Jedro

Toženec je z izpodbijano dopolnilno odločbo na novo meritorno odločil o isti stvari na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja. Pravnomočne odločbe o začasni nezmožnosti za delo ni dopolnil, temveč jo je s tem, ko je določil delovno obveznost na podlagi odločbe o invalidnosti, vsebinsko spremenil in drugače odločil o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Za takšno postopanje v 220. členu ZUP ni podlage, saj se odločba dopolni le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 8. 2015 in št. ... z dne 23. 6. 2015. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 562,27 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 172,12 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 8. 2015 in št. ... z dne 23. 6. 2015. Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dne 5. 5. 2015 imenovani zdravnik izdal odločbo, s katero je tožnici priznal, da je od 1. 5. 2015 do 4. 7. 2015 začasno nezmožna za delo (v celotnem obsegu delovne obveznosti). Odločba je postala pravnomočna in izvršljiva. Po pravnomočnosti in izvršljivosti navedene odločbe pa je toženec z dne 23. 6. 2015 izdal novo meritorno odločbo o isti stvari na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja tožnice in na podlagi istih dokazov in listin. S to odločbo je posegel v pravnomočno in izvršeno odločitev tožnice in njene pravice ter jo vsebinsko in meritorno popolnoma spremenil ter tožnico prikrajšal za že izkoriščene in pridobljene pravice ter odločil, da se ji retroaktivno za nazaj prizna delovna nezmožnost zgolj za polovični delovni čas. Tožena stranka se je popolnoma napačno sklicevala, da gre zgolj za popravek prvotne odločbe, izdane na podlagi 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Tožnici je bila res izdana odločba ZPIZ Slovenije, vendar ta ni bila izvršljiva in izvršena, saj delodajalec ni imel prostega in primernega delovnega mesta za tožnico, ki bi ustrezala zahtevam iz odločbe ZPIZ Slovenije, niti v obsegu polovičnega delovnega časa, zaradi česar tožnici ni ponudil nove pogodbe o zaposlitvi za krajši polovični delovni čas. Tožnica je bila torej ves čas tudi v spornem obdobju, ki ga zajema izpodbijana odločba, zaposlena po prejšnji pogodbi o zaposlitvi na istem delovnem mestu za isto vrsto dela za polni delovni čas. Ker delodajalec delavki ni ponudil nove pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, je bila delavka pri delodajalcu v obsegu polnega delovnega časa. Zato se je tudi odločba imenovanega zdravnika z dne 5. 5. 2015 pravilno glasila, da je tožnica nezmožna za delo za poln delovni čas. Odločba ZPIZ Slovenije nikakor ne more posegati v urejanje pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem, imenovani zdravnik pa tudi ni v svojih ugotovitvah izpustil odločbe ZPIZ Slovenije. Z izpodbijano odločbo je tako toženec samovoljno posegel v delavkine že priznane pravice in do izdaje odločbe v celoti izkoriščene pravice v zvezi z nadomestilom za polni in ne krajši delovni čas. To pomeni hudo kršenje 155. člena Ustave RS ter nenazadnje kršitev upravnega postopka. Primarno je potrebno poudariti, da je delovno razmerje tožnici prenehalo že 10. 6. 2015, odločba pa je bila izdana šele 23. 6. 2015. S tem je toženec storil bistveno napako in kršitev, saj s procesnimi določbami ZUP ni mogoče poseči v pravnomočno ugotovljene in pridobljene ter že izkoriščene pravice. ZUP je zgolj procesni predpis in vsebuje pravila postopka, izpodbijana odločba pa tožnici odvzema pravnomočne in že izkoriščene pravice in to po preteku delovnega razmerja. Izpodbijana odločba je vsebinsko popolnoma drugačna in tožnici odvzema pravico do bolniškega staleža in to 15 dni po preteku njenega delovnega razmerja. Toženec tudi napačno navaja, da je potrebno v konkretnem primeru spoštovati odločbo ZPIZ Slovenije o tožničini pravici do III. kategorije invalidnosti in dela v okviru omejitev. Tožnici je bila izdana odločba ZPIZ Slovenije, izpodbijana odločba pa se nanaša na popolnoma drug organ Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Poudarja, da je bila delavka do prenehanja delovnega razmerja zaposlena po prvotni pogodbi o zaposlitvi in da je bila njena delovna obveznost do konca delovnega razmerja 8 ur v polnem delovnem času in ne v okviru 4 urnega delovnega časa. ZPIZ Slovenije je tožnici z dne 20. 5. 2015 izdal odločbo, s katero je odločil, da tožnica nima pravice do delnega nadomestila po odločbi o priznanju statusa delovnega invalida III. kategorije in sicer kot izhaja iz obrazložitve, ker delodajalec tožnice ni razporedil na drugo delo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo določbo 220. člena ZUP. Ker uporaba določb ZUP v sodnem postopku predstavlja materialno pravo pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V prvem odstavku 220. člena ZUP je določeno, da če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Nadalje je določeno, da če je bila zadeva že zadostno obravnavana, se lahko izda dopolnilna odločba brez novega ugotovitvenega postopka, dopolnilna odločba pa se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo, vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe pa ni vezana na rok (drugi, tretji in četrti odstavek 220. člena ZUP).

