Jedro

Sodišče brez izvedbe v zahtevi za obnovo predlaganih novih dokazov oceni, ali so le ti po vsebini primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji pravnomočna sodba, pripeljali do drugačne sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sodbo Ks 709/2008 z dne 28.10.2009 zavrgel zahtevo obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 109/2004 z dne 7.2.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 289/2006 z dne 1.12.2006 ter odločil, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 300,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 873/2008 z dne 19.2.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da razveljavi sklep Višjega sodišča v Mariboru in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev drugega odstavka 413. člena ZKP, to pa je določba, ki v konkretnem primeru pri odločanju sploh ni bila uporabljena. Prvostopenjsko sodišče je zahtevo zavrglo po prvem odstavku 413. člena ZKP, drugostopenjsko sodišče pa se v svoji odločbi opira na isto določbo. Postopek v konkretnem primeru sploh še ni prišel do faze, ki jo ureja drugi odstavek 413. člena ZKP, zato ta določba tudi ni mogla biti kršena. Glede zatrjevane kršitve 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP ocenjuje, da je odločitev obeh sodišč pravilna in ustrezno utemeljena. Ocena sodišča, da predlagani dokaz očitno ni takšen, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova, spada v dejansko stanje in ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Po navedbah vložnika zahteve je sodišče kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 410. člena v zvezi z drugim odstavkom 413. člena ZKP, ker predlaganega dokaza, to je zaslišanja priče T.S. ni obravnavalo v zvezi z drugimi dokazi in sicer z zaslišanjem A.B. in B.P. Zaslišanje priče T.S. je obravnavalo kot posredno pridobljen samostojen dokaz in predlog zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da gre za izredno šibak dokaz. Opozarja na vsebino izpovedbe te priče in ocenjuje, da bi sodišče moralo preveriti vrednost predlaganega dokaza z zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom.

5. Z napadenim pravnomočnim sklepom je sodišče po določbi prvega odstavka 413. člena ZKP zavrglo zahtevo za obnovo postopka. Sklepalo je, da priči A.B. in B.P. ter izvedenec prof. dr. B.G. niso novi dokazi, glede priče T.S. pa ocenilo, da ta dokaz očitno ni takšen, da bi se na njegovi podlagi mogla dovoliti obnova kazenskega postopka. Za takšno presojo je navedlo tudi ustrezne razloge.

6. Določba prvega odstavka 413. člena ZKP med ostalim daje sodišču pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali so le ti po vsebini primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji pravnomočna sodba, pripeljali do drugačne, v tem primeru oprostilne sodbe. Sodišče je izvedlo postopek v skladu z navedeno določbo, zaradi česar ni utemeljeno nakazovanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je postopalo nezakonito.

7. Po drugi strani tudi ne gre za kršitev določbe drugega odstavka 413. člena ZKP, ki predstavlja naslednjo fazo postopanja, to je za primere, ko sodišče ne zavrže zahteve za obnovo kazenskega postopka. V obsegu, v katerem vložnik zahteve graja presojo sodišča, da predlagani dokaz očitno ni takšen, da bi se mogla na njegovi podlagi dovoliti obnova, se spušča na področje dejanskega stanja, ki ga ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Kot sledi iz zahteve za obnovo kazenskega postopka, naj bi zaslišanje priče T.S. pokazalo, da je oškodovanka prostovoljno privolila v „odnos“, ker ji je večkrat odkrito zaupala, da je v obsojenca močno zaljubljena in da so bili dnevi z njim v P. nepozabni. Prav tako bi lahko po navedbah zahteve za obnovo priča izpovedala, da je oškodovanka sprožila kazenski pregon zgolj iz maščevanja, ker je obsojenec prekinil njuno ljubezensko zvezo in zato, ker ni več hotel njenim staršem dajati denarja za drogo in da je torej lagala. To pomeni, da bi priča T.S. lahko potrdila, da je oškodovanka pred sodiščem krivo izpovedala. Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP se kazenski postopek obnovi, če se med drugim dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče. Okoliščina, da je priča krivo izpovedala, pa se dokazuje s pravnomočno sodbo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe v kazenskem postopku (tretji odstavek 289. člena Kazenskega zakonika – KZ oziroma tretji odstavek 284. člena Kazenskega zakonika – KZ-1). Z drugimi dokazi se sme navedena okoliščina dokazovati samo, če kazenski pregon zoper osebo, ki je po krivem izpovedala, iz kakršnihkoli razlogov ni več mogoč. Zato tudi z vidika takšne zakonodajne ureditve ni mogoče uveljavljati zatrjevanega obnovitvenega razloga na način, kot je storjen z zahtevo za obnovo.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je v skladu z določbo 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.