Jedro

Prehodna določba 269.čl. SPZ se namreč nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ.

Izrek

Sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i v delu, ki se nanaša na parc.št. 274/4, vl.št. 537 k.o. V., v lasti M.o.K. in v delu glede parc.št. 271, vl.št. 478 k.o. V., v lasti K.A., in se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na parc.št. 274/4 k.o. V., v delu, ki se nanaša na parc.št. 271 iste k.o. pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem nerazveljavljenem delu pa se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim naj bi se ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc.št. 282/1, vl.št. 16 k.o. V., v lasti tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi avtomobili po obstoječi asfaltirani cesti v breme vsakokratnega lastnika parc.št. 274/4, vl.št. 537, ki je v lasti prvotožene stranke M.o.K., parc.št. 271 v vl.št. 478, ki je v lasti drugotožene stranke K.A., parc.št. 274/3 v vl.št. 23, ki je v lasti tretje tožene stranke K.E., parc.št. 272/1 v vl.št. 363 in parc.št. 278 v vl.št. 293, ki sta v lasti četrtotožene stranke Š.A. ter parc.št. 279/2 v vl.št. 298, vse k.o. V., ki je v lasti petotožene stranke B.E. in šestotožene stranke B.V., vsakega do 1/2, ter da so tožene stranke dolžne v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parc.št. 282/1 v vl.št. 16 k.o. V. kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj z osebnimi avtomobili po obstoječi asfaltirani cesti v breme nepremičnin parc.št. 274/4 v vl.št. 537, parc.št. 271 v vl.št. 478, parc.št. 274/3 v vl.št. 23, parc.št. 272/1 v vl.št. 363, parc.št. 278 v vl.št. 293 in parc.št. 279/2 v vl.št. 298, vse k.o. V., kot služne stvari, in da se tožencem prepoveduje vsakršno poseganje v opisano služnostno pravico ter tudi, da so toženci dolžni povrniti tožniku stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh. Tožniku je naložilo, da povrne toženim strankam Š.A. in B.V. njune pravdne stroške v znesku 209.263,00 SIT in B. E. 7.650,00 SIT, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se je tožnik po pooblaščencu pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Iz predloga za določitev zasilne poti v postopku opr.št. N 59/80 izhaja, da je obstajala prej služnostna pot, ki pa naj bi bila ukinjena v nekem sodnem postopku, in da bodo zasilno pot lahko uporabljali tudi posestniki parc.št. 281 in 282, torej tudi pritožnik. Zato je napačna ugotovitev sodišča, da se postopek nujne poti na tožnika ni nanašal. Izpoved priče R.I. z dne 21.04.2004 ni celovita, saj je izpovedal, da pritožnik ni uporabljal nove poti sedem let od danes nazaj (od 21.04.2004). Razlogi o uporabi nove poti so med seboj v nasprotju. Napačna je ugotovitev, da tožnik nove poti ni uporabljal (če bi bilo to res, bi bila ta parcela v sedemnajstih letih zaraščena). Fotografija (A6) prikazuje, da je sedaj njiva. Tudi četrtotoženi je potrdil, da je pritožnik obdeloval svojo parcelo bolj poredko, ni pa vedel povedati, po kateri poti je pritožnik prišel. Prav tako je napačno ugotovilo, da se postopek nujne poti ni nanašal na pritožnika. Tožnik je staro pot uporabljal, kar pomeni, da jo je priposestvoval, nova pot je bila zgrajena po letu 1980 in jo je uporabljal do leta 1997, ko je prejel pismo B. o prepovedi uporabe poti. Zato je novo pot priposestvoval, upoštevajoč vštevanje priposestvovanja stare poti, katere zahodni del parc.št. 279/2 je vključen v novi del poti. Sklep o nujni poti se res ne nanaša na pritožnika, predlog pa se nanaša nanj kot na posestnika, pravilno lastnika parc.št. 282. Sicer pa je sodišče napačno uporabilo 268.čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj člen 269 istega zakonika določa, da glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo le-tega se upoštevajo določila tega zakonika. Zadošča torej 10 letna priposestvovalna doba.Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.Priglaša pritožbene stroške.

