Jedro

Obseg poslovanja se je pri toženi stranki (veterinarski bolnici) zmanjševal. Izkazan je bil upad števila veterinarskih pregledov (obveznega cepljenja psov proti steklini) in zmanjšanje prihodkov iz koncesijskih del, zaradi česar je imela tožena stranka pravico, da glede na obseg pridobljenih oziroma predvidenih poslov že po načelu ekonomske učinkovitosti zmanjša število zaposlenih v trgovini in ambulanti za male živali. Zaradi ekonomskih razlogov je trajno prenehala potreba po delu tožnice, zaposlene na delovnem mestu veterinarskega asistenta II. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja; da ji je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v zavarovanja in za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča obračunati bruto plačo, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ji izplačati 16.984,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno presodilo, da je tožena stranka uspela dokazati utemeljen odpovedni razlog. Tega je po določbi 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) dolžan dokazati delodajalec, za takšno presojo pa sodišče ni imelo na razpolago ustreznih dokazov. Pomanjkljive obrazložitve odpovednega razloga tožena stranka ne more odpraviti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zmotno zapisalo, da bi morala tožnica konkretno navesti, kaj jo moti. S tem je napačno prevalilo dokazno breme na tožnico, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica meni, da sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi samo ocenilo finančne stanje tožene stranke. Podatki, ki jih je predložila tožena stranka, nimajo nobene dokazne vrednosti, ker so bili pripravljeni v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po vložitvi tožbe. Tožnica je utemeljeno pričakovala, da bo tožena stranka dokazala zatrjevani zmanjšan obseg dela ter krčenje koncesijskih obveznosti, a ni priložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval obe navedbi. Ni mogoče upoštevati podatkov, ki niso ustrezno revidirani in preizkušeni z izvedencem finančne stroke. Ker je finančni položaj tožene stranke odločilnega pomena za pravilno razsojo, je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem finančne stroke. Sodišče je spregledalo dolžnost tožene stranke, da dokaže obstoj utemeljenega razloga. Tega tožena stranka ne more utemeljiti z zmanjšanimi prihodki, temveč z dokazili o zmanjšanem številu kupcev, posledično računov, ipd. Izguba tožene stranke ni pogojena zgolj in izključno z zmanjšanim obsegom dela. Z anketo, ki jo je tožena stranka opravila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se je poizvedovala primernost in sprejemljivost tožnice kot sodelavke. Po oceni tožnice je tožena stranka imela še vedno potrebo po njenem delu, vendar je ni želela zaposliti. Zaradi zavrnitve dokaza s pritegnitvijo izvedenca je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je uporabilo tudi pisne izjave prič, ki jih ni prebralo na naroku, je kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP). Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila utemeljena z nestrinjanjem in nesoglasjem z enim od sodelavcev. Tožena stranka je dolžna dokazati obstoj utemeljenega odpovednega razloga na dan odpovedi. Sklicevanje na krčenje koncesijskih dajatev predvidoma v letu 2014 ne gre razumeti kot pravno relevantni odpovedni razlog. Tožnica trdi, da se ni krčil obseg koncesijskih obveznosti, temveč je usahnil vir financiranja. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica navedeno kršitev uveljavlja v zvezi z zatrjevano zahtevo sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica navesti, kaj jo moti oziroma konkretizirati svoje navedbe glede pomanjkljive obrazložitve odpovednega razloga. Tega sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni zapisalo, očitek pa se dejansko nanaša na kršitev pravil v zvezi z določbami o dokaznem bremenu. Po prvem odstavku 84. člena ZDR je (materialno) dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca res na slednjem, v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa veljajo tudi določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno med postopkom prehaja z ene stranke na drugo, kar izhaja iz 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Procesno dokazno breme se v delovnem sporu lahko prevali torej tudi na delavca, vendar pa v obravnavanem sporu sodišče od tožnice ni zahtevalo, da konkretizira trditve o pomanjkljivosti obrazložitve odpovednega razloga, kar pomeni, da ni podana kršitev navedene določbe.

Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pritegnilo izvedenca finančne stroke, je neutemeljen že zato, ker takšen dokazni predlog v postopku na prvi stopnji ni podala tožnica, temveč tožena stranka. Navedeno pomeni, da tožnica ni bila prikrajšana pri pravici do izjave (dokaza), pa tudi sicer se na neizvedbo dokaza ne more sklicevati šele v pritožbenem postopku. Ne drži niti očitek, da sodišče pisnih izjav prič ni prebralo. Te dokaze je sodišče na naroku prebralo, v sodbi se na pisne izjave prič sklicuje in jih omenja kot izvedene. Tožnica je umaknila predlog z ustnim zaslišanjem prič, v primeru predložitve pisnih izjav prič pa gre za izjemo od načela neposrednosti, zato to načelo pojmovno ne more biti kršeno.

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Zmotna je pritožbena navedba, da je odpovedni razlog v odpovedi pomanjkljiv, oziroma da ni vsebinsko obrazložen in da je zato kršen drugi odstavek 87. člena ZDR-1. V skladu s tem določilom mora delodajalec med drugim v odpovedi navesti dejanski odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je delo tožnice postalo nepotrebno zaradi občutnega zmanjšanja obsega dela v ambulanti za male živali, v trgovini in na terenu, ter zaradi občutnega krčenja koncesijskih obveznosti v letu 2013 in predvidoma v letu 2014. V jasni in dovolj konkretni obrazložitvi odpovedi so navedeni ekonomski razlogi, zaradi katerih je trajno prenehala potreba po delu tožnice. S tem je tožena stranka v celoti zadostila zahtevam iz citiranega določila ZDR-1: navedla je odpovedni razlog (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) in ga utemeljila z razlogi, ki zadoščajo za ugotovitev obstoja poslovnega razloga. Glede na vsebino odpovedi je bilo tožnici lahko znano, zakaj je tožena stranka ocenila, da je prenehala potreba po delu veterinarskega asistenta II, sodišče prve stopnje pa je v tem okviru presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva. Poslovanje tožene stranke se je v letu 2013 poslabšalo, njeni prihodki so se zmanjšali, obveznosti pa so se povečale. Tožena stranka je imela v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi likvidnostne težave. Pri toženi stranki je v letu 2013 prišlo do zmanjšanja obsega števila veterinarskih pregledov, krčenja koncesijskih obveznosti, zmanjšali pa so se prihodki od teh del. Navedene ugotovitve izhajajo iz priloženih podatkov o poslovanju tožene stranke, podprte pa so tudi s izpovedjo direktorja tožene stranke in pisnimi izjavami prič. Pri tem velja načelo proste presoje dokazov, saj ZDR-1 in ZPP ne vsebujeta formalnih dokaznih pravil pri dokazovanju utemeljenosti odpovednega razloga. Ta se lahko dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi, zato se je pri sprejeti dokazni oceni sodišče lahko oprlo na podatke iz poročila o poslovanju januar - september 2013. Z listino je tožena stranka dokazovala njen finančni položaj v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, torej dejstvo, ki je nastalo pred njeno izdajo. Tožnica na naroku ni izpodbijala resničnosti njene vsebine, niti pojasnila prirejenosti listine za potrebe spora, verodostojnosti pa ji ni mogoče odrekati zgolj zato, ker je nastala po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vložitvi tožbe.

Obseg poslovanja se je pri toženi stranki zmanjševal, kar pomeni utemeljen odpovedni razlog. Izkazovalo se je v upadanju števila veterinarskih pregledov (obveznega cepljenja psov proti steklini) in zmanjšanju prihodkov iz koncesijskih del, zaradi česar je imela tožena stranka pravico, da obsegu pridobljenih oziroma predvidenih poslov že po načelu ekonomske učinkovitosti zmanjša število zaposlenih v trgovini in ambulanti za male živali. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki je odgovoren za organizacijo delovnega procesa, pri čemer mnenje posameznih delavcev, ki glede na opredelitev delovnega razmerja v 4. členu ZDR-1 iz zaposlitve niso odgovorni za organizacijo delovnega procesa in zagotavljanje dela, ne more biti odločilno pri ugotavljanju obsega potreb po delu. S tem v zvezi je sodišče pravilno ugotovilo, da anketa ni bila namenjena ugotavljanju potreb po delu tožnice niti ocenjevanju njene osebnostne primernosti, temveč ugotavljanju odnosa zaposlenih do prevzema dodatnih delovnih zadolžitev, povezanih z odpovedjo delovnega razmerja tožnici in so zato nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb sodišče ni opredelilo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita in zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.