Jedro

Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti striktno. Če ne bi bilo, bi bilo dopuščeno arbitrarno sojenje. Iz tega razloga so upoštevne le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane. To pomeni, da mora pritožnik povsem določno in konkretno opisati procesno dejstvo, na katerega navezuje pritožbeni očitek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačila iz pogodbenega razmerja zaradi dobave blaga. Med pravdnima strankama ni sporen obstoj pogodbenega razmerja, marveč višina terjatve, sporno pa je tudi vprašanje, ali je tožena stranka že pred pravdo pripoznala dolg v določeni višini.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika postopek delno ustavilo. V osrednjem delu sodbe pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 296.428,69 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot so natančneje razvidne iz izreka izpodbijane sodbe. Nazadnje je odločilo še o pravdnih stroških.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, če to ne, naj jo pa vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Pritožnica pravi, da ni nikdar zatrjevala tega, da se stranki nista dogovorili o nadomestilu za nastalo škodo, temveč je glede na navedbe, podane s strani tožeče stranke, v predmetnem postopku zgolj pojasnjevala nastalo škodo oziroma utemeljenost odškodninskega zahtevka. Tožena stranka je o obstoju odškodninskega zahtevka govorila v obliki preteklika, zato so drugačni zaključki sodišča povsem nepravilni, s čimer je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP.

5. Dalje pritožnica trdi: „Glede na vsebino dopisa naj bi dolgovani znesek vseh družb iz skupine K. na dan sestave dopisa znašal 511.377,13 EUR, čemur pa sodišče kljub drugačnim navedbam tožene stranke ter listinskim dokazom v celoti sledi. V zvezi s predmetno listino je tožena stranka v predmetnem postopku pojasnila (in tudi dokazala), da znesek v višini 511.377,13 EUR ne predstavlja resničnega dolga, saj bi moral biti znesek nižji že iz naslova plačil, ki jih je izvedla tožena stranka, kar pa sodišče ni upoštevalo.“

6. Na to se navezuje še kasnejša pritožbena navedba: „Znesek, kot je naveden v predmetnem dopisu, tako nikakor ne more biti pravilen, o čemer pa se sodišče v konkretnem primeru sploh z ničemer ni opredelilo. Prav tako se sodišče ni izjasnilo do drugih navedb tožene stranke, to je do navedb v zvezi s prirejenostjo predmetne listine. Listina, ki jo je v sodni spis predložila tožeča stranka, namreč ni bila ne podpisana s strani pristojne osebe, niti ne ožigosana.“

7. Pritožnica navaja, da naj bi bilo nesporno, da je gospa V. I. v elektronskem sporočilu z dne 27.4.2011 podala pripombo glede nepravilnega knjiženja, pri čemer pa izpisa odprtih postavk prav tako ni potrdila. Če bi gospa V. I. izpis odprtih postavk s predmetnim elektronskim sporočilom dejansko potrdila, potem na predmetnem sporočilu zapisa o pričakovanem izčrpnem odgovoru nikakor ne bi bilo, saj dodaten odgovor niti ne bi bil potreben. Tega dela elektronskega sporočila sodišče ni upoštevalo.

8. V nadaljnjem delu pritožbe se ta ukvarja z vprašanjem pooblaščenosti gospe V. I. za podajo odgovora tožeči stranki in za potrditev izpisa odprtih postavk. Obstoju pooblastilnega razmerja pritožnica nasprotuje. Res je, da je bilo elektronsko sporočilo z dne 13.4.2011 gospe V. I. posredovano s strani U. Z. To pa ne velja glede elektronskega sporočila z dne 27.4.2011. Zgolj na podlagi enega elektronskega sporočila z dne 13.4.2011 ni mogoče posploševati in nalog ter pooblastil ni mogoče razširjati tudi na druga elektronska sporočila. Pritožnica trdi, da gospa V. I. ni bila pristojna za potrditev obveznosti. Na neobstoj pooblastila pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je gospa V. I. v elektronskem sporočilu z dne 27.4.2011 izrecno zapisala, da v zvezi z izpisom odprtih postavk tožeča stranka lahko pričakuje izčrpen odgovor. Ob tem je očitno, da bo odgovor glede izpisa odprtih postavk podala neka druga oseba. Tudi sicer pa sodišče dejstev, ki jih je v zvezi z neobstojem pooblastila ter nalogami gospe V. I. zatrjevala tožena stranka, ni v ničemer preverjala niti v zvezi z navedenimi dejstvi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič.