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imenovani zdravnik odločbo št. ... z dne 23. 6. 2015 izdal po prvem odstavku 220. člena ZUP potem, ko je dne 19. 6. 2015 delodajalec opravil poizvedbe v zvezi s pravnomočno odločbo z dne 5. 5. 2015 in če vsebina te odločbe temelji na odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 26. 9. 2014. Z odločbo z dne 23. 6. 2015 potrjeno z odločbo z dne 17. 8. 2015 je imenovani zdravnik odločil, da je tožnica od 1. 5. 2015 do 4. 7. 2015 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni in s to odločbo nadomesti odločbo z dne 5. 5. 2015 in ugotovil še, da je tožničina preostala delovna zmožnost določena v okviru izvršljive odločbe ZPIZ Slovenije z dne 26. 9. 2014 ter da znaša njena delovna obveznost 4 ure dnevno.

7. Pritožba ima prav, da je toženec oziroma imenovani zdravnik z izpodbijano odločbo z dne 23. 6. 2015, potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 8. 2015 na novo meritorno odločil o isti stvari na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja tožnice in na podlagi istih dokazov in listin. Z izdajo odločbe z dne 23. 6. 2015 toženec odločbe z dne 5. 5. 2015, s katero je odločil, da je tožnica od 1. 5. 2015 do 4. 7. 2015 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, ni dopolnil, temveč jo je s tem, ko je določil delovno obveznost na podlagi odločbe ZPIZ Slovenije z dne 26. 9. 2014, vsebinsko spremenil in (drugače) odločil o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. O začasni nezmožnosti za obdobje od 1. 5. 2015 do 4. 7. 2015 je bilo namreč že odločeno z odločbo z dne 5. 5. 2015, zaradi česar toženec ni imel podlage v 220. členu ZUP za dopolnitev odločbe z dne 5. 5. 2015. Skladno z določbo 220. člena ZUP se odločba dopolni le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.

8. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, na kar kaže dejstvo, da je že ob izdaji odločbe z dne 5. 5. 2014 obstajala odločba ZPIZ Slovenije z dne 26. 9. 2014 o ugotovljeni tožničini preostali delovni zmožnosti, ta odločba pa je omenjena tudi v odločbi z dne 5. 5. 2015, pa ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe. Glede na prvi odstavek 220. člena ZUP z dopolnilno odločbo tudi ni mogoče dopolnjevati razlogov prejšnje odločbe, če je bilo odločeno o vseh vprašanjih.

9. Čeprav v 220. členu ZUP vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe ni vezana na rok, pa pravna varnost terja nesprejemljivost pravnega razmerja, kakršno izhaja iz izdanega posamičnega upravnega akta. Tako lastnost zagotavlja inštitut pravnomočnosti. Razmerja urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je zato že glede na 158. člen Ustave RS mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. To pa pomeni, da v pravnomočne odločbe ni mogoče poseči na način, kot je to storil toženec in tožnici odvzel pravnomočno pravico do začasne nezmožnosti, posledično pa tudi do drugih pravic.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno v izreku. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnici glede na uspeh v pravdi priznalo stroške postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se tožnici povrnejo, je sodišče izhajalo iz prvega odstavka 155. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT) in tožnici priznalo stroške postopka v višini 562,27 EUR. V skladu s 3. alinejo 1.b točke tar. št. 15 je priznalo 300 točk za tožbo, po 3.a točki tar. št. 15 za prvi narok 300 točk, po 3.b točki tar. št. 15 za narok 150 točk ter za pripravljalno vlogo po 2. točki tar. št. 15 225 točk, to je skupaj 975 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 znaša 447,52 EUR. V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP, ker se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko ugodno, pa je pritožbeno sodišče tožnici ob upoštevanju tar. št. 28 skladno s 5. točko v zvezi z 2. alinejo 1. točke priznalo še 250 točk za pritožbo v upravnem postopku, to je 114,75 EUR.

11. Glede na to, da je tožnica s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP skladno s 4. točko tar. št. 15 OT tožnici priznalo 375 točk, kar znaša 172,12 EUR in odločilo, da je stroške postopka in stroške pritožbe dolžan plačati toženec v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.