Jedro

Zagovorniki niti ne zatrjujejo sodničinega osebnega prepričanja in drugih posebnih okoliščin, ki bi jo vodile pri njenem delu v preiskavi, temveč grajajo zgolj pravilnost njenega dela, ki pa v okviru zahteve za sodnikovo izločitev (niti posredno) ne more biti preizkušeno. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Za presojo pravilnosti sodnikovih pravnih stališč in strokovnih odločitev oziroma za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v postopku ima namreč stranka prav v ta namen na voljo z zakonom predvidena redna in izredna pravna sredstva.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Su 508/2021 z dne 29. 11. 2021 na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnila zahtevo obdolženčevih zagovornikov za izločitev preiskovalne sodnice B. B. dne 2. 11. 2021, ki so jo vložili v kazensko-preiskovalni zadevi I Kpr 25553/2018 zoper obdolženega A. A., zaradi suma storitve pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena Kazenskega zakonika.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, kot to navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice B. B. ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba graja dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijanega sklepa ter ponavlja navedbe iz zahteve za izločitev preiskovalne sodnice, katerih bistvo je strniti v pritožbenem izražanju dvomov o nepristranskosti in objektivnosti preiskovalne sodnice zaradi nestrinjanja z njenimi (procesnimi) odločitvami in vodenjem postopka v obravnavani kazensko-preiskovalni zadevi. S tovrstnimi očitki pa pritožba ne more uspeti, kot je to s sklicevanjem na ustaljena stališča sodne prakse pravilno pojasnila že predsednica sodišča v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Utemeljeno je namreč poudarila, da bi sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma sodnikovega postopanja prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.1 Pritožba z lastno interpretacijo navedenega stališča ne more uspeti, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča obstoja tovrstnih okoliščin v konkretnem primeru zagovorniki niso niti zatrjevali niti izkazali. Enako kot v zahtevi za izločitev, namreč tudi v pritožbeni obrazložitvi zgolj polemizirajo o tem, kaj naj bi preiskovalna sodnica storila narobe v zvezi s ponovnim odločanjem o zahtevi za opravo preiskave ter kakšne pravne posledice so zato nastale za obdolženca in državno tožilstvo. Pri tem pa tako zagovorniki niti ne zatrjujejo sodničinega osebnega prepričanja in drugih posebnih okoliščin, ki bi jo vodile pri njenem delu v preiskavi, temveč grajajo zgolj pravilnost njenega dela, ki pa v okviru zahteve za sodnikovo izločitev (niti posredno) ne more biti preizkušeno. Zato pritožba neutemeljeno pričakuje, da bi se do (ne)pravilnosti procesnega postopanja in odločitev preiskovalne sodnice predsednica sodišča morala opredeliti v izpodbijanem sklepu. Še zlasti, ko nobeno od zatrjevanega procesnega postopanja preiskovalne sodnice (dopis državnemu tožilstvu z dne 18. 6. 2021 in rok za podajo odgovora na naveden dopis, kakor tudi sklicevanje na „druge procesne kršitve oziroma ravnanja preiskovalne sodnice“) samo po sebi ne omogoča zaključka o sodničini privilegirani obravnavi državnega tožilstva in pristranskem odločanju. Kot povsem netočna pa se izkaže še pritožbena trditev, da je bilo v sklepu I Ks 25553/2018 z dne 10. 5. 2021 jasno izpostavljeno, da je celotni kazenski postopek nezakonito potekal že od samega začetka dalje.

5. Ob navedenem, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču predsednice sodišča še v delu, ko je pravilno pojasnila, da procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Za presojo pravilnosti sodnikovih pravnih stališč in strokovnih odločitev oziroma za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v postopku ima namreč stranka prav v ta namen na voljo z zakonom predvidena redna in izredna pravna sredstva. To pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe velja tudi v obravnavanem primeru.

6. Glede na vse navedeno, pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti preiskovalne sodnice, in predstavljajo razlog za njeno izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožba zagovornikov pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

7. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, v skladu s Taksno tarifo in Zakonom o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Kp 34310/2018 z dne 25. 10. 2018, tč. 7.