Tretjetožena stranka B.E. je na pritožbo odgovorila. Izpovedba priče R.I. ni skladna z izpovedbami drugih prič in tudi z izpovedbo samega tožnika. Ta priča je v bližnjem sorodstvu tožnika (brat), zato je povsem razumljiv subjektiven odnos priče do spora in s tem v zvezi tudi njegova izpoved. Tožnik tudi pozablja, kaj so izpovedale vse druge priče, pa tudi to, kar je izpovedal sam na glavni obravnavi 04.12.2003, ko je med drugim izpovedal, da je leta 1977 naletel na oviro na poti ter da odkar se je zaprla stara pot, pa dokler se je naredila nova pot, on tam ni hodil. Povedal je tudi, da v začetku, ko je bila odprta nova pot, je imel zadnjič dve leti obdelano njivo. Na glavni obravnavi 21.04.2004 je priča T.O., star 70 let, povedal, da se spomni, ko je bil star 3 leta, torej pred 67 leti, da je potekala pot pod zidom četrtotožene stranke. Torej pot ni potekala po parcelni št. 279/2. Povedal je tudi, da parcela tožnika ni obdelana 10 do 15 let. Priča B.M., star 66 let, je izpovedal, da je parcelo prodal Š.A., da je od tega že 20 let, ko tudi sam ni mogel do svoje parcele s traktorjem. Lahko pa bi do nje prišel z zgornje strani, vendar bi moral vprašati soseda, če mu dovoli. Zaradi tega je parcelo pustil pri miru in jo prodal Š., a je bila pot takrat že zaprta. Povedal je tudi, da je pot zaprl B.D. (B.D.,pokojni, je bil lastnik parc.št. 279/1). Tudi priča R.I. je povedal, da je pot zaprl B.D., L. in K.. Tudi prvotožena stranka K.E. je izpovedal, da ko je B.D. delal svojo hišo, je zaprl pot in tako je bilo odločeno. Povedal je tudi, da je tožnik prišel do svoje parcele po tej poti, dokler ni bila zaprta, nato pa jo je zapustil. Iz tega jasno izhaja, da stara pot ni nikoli potekala po parceli 279/2, zato te poti tretje in četrto tožena stranka nista mogli zapreti, ker po njuni parceli ni nikoli potekala. Kot so izpovedale priče, naj bi staro pot zaprl B.D., ko je gradil svojo hišo. Kot je izpovedal sam tožnik, je pot nehal uporabljati leta 1977, ko je bila zaprta. Tudi prvotožena stranka K.E. je povedal, da ko je bila stara pot zaprta, je tožnik svojo parcelo zapustil. Ni res, da je tožnik uporabljal novo pot do leta 1997, ko je prejel pismo četrtotožene stranke. Pismo je bilo napisano, ko sta četrto in tretje tožena stranka pričeli videvati tožečo stranko, kako je po novi asfaltirani poti pričela voditi potencialne kupce do svoje parcele. Do takrat tretje in četrto tožena stranka nista videvali tožnika na novi asfaltirani poti. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo potrdi.

Iz spisovnih podatkov in iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper M.o.K. (kot prvotno prvotoženo stranko) in K.A. (kot prvotno tretjetoženo stranko). Na naroku 04.12.2003 (list. št. 72 spisa) pa je tožbo zoper M.o.K. umaknil, na naroku 20.10.2003 (list. 60 spisa) pa sta s K.A. sklenila sodno poravnavo glede uporabe vtoževane služnostne poti po parc.št. 271 k.o. V.. Kljub umiku tožbe oziroma sklenjeni poravnavi glede prvotno prve oziroma tretje tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu glede parc.št. 274/4, vl.št. 537, ki je v lasti M.o.K. in glede parc.št. 271, vl.št. 478 k.o. V., ki je v lasti K.A.. S tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. in 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, zato je moralo sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah uradno upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka po 2.odst. 350.čl. ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti (354.čl. ZPP) in tožbo zavreči v delu, ki se nanaša na parc.št. 271 v lasti K.A. (2.odst. 354.čl. ZPP), v delu, ki se nanaša na parc.št. 274/4 v lasti M.o.K. pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o umiku tožbe odloči v skladu z 2.odst. 188.čl. ZPP. Drugih bistvenih kršitev, uradoma upoštevnih, ni našlo, niti niso podani v pritožbi uveljavljani očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Neupoštevno je sklicevanje tožnika na zapis (le) v predlogu z dne 25.06.1980 za ustanovitev nujne poti, "da naj bi se te poti lahko posluževali tudi posestniki parc.št. 281 in 282 k.o. V.". V nepravdnem postopku za dovolitev nujne poti tožnik ni sodeloval, s sklepom opr.št. N 59/80 z dne 23.05.1983 je bila določena nujna pot le v korist parc.št. 278 (v lasti sedaj drugotoženca Š.A.) in parc.št. 279/2 (v lasti sedaj tretje tožene B.E. in četrtega toženca B.V., