Jedro

Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 27.10.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije z dne 3.8.1998, s katero je bil zavrnjen ugovor tožeče stranke zoper potrdilo o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife z dne 20.5.1998. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila predmet uvrščanja v carinsko tarifo "brezšivna jeklena cev s prirobnico, krožnega prečnega preseka, vroče oblikovana, zunanjega premera do 168,3 mm, znotraj prekrita s 3 mm debelo plastično cevjo iz polithetrafluoretilena (PTFE), na zunanji strani prebarvana s sivo barvo". V obravnavanem primeru gre torej za izdelek iz kombiniranega materiala, ki bi se vsak zase lahko uvrščal v različni tarifni številki, in sicer št. 3917-cevi iz plastičnih mas in št. 7304-brezšivne cevi iz železa ali jekla. Pri določitvi tarifne številke se najprej upoštevajo opombe in komentatorska pojasnila. V opombi št. 8 k 39. poglavju Kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju KNCT) so pod tarifno številko 3917 navedeni votli izdelki, ki se običajno uporabljajo za transport tekočin in plinov. Kombinacija plastičnih mas z drugimi materiali, razen s tekstilom, pa je urejena v Komentarju Harmoniziranega sistema (v nadaljevanju HS) k 39. poglavju. V skladu z navedenim komentarjem se v poglavje 39 vključujejo tudi izdelki iz plastičnih mas z vgrajeno ojačitveno ali nosilno mrežo iz drugega materiala (žica, steklena vlakna, itd.), popolnoma vgrajeno v plastično maso. Tožeča stranka navaja, da pri izdelku teflonizirana cev drugega materiala ni mogoče popolnoma vgraditi v plastično maso, saj bi se s tem spremenile kemične lastnosti, izdelek pa ne bi bil uporaben za namene, za katere se uporablja sedaj. Glede na navedena komentatorska pojasnila spornega izdelka ni mogoče razvrstiti v 39. poglavje KNCT-plastične mase in proizvodi iz plastičnih mas. Izdelek se zato glede na drugi material razvrsti v 73. poglavje KNCT-izdelki iz železa in jekla. V komentarju HS k 73. poglavju je namreč določeno, da se v to poglavje kot jeklene ali železne cevi uvrščajo tudi cevi, ki so prevlečene z drugimi materiali. Zato je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je že v tožbi izpodbijala odločbo tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala, da sodišče izvede dokazni postopek z izvedencem, saj le-ta pozna materiale bolje kot upravni in sodni delavci. Sodišče prve stopnje je kljub zahtevi, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, odločilo na seji, tožeči stranki pa ni poslalo niti odgovora na tožbo tožene stranke. S tem ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, zato so bila kršena določila ZUS ter Zakona o pravdnem postopku. Ne držijo trditve in ugotovitve prvostopnega sodišča, da je odločba o razvrstitvi v carinsko tarifo pravilna, saj tolmači, da se PTFE cevi ne morejo uporabljati samostojno. Navedena cev se lahko uporablja tudi samostojno, brez ojačanja (z železno cevjo, jekleno pletivo, plastične cevi), kajti snovi, s katerimi se PTFE cev ojača, niso pomembne za sam izdelek, ki ga izdeluje tožeča stranka. Slednja namreč prodaja tudi cevi brez ojačanja. Obravnavani izdelek je bil posledica izključne zahteve kupca, ki je želel, da se PTFE cev ojača z jekleno cevjo. Poudarja, da deluje na odprtem trgu in so njej konkurenčne firme iz EU isti izdelek uvrstile v poglavje 39 v tarifno št. 39172999. Zato je predvidevala, da bo s svojim predlogom za uvrstitev blaga uspela, saj ni utemeljenega razloga, da bi naši organi podobne materiale razvrščali v drug tarifni razred. Iz predloženih dokazov je tudi razvidno, da firme iz Nemčije in Belgije enake izdelke prodajajo pod navedeno tarifno številko. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

Tožeča stranka je že v tožbi izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Predlagala je izvedbo dokazov in zahtevala, naj se opravi glavna obravnava. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo in je svojo odločitev sprejelo na seji.

Glede na navedeno tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. V predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje na seji iz 2. odstavka 50. člena ZUS. To pa je vplivalo na odločitev, saj je sodišče opustilo dolžnost preizkusa dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb (1. odstavek 14. člena ZUS).

Zaradi ugotovljene kršitve se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih ugovorov.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.