Jedro

Tožena stranka je v pogodbi o zaposlitvi navedla kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas povečan obseg dela, tekom postopka pa je zatrjevala, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas na podlagi 3. odstaveka 20. člena ZDR, po katerem lahko delodajalec, če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, z enim od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali izvršilnim predpisom določene pogoje, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Poleg tega naj bi bil razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas reorganizacija in vzpostavitev informacijskega sistema, kar pa je bilo znano že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto gospodar avtoparka ni obstajal zakonit razlog, ki bi utemeljeval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se p 54. členu ZDR šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi : „ Ugotovi se, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 12. 2010 nezakonito prenehala in še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1. 4. 2012 dalje.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 12. 2010 med tožnikom in toženo stranko sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas ( I. točka izreka). Ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 17.12.2010 nezakonito prenehala in še vedno traja ( II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 1.1.2012 do 31.3.2012 priznati pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.725,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v I., II., prvem odstavku III. točke in IV. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Izrek sodbe je v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom in listinami v spisu, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnik ni zahteval ugotovitve nezakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 1. 2010 in ne ugotovitve obstoja delovnega razmerja od prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas dalje ter, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Predpostavka priznanja določenih pravic iz delovnega razmerja je namreč ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar pa tožnik ni zahteval. Kot podredno uveljavlja, da sodišče ni upoštevalo izjave tožnika, da je bil v tem času (1. odstavek III. točke izreka) prijavljen na zavodu za zaposlovanje in prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti. Tožena stranka vztraja pri svojem ugovoru, da je tožba vložena prepozno, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo kot prepozno zavreči. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da niso podane procesne predpostavke za vodenje tega postopka, saj tožnik na toženo stranko ni podal zahteve za odpravo nepravilnosti oziroma zahtevo za izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Najpozneje 19. 11. 2011 je tožnik še pisno izvedel, da mu delovno razmerje preneha s potekom časa, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je šlo za obvestilo še v času obstoja delovnega razmerja, bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR na toženo stranko nasloviti pisno zahtevo za odpravo nepravilnosti. Pri opredelitvi obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pogodba o zaposlitvi kot razlog določa „povečan obseg dela“. V času razpisa delovnega mesta tožena stranka ni vedela, da bo potrebno izvesti ukrepe reorganizacije in vzpostavitve informacijskega sistema, kar pa je bilo že znano ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče spregleda poudarek tožene stranke o analizi poslovanja delovne enote. Ukinitev delovnega mesta je bil zgolj eden izmed ukrepov tožene stranke, na kar je izrecno opozorila priča A.A.. Priči B.A. in A.A. sta prepričljivo izpovedali, da je bilo tožniku pojasnjeno, da ne izpolnjuje posebnih pogojev za sklenitev delovnega razmerja ter da glede na analizo obstaja zgolj potreba po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnik se je s tem strinjal. Sodišče se ni opredelilo do predloga tožene stranke, da sodišče odloči v skladu s 118. členom ZDR. Tožnik je izpovedal, da ima zaposlitev za nedoločen čas. Tožnik ni predložil nobenih dokazov o plači, zato je potrebno vrednost spora določiti glede na plačo iz pogodbe o zaposlitvi t.j. 1.245,84 EUR.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna ter pritožbene navedbe neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 959/2012 z dne 16. 11. 2012 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 12. 2010 sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožba vložena v zakonskem roku 30 dni, ko je tožnik zvedel za kršitev pravic. Ugotovilo je, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 17. 12. 2010 za določen čas v nasprotju z zakonom. Tožena stranka ni dokazala, da je bila podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas 20. člen ZDR, niti povečan obseg dela, kot je to zatrjevala tožena stranka.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnik je v tožbi uveljavljal tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala in še vedno traja in, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu od 1. 1. 2012 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik konkretno opredelil vsebino sodnega varstva, sodišče je odločilo v okviru tožbenega zahtevka, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka. Na podlagi 1. odstavka 9. člena ZDR se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da je tako obstoj delovnega razmerja kot obstoj pravic in obveznosti iz delovnega razmerja vezan na sklenitev oz. obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec uveljavlja sodno varstvo tako glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot glede zakonitosti drugih načinov njenega prenehanja s tožbo pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni. To pomeni, da lahko delavec za sporno obdobje uspešno uveljavlja pravice iz delovnega razmerja le v primeru, da je predhodno (ali sočasno), ugotovljeno, da med delavcem in delodajalcem obstoja veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi. V primerih predhodnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR to stori le s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da mu je predhodna pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala. Tožnik je tak tožbeni zahtevek postavil, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je tožba vložena prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ugovor neutemeljen. Tožniku je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 12. 2010, sklenjeno za dobo enega leta, prenehalo s potekom časa 31. 12. 2011. Tožba vložena 18. 1. 2012 je bila zato vložena v roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. V zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas je sodna praksa zavzela stališče, da je predhodno varstvo oz. uveljavljanje pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je imel tožnik v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR neposredno sodno varstvo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri opredelitvi razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi navedla kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas povečan obseg dela, tekom postopka pa je tožena stranka zatrjevala, da je bil razlog sklenitve 20. člen ZDR (3. odstavek 20. člena, ki določa, če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, lahko delodajalec z enim od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali izvršilnim predpisom določene pogoje, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela). Poleg tega naj bi bil razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas reorganizacija in vzpostavitev informacijskega sistema, kar pa je bilo znano že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto gospodar avtoparka ni obstajal zakonit razlog, ki bi utemeljeval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. ZDR v 54. členu namreč določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom se šteje, da je sklenil delavec delovno razmerje za nedoločen čas.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče ni opredelilo do predloga pooblaščenke tožene stranke, da sodišče odloči v skladu s 118. členom ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka takega predloga ni podala. Tožnik je vztrajal pri vrnitvi na delo, zato se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, ali obstajajo pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

Ob ugotovitvi, da je tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu za nedoločen čas od 1. 4. 2012 je pritožbeno sodišče v delu odločitve v II. točki izreka ugodilo pritožbi tožene stranke tako, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alinea 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade (24. člen Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Višina plače, od katere je bila odmerjena nagrada izhaja iz priloženih plačilnih list tožnika (priloga A7).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama. Odgovor na pritožbo tožnika ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.