži do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji v postopku opr. št. DoR 54/2024. Priglaša pritožbene stroške.

4.3. Pritožba ni utemeljena.

Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 24, 24-5

5.4. Odločitev sodišča prve stopnje je kljub drugačnim stališčem pritožbe pravilna. Predmetne izvršbe na račun dolžnika, ki ga ima pri Banki Litva ni mogoče voditi. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah oz. Bruseljska uredba I bis (BU I BIS) namreč določa, da slovensko sodišče ne sme opravljati izvršbe nad premoženjem, ki ga ima dolžnik v tujini.

6.5. Ne drži, da je upnik onemogočen pri uveljavljanju svoje terjatve ter da so mu kršene ustavne pravice. V Evropski uniji so namreč upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima na podlagi Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 5. 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika).

7.6. V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je Banka, Litva, organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do Banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča. Povedano plastično: izvršilno sodišče ne more izdati klasičnega sklepa o izvršbi na sredstva pri organizaciji za plačilni promet in tega vročati v izvršitev v Litvo (sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da Banka nima v Republiki Sloveniji nobene podružnice). Teoretično bi to sicer lahko (pravno nepravilno) storilo, a do izvršitve takega, za Banko tujega sklepa o izvršbi, niti prevedenega, v tujini ne bi prišlo.

Pridruženi dokumenti:*

8.7. Pritožbenega stališča ne potrjuje niti odločba VSC I Ip 351/2021, po kateri (druga organizacija) MBILLS d.o.o. ni organizacija za plačilni promet v smislu 10. točke 16. člena ZIZ, saj ta ni organizacija za plačilni promet, temveč je le ponudnik plačilnih storitev oziroma družba za izdajo elektronskega denarja v smislu 20. člena ZPlaSSIED, ni pa organizacija za plačilni promet v smislu 10. točke 16. člena ZIZ. Iz navedenega je razvidno, da gre v tisti odločbi za povsem drugačno situacijo od obravnavane. Pravne podlage za čakanje na odločitev VSRS o reviziji v drugi zadevi pa višje sodišče nima.

9.8. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

9. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

-------------------------------

15. točka 24. člena Uredbe določa, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb (ne glede na stalno prebivališče) izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena.

2Evropski nalog za izvršbo je mogoče dobiti le za izdane sodbe, potrjene ali sklenjene sodne poravnave in javne listine sestavljene po 21. 1. 2005 (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov).