Jedro

Pri razporeditvi na določena dela in naloge ni mogoče analogno uporabiti določb o spremembi delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po izteku določenega časa. Zgolj dolgotrajno opravljanje dela brez ustrezne odločbe ne more spremeniti razporeditve za določen čas v razporeditev za nedoločen čas, saj je potrebno upoštevati, da se na drugo delovno mesto lahko razporeja le s sklepom na podlagi 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožničinemu zahtevku in razveljavilo sklep o razporeditvi in prehodu tožnice k novemu delodajalcu z dne 3.7.1998 in sklep uprave tožene stranke z dne 25.8.1998 ter toženi stranki naložilo, da mora tožnici povrniti stroške postopka v znesku 89.558,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo, tožena stranka pa je dolžna nositi sama svoje stroške. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala pa je tudi povračilo stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku. Po stališču tožene stranke je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 103. člena ZDR, ki napotuje na smiselno uporabo določb postopka, ki veljajo za postopek pred sodišči v sporih iz delovnih razmerij, ker smiselna uporaba ne pomeni subsidiarne uporabe, temveč bistveno manj. V predmetni zadevi so priče potrdile, da je bil tožnici vročen sklep o razporeditvi za nedoločen čas na čiščenje, na enak način kot tudi drugim delavcem in se te odločbe nahajajo v personalnih mapah. Vse te razporeditve niso sporne in so bile tudi izvršene. Na enak način je tožena stranka predhodno vročila tožnici tudi sklep o začasni razporeditvi, ki je bil tudi izvršen, vendar za tožnico ni sporen. Tožena stranka trdi, da je sprejela sklep o trajni razporeditvi tožnice na delovno mesto čiščenja in sklep tudi izdala. Odločitev o razporeditvi je v sferi delodajalca in je torej razporejanje njegova nesporna pravica dokler gre za dela, za katera se zahteva enaka stopnja izobrazbe. To je upoštevala tožena stranka tudi pri tožnici. Tožena stranka trdi, da je sklep o trajni razporeditvi tožnice z dne 1.10.1993 na delovno mesto čistilke izvajala in to izhaja tudi iz dejstva, da se je tožnica po njem ravnala. Tožnica je opravljala delo na novem delovnem mestu vrsto let, nikoli ni vprašala za usodo predhodnega sklepa o začasni razporeditvi in po izteku časa ni zahtevala vrnitve na prejšnje delovno mesto, niti ni ustno niti pisno postavila takega zahtevka, vseskozi pa je odklanjala podpis prejema sklepov, kar tudi sama priznava glede nepodpisanih predhodnih sklepov. Tako ravna tudi sedaj, ko bi morala na podlagi sklepa preiti k novemu delodajalcu. Vse delavke so dobile sklepe o trajni razporeditvi na dela in naloge čiščenje poslovnih prostorov, tako tudi tožnica in se po njem ravnale, le nekatere od njih, ki jih je tožeča stranka predlaga za pričo in so bile že zaslišane, družno izigravajo toženo stranko. Tožena stranka se sprašuje ali je formalna pomanjklivost neizkazane vročitve, kljub trajnemu izvajanju evidentne odločitve delodajalca, res tako huda, da nikdar ne ustvari posledic oz. ali gre v tem primeru za nebistveno pomanjkljivost, ki ne vpliva na učinek prehoda delavk k novemu delodajalcu. S prehodom je tožena stranka tožnici zagotovila enake pravice in kontinuiteto, isto plačo in isto dejansko delo, spremenil se je le izplačevalec plače in nadrejeni delavec. Pritožba je utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici vročila sklep o trajni razporeditvi na dela in naloge čiščenje poslovnih prostorov z dne 20.9.1993 (priloga B 15) v skladu s tedaj veljavnim 149. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), saj tožena stranka nima izkazanega potrdila o vročitvi (vročilnice), pa tudi iz izpovedi prič ni bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bil tožnici ta sklep vročen. Glede tožničine pasivnosti, ko kljub neizdanemu sklepu, ki bi urejal njen status - razporeditev na določena dela in naloge po 17.3.1993, pa sodišče zaključuje, da ni mogoče uporabiti analogno situacijo, ki se pojavlja ob sklenitvi delovnega razmerja za določen čas in ko to preide v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po tem času. Zgolj dolgotrajno opravljanje dela brez ustrezne odločbe po mnenju prvostopenjskega sodišča, ne more spremeniti razporeditve za določen čas v razporeditev za nedoločen čas, saj je potrebno upoštevati, da se na drugo delovno mesto lahko razporeja le s sklepom na podlagi 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS). Z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Res je, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil tožnici formalno vročen sklep o razporeditvi za nedoločen čas na delovno mesto čiščenje prostorov, vendar pa to še ne pomeni, da tožnica ni bila na to delovno mesto dejansko razporejena za nedoločen čas. Upoštevati je namreč potrebno, da je tožnica to delo opravljala vse od leta 1993 (tudi po lastnih navedbah zadnjih 5 let pred vložitvijo tožbe), čeprav se je iztekel rok, določen v sklepih o razporeditvi tožnice za določen čas na delovno mesto čiščenje prostorov z dne 22.12.1992 (priloga A 8) in z dne 17.3.1993 (priloga A 10), ki sta bila tožnici izdana po tem, ko je bilo tožnici predhodno odrejeno začasno čakanje na delo na podlagi sklepov z dne 1.4.1992 in 13.5.1992 na njenem dotedanjem delovnem mestu: spajanje lesa - dolžinsko - pomoč pri liniji HK 800. Kljub temu, da se je iztekel rok, določen v zadnjem sklepu o začasni razporeditvi tožnice na delovno mesto čiščenje prostorov z dne 17.3.1993, za katerega tožnica priznava, da ga je prejela, čeprav tudi zanj ni izkazana formalna vročitev, tožnica ni uveljavljala svojih pravic pri toženi stranki in ni vložila zahteve za vrnitev na prejšnje delovno mesto. V skladu z 2. odst. 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) bi morala to storiti v 15 dneh od izteka začasne razporeditve po navedenem sklepu. Ker tožeča stranka zoper navedeno stanje ni ugovarjala, meni pritožbeno sodišče, da je potrebno kot dejansko razporeditev upoštevati razporeditev na delovno mesto čiščenje prostorov, kjer je tožnica neprekinjeno opravljala delo od leta 1993 do izdaje sklepa o razporeditvi in o prehodu delavke k novem delodajalcu z dne 3.7.1998. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče zavzeti stališče, ker tega doslej ni storilo zaradi drugačnega pravnega stališča glede razporeditve tožnice na delovno mesto čiščenje prostorov, ali je sporazum o prevzemu delavcev z dne 2.7.1998, sklenjen med toženo stranko in V.K. v skladu s 15. členom ZTPDR, 13. členom Kolektivne pogodbe za lesarstvo in 15. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93, 23/94, 22/95) ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Iz navedenih razlogov dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (351. člen ZPP/99). Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker tožena stranka ni zahtevala povračila.