9. Nepravilna ter v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi naj bi bila izpodbijana sodba tudi v delu, ki se nanaša na plačila, izvršena s strani tožene stranke. Sodišče namreč v izpodbijani sodbi ugotavlja, da sta bili dve nakazili (znesek v višini 1.143,75 EUR z dne 10.1.2011 ter znesek v višini 89.121,78 EUR z dne 14.1.2011 pri obračunu dolga že upoštevani in ju zato ni v izpisu odprtih postavk. Pritožnica trdi, da je navedena ugotovitev v nasprotju z navedbami tožeče stranke, saj je slednja v sodnem postopku potrdila, da je del plačila, ki ga je izvedla tožena stranka, zaveden tudi na izpisu odprtih postavk. V izpisu odprtih postavk se glede na navedbe tožeče stranke nahaja tudi del zneska, ki je bil s strani tožene stranke plačan 14.1.2011. Tožena stranka dodaja, da je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva, saj se sodišče o navedbah tožene stranke, da izpis odprtih postavk ne vsebuje zgolj računov, ki še niso bili poravnani, ampak tudi plačila, ni z ničemer izreklo. Pritožnica trdi, da se je sodišče oprlo na listino – specifikacijo računov, ki pa je ne bi smelo upoštevati, saj ni podpisana in žigosana.

10. Nazadnje pritožnica napada še dokazni sklep sodišča, da se zavrne dokazni predlog z zaslišanjem priče gospoda S. R. 11. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Uvodna pritožbena navedba, ki jo je pritožbeno sodišče tudi povzelo, je značilna za obrambo tožene stranke v tem postopku in tako tudi v tem pritožbenem postopku. Po eni strani namreč bolj ali manj priznava, da je v pogodbenem razmerju kot dolžnica, hkrati pa se brani z mestoma nerazumljivimi in pavšalnimi navedbami, kakor, da bi zgolj želela zamegliti položaj in si tako kupiti čas za poravnavo svojega dolga.

14. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Glede tistih kršitev, ki se upoštevajo le na zahtevo stranke, pa je treba pritožnici pojasniti naslednje: „Namen pritožbenega preizkusa je dvoplasten. Po eni strani gre za varstvo pravic tiste stranke, ki se pritožuje, po drugi strani pa gre za varstvo zakonitosti sodnih odločb. Tam, kjer se interesi stranke prekrivajo z javnim interesom, to je utrjevanjem pravnega reda, v tistem delu sodišče opravlja preizkus po uradni dolžnosti (2). Tam, kjer pa gre le za koristi strank v konkretnem postopku, sodišče pritožbeni preizkus opravi izključno v mejah pritožbenih razlogov.

15. Zakonodajalec je presodil, da se javni in strankin interes prekrivata glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava ter glede nekaterih procesnih kršitev, med katerimi pa več ni kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in tudi ne t.i. protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti striktno. Če bi ne bilo, potem bi dopuščalo arbitrarno sojenje. Enkrat bi sodišče z uradnim preizkusom seglo prek zakonitih meja, drugič pač ne. Ali še huje: v isti zadevi bi bilo do enega pritožnika blagohotno ter bi se oprlo na kršitve, ki jih ta ni uveljavljal, pri drugem pa bi, čeprav bi bile podane primerljive kršitve, molčalo. A ne gre le za to, da se mora sodišče samoomejiti. Gre preprosto za to, da številnih razlogov, na katere ne pazi po uradni dolžnosti, sodišče zaradi metode svojega dela (ker pač ne odloča ponovno o celotni zadevi, marveč odloča o pritožbi), sploh ne bo opazilo, spet druge pa pač bo. Ravnanje pritožbenega sodišča pa ne more biti odvisno od naključja, na kaj sodišče naleti ob preizkusu pritožbe. Temu se je mogoče ogniti le s striktno razlago pravila o mejah pritožbenega preizkusa iz 350. člena ZPP. Striktna razlaga o mejah pritožbenega preizkusa sodišču torej nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Ko stranka uveljavlja kakšno procesno kršitev, jo mora navesti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesnopravni sklep o obstoju procesne kršitve. Tej zahtevi ni zadoščeno, če stranka prepiše ali parafrazira zakonsko določbo procesnega zakona, ki naj bi bila prekršena, ali pa, če zgolj pavšalno navede, da je bila prikrajšana v tej ali oni prvini postopka. Stranka mora povsem določno postaviti očitek, ki vsebuje opis procesnega ravnanja sodišča. Se pravi: kaj se je/ni zgodilo in kdaj (na katerem naroku, v kateri pisni vlogi), v zvezi s katerim procesnim dejanjem se je zgodilo. Obenem mora tudi izkazati, zakaj te kršitve brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (286.b člen ZPP) (3). Pritožbeno sodišče napravi le dvoje. Najprej preizkusi ali so procesna dejstva, ki jih konkretizirano zatrjuje pritožnik, resnična in nato opravi pravnoprocesni sklep o (ne)obstoju procesne kršitve. Vse ostalo bi presegalo meje preizkusa po uradni dolžnosti.“(4 )

17. Pritožba tožene stranke v tej zadevi prej opisanemu standardu v znatni meri ne ustreza. Tako ne trdi, do česa se sodišče ni opredelilo, ko mu očita, da je v predmetnem postopku pojasnila in dokazala, da znesek v višini 511.377,13 EUR iz dopisa tožeče stranke ni predstavljal resničnega stanja dolga. Z ničemer ne pojasni, kdaj naj bi to pojasnila in s čim naj bi to dokazala. Enako velja glede očitka, da se sodišče ni izjasnilo do „drugih navedb tožene stranke, to je do navedb v zvezi s prirejenostjo predmetne listine“. Nekonkretiziran je tudi naslednji pritožbeni očitek: „Tudi sicer pa sodišče dejstev, ki jih je v zvezi z neobstojem pooblastila ter nalogami gospe V. I. zatrjevala tožena stranka, v ničemer ni preverjalo, niti ni v zvezi z navedenimi dejstvi izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, s čimer je dejansko stanje v konkretnem primeru ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Naslednja v nizu nekonkretiziranih pritožbenih navedb je naslednja: „Pri tem tožena stranka dodaja, da je izpodbijana sodba v tem delu tudi pomanjkljiva, saj se sodišče o navedbah tožene stranke, da izpis odprtih postavk ne vsebuje zgolj računov, ki še niso bili poravnani, ampak tudi plačila, ni z ničemer izreklo.“

18. Nekateri procesni očitki pa so sicer konkretizirani, vendar pa vsebina očitka ni resnična in pritožbeni razlogi zato niso podani. Takšna je npr. pritožbena navedba, ki se sklicuje na elektronsko sporočilo gospe V. I. z 27. aprila 2011 in pravi, da je tam podala pripombo glede nepravilnega knjiženja. V zvezi s tem resničnim dejstvom, ki ga sodišče v 14. točki sodbe tudi samo ugotavlja, pritožnica sodišču očita, da se do elektronskega sporočila ni v celoti opredelilo. Oprlo se je namreč zgolj na prvi del elektronskega sporočila, ki je v korist tožeči stranki, ni pa se opredelilo do prej opisanega drugega dela elektronskega sporočila. Ta očitek pa ni točen. Prvič se pripomba gospe V. I. nanaša zgolj na en manjši, zneskovno opredeljen del uveljavljane terjatve in to ne spreminja dejstva, da je gospa V. I. izvzemši to eno postavko z izpisom odprtih postavk soglašala. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do tistega dela elektronskega sporočila, v katerem gospa V. I. napoveduje izčrpnejši odgovor po prvomajskih počitnicah. Sodišče se do tega dela besedila je opredelilo in sicer v 16. točki sodbe. Pritožbeni očitek zato ni utemeljen.

19. Neutemeljen je tudi procesni očitek v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče S. R. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v 20. točki obrazložitve. V odgovor na pritožbene navedbe nima k tem razlogom pritožbeno sodišče prav nič dodati.

