Jedro

Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 9. 7. 2007 in št. ... z dne 16. 4. 2007 ter da se mu prizna pravica do predčasne pokojnine za čas od 1. 7. 1992 dalje, s tem, da mu bo pokojnina odmerjena po 6. členu Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZVZ) in da se mu izplačajo zakonske zamudne obresti od priznanih in izplačanih zneskov predčasne pokojnine, ki so zapadli v plačilo od 30. 12. 1992 do 18. 7. 1998 in sicer od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila. Sodišče je nadalje sklenilo, da se tožba v delu, v katerem tožnik zahteva priznanje pravice do dodatka za rekreacijo od 1. 7. 1992 dalje, zavrže. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega (ustavnega prava). Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje pri oblikovanju tožbenega zahtevka neuki stranki napačno nudilo „pravno pomoč“. Iz vložene tožbe je namreč jasno razvidno, da z njo ni bil izpodbijan tisti del odločbe toženca, s katerim bi bilo zavrnjeno obračunavanje pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ampak je bila odločba izpodbijana izrecno samo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za priznanje zamudnih obresti in za priznanje pravice do rekreacijskega dodatka. Napaka sodišča v zvezi z oblikovanjem tožbenega zahtevka pa za odločanje o tej pritožbi ni pomembna. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje brez vsebinske utemeljitve zavrnilo predlog za ustavno presojo 1. člena ZPIZVZ-A (Ur. l. RS, št. 118/2006) in je s tem bistveno kršilo pravila postopka ter hkrati napačno uporabilo materialno (ustavno) pravo. V tožbi so bili natančno navedeni in razčlenjeni razlogi, zakaj tožnik šteje to zakonsko določbo za neskladno z Ustavo in s tem odločanje na njeni podlagi za „grobo kršitev njegovih ustavnih pravic“. Sodišče je razloge, ki jih je navedel tožnik, formalistično zavrnilo z dvema stavkoma, ki nimata nikakršne zveze s tožbenimi argumenti in tudi sama po sebi ne pomenita nikakršne utemeljitve, zakaj sodišče zavrača tezo o protiustavnosti sporne zakonske ureditve. S takim ravnanjem pa niso bila kršena samo „pravila postopka“, ampak tudi ustavna procesna pravica do enakega in zakonitega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave (in hkrati iz 6. člena EKČP), predvsem pa je bila s tem zagrešena tudi zmotna uporaba materialnega prava, zlasti ustavnih pravic do pokojnine in do zasebne lastnine in pa že omenjenih ustavnih določb 15. in 125. člena Ustave. Sodišče bi tudi moralo pojasniti, v čem in zakaj naj bi ureditev v obligacijskem zakoniku izključevala zatrjevano protiustavnost zakonske ureditve v ZPIZVZ-A. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo glede zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na izplačilo dodatka za rekreacijo. Tudi sama utemeljitev je v očitnem protislovju. Zavrženje bi bilo utemeljeno, če bi šlo res za zahtevek za priznanje in izplačilo nečesa, kar je bilo v resnici že izplačano. Očitno pa je šlo zgolj za izplačilo enega letnega dodatka za rekreacijo (najbrž za leto 2007), ne pa tudi za pretekla leta, za katera je bil tožnik prav tako upravičen. V tem delu gre torej ne le za napačno uporabo materialnega prava, ampak tudi za napačno ugotovitev dejanskega stanja. Drugi in tretji stavek v zadnjem odstavku na 5. strani sodbe pa za zavrženje navajata popolnoma drug razlog, ki je po eni strani v protislovju s prvo navedenim, sam po sebi pa pomeni spet izmikanje tožbenim razlogom oziroma argumentom.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP), niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenih dejstvih tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede oblikovanja tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče zgolj opozarja na določbo 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu ZDSS-1), kjer je določeno, da če je tožba vložena zoper upravni akt, mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloga in zahtevek. Tožbi je treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Če v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma, če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 2. 2009, je tožnik k vloženi tožbi dodal dostavek. Iz zapisnika nikakor ni mogoče zaključiti, da bi sodišče tožniku dalo napačno „pravno pomoč“, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi.

Glede na vloženo pritožbo pa je očitno v zadevi sporno zgolj vprašanje priznanja zamudnih obresti za priznane in izplačane zneske predčasne pokojnine, ki so zapadle v plačilo od 30. 12. 1992 do 18. 7. 1998. Poleg tega je sporno tudi izplačilo dodatka za rekreacijo.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je toženec z odločbo, opr. št.... z dne 16. 4. 2007 odločil, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine od 30. 12. 1992 dalje v znesku 152,73 EUR na mesec v usklajenih zneskih. Od 30. 12. 1997 dalje pa ima pravico do predčasne starostne pokojnine v znesku 340,63 EUR na mesec in nadalje v usklajenih zneskih in sicer do 30. 6. 2000. Zavržena pa je bila zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti. Z drugostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 9. 7. 2007 je bila pritožba zavrnjena, v izrek prvostopenjske odločbe pa je bil dodan nov odstavek in sicer, da se že izplačani zneski poračunajo. Toženec je pravico pokojnine za nazaj priznal na podlagi 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A).

Glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje poudarja, da ZPIZVZ niti ZPIZVZ-A ne dajeta pravne podlage za plačilo zamudnih obresti. Celo več, v 1. členu ZPIZVZ-A je izrecno določeno, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine upravičencu izplačajo v zneskih, ki bi jih prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo.

V zadevi tudi ne gre za stanje, kot je urejeno v 277. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu ZPIZ-1). V navedenem členu je določeno, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke, ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke, oziroma da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Toženec je tožniku po izvršljivosti odločbe o priznanju pravice do pokojnine izplačal priznane pokojninske prejemke in torej z izplačilom ni bil v zamudi.

Zakonske zamudne obresti pa se lahko izplačajo kot odškodnina skladno z 2. odstavkom 276. člena ZPIZ-1 in sicer v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V tem primeru se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. V sporni zadevi je tožnik dne 4. 12. 2006 vložil zahtevek za priznanje in izplačilo starostne oziroma predčasne pokojnine tudi za obdobje od 30. 12. 1992 do 30. 6. 2000. O priznanju pravice je toženec odločil s prvostopenjsko odločbo, ki kasneje ni bila niti odpravljena niti razveljavljena. V zadevi torej tudi ni izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji niti za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po navedeni določbi.

Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljnjem besedilu:OZ) zamudne obresti ureja v 378. členu, kjer je določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Kot je bilo to že obrazloženo, je toženec potem, ko je odločba postala izvršljiva, tožniku izplačal zneske pokojnine, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in s tem torej tudi ni podlage za priznanje zamudnih obresti po 378. člena OZ, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje se je do tožbenih navedb, ki se nanašajo na protiustavnost zakonske določbe 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ opredelilo in tudi obrazložilo, zakaj meni, da omenjena ureditev ni protiustavna. Pritožbeno sodišče je že v zadevi pod opr. št. Psp 114/2009 z dne 26. 8. 2009 poudarilo, da je Ustavno sodišče RS že v več zadevah zavzelo stališče, da je zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor brez dvoma sodi tudi zakonsko urejanje vprašanj, ki se nanašajo na obveznost plačila, višino in tek obresti, še posebej široko (odločba št. ... z dne 15. 3. 2007). Tudi v odločbi ... z dne 22. 4. 2004, ki se nanaša na presojo 1. odstavka 15. člena ZPIZVZ, Ustavno sodišče v točki 33 poudarja, da ima: zakonodajalec na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. To velja poudarjeno za vprašanja, kakršno je obravnavano, ki jih je navrgla osamosvojitev Republike Slovenije in razpad bivše SFRJ in so že zato izredna“. Pred Ustavnim sodiščem RS pa je bila podana tudi pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ. S sklepom opr. št. ... z dne 17. 1. 2008 je Ustavno sodišče RS pobudo zavrnilo. V 7. točki obrazložitve navedenega sklepa Ustavno sodišče RS poudarja, da iz 1. odstavka 50. člena Ustave izhaja pravica do pokojnine, vendar njena vsebina z Ustavo ni določena. Zakonodajalec ima zato pri urejanju te pravice široko polje proste presoje. Pobudnikov očitek, da je zaradi izpodbijane določbe prikrajšan za pravico do socialne varnosti, je že zato očitno neutemeljen.

Tožnik v tožbi omenja tudi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, po katerih naj bi bila upravičencem ob izplačilu pokojnine priznana tudi pravica do zakonskih zamudnih obresti. Glede omenjenega pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče v zadevah pod opr. št. Psp 460/2007, Psp 300/2005, Psp 370/2005 priznalo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Kot je bilo že obrazloženo pa v sporni zadevi ne gre za tako situacijo in v tem primeru torej tožniku tudi ni mogoče priznati pravice do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Glede zahtevka za priznanje pravice do dodatka za rekreacijo (letnega dodatka), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec na glavni obravnavi predložil potrdilo sektorja za nakazovanje pokojnin, iz katerega izhaja, da je bil tožniku izplačan letni dodatek v višini 353,33 EUR (priloge sodnega spisa B/1). Tožnik na glavni obravnavi v zvezi z omenjenim ni podal nobenih pripomb. Toženec ta dodatek očitno izplača, brez da bi o tem izdal posebno odločbo. ZPIZ-1 v 4. členu, kjer so opredeljene vrste pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v 1. odstavku 3. alineje točke d posebej določa pravico do dodatka za rekreacijo ali pravico do enkratnega letnega dodatka. V 12. členu ZPIZ-1 pa je določeno, da se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljalo pri zavodu po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. Glede na navedene določbe je torej pravico potrebno najprej uveljaviti pri zavodu (tožencu). Dokončna odločba je namreč procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zadeve v socialnem sporu pred sodiščem. V 72. členu ZDSS-1 je namreč določeno, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V sporni zadevi dokončna odločba glede dodatka za rekreacijo ni bila izdana, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbo v omenjenem delu utemeljeno zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.