20. Sodba sodišča prve stopnje na jasen, pregleden in materialnopravno pravilen način obravnava vprašanje pripoznave dolga ter vprašanje višine zahtevka. Pritožnica se tej preglednosti ne zoperstavlja tako, da bi bila sodba kjerkoli postavljena pod vprašaj.

21. V obravnavani zadevi sploh ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki izstavljala račune za dobavo blaga. Sporna bi bila lahko le višina same terjatve. Tej višini pa tožena stranka v resnici konkretno ugovarja le zato, ker naj bi del dolga že poravnala. Obračun sodišča prve stopnje je pregleden in prepričljiv in na prav tak način tudi pojasni, kako so bili plačani zneski že upoštevani. Odveč je torej bojazen, da bi tožena stranka morala kaj plačati dvakrat. Tožena stranka se obračunu sodišča v izpodbijani sodbi zoperstavlja z navedbami, ki so bile že predmet (pravilne) obravnave in presoje na prvi stopnji sojenja. Pritožbeno sodišče tako nima v odgovor na te navedbe dodati nič drugega, kakor da z odgovori sodišča prve stopnje soglaša. Že to je, kolikor gre za dejansko vprašanje višine terjatve po temeljnem poslu, dovolj za ugoditev tožbenemu zahtevku po višini, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje.

22. A sodba sodišča prve stopnje gre še dlje. Podlago zahtevka v resnici vidi v pripoznavi dolga. Pripoznava dolga je v razmerju do temeljnega dolga bolj ali manj abstraktna. Pripoznava dolga je namreč samostojen pravni posel, ki se pravno lahko prikriva s poravnavo. „Narava pogodbe o pripoznavi dolga je sicer odvisna od okoliščin konkretnega primera. Po naravi stvari pa ima največkrat prvine novacije in poravnave. V takšnem primeru je dolg po takšni pogodbi nova glavnica, ki je v razmerju do dolga iz primarne obveznosti abstraktna.“ (5) Veljavnost takšnega posla je mogoče izpodbijati iz splošnih razlogov neveljavnosti. Izpodbojni razlogi v obravnavani zadevi ne morejo biti upoštevni, saj tožena stranka zahtevka za razveljavitev pogodbe ni postavila. Hiba, ki bi jo pogodba o pripoznavi dolga lahko imela, bi bila, če bi jo v imenu tožene stranke sklenila oseba, ki za to ni bila pooblaščena. Prav s tem vprašanjem skuša sodbo sodišča prve stopnje napasti tudi pritožnica. Obstoj pooblastila je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje rešilo pritrdilno, pritožbeno sodišče pa s takšno dejansko ugotovitvijo soglaša. To dejansko ugotovitev pritožnica napada z neprepričljivo in špekulativno pritožbeno navedbo, češ da na neobstoj pooblastila kaže dejstvo, da je gospa V. I. v elektronskem sporočilu z 27. aprila 2011 izrecno zapisala, da v zvezi z izpisom odprtih postavk tožeča stranka lahko pričakuje izčrpen odgovor. Ob tem naj bi bilo očitno, da bo odgovor glede izpisa odprtih postavk podala neka druga oseba. Prav slednji del je v celoti špekulativen in zato neprepričljiv. Dejansko ugotovitev o obstoju pooblastilnega razmerja pritožbeno sodišče sprejema. K temu pa še dodaja, da je pravna podlaga pooblastilnega razmerja v obravnavani zadevi tudi posebna določba 80. člena OZ (6), ki ureja institut pooblaščenca po zaposlitvi (7). Ker pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena, ob tem pa niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP.

23. Ker tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla niti hipotetično vplivati na svoj pravni položaj, stroški te vloge za pravno niso bili potrebni. Po merilu iz 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Glej: Jan Zobec V.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 411 do 424. (3) Primerjaj Jan Zobec, navedeno delo, stran 415. (4) Povzeto po Tomaž Pavčnik, Odvetnikovo breme v pravdnem postopku, Odvetnik, št. 3/2010. (5) Tako sodba VS RS, opr. št. II Ips 923/2006. (6) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2011).

(7) Primerjaj tudi odločbo VS RS, opr. št. III Ips 153/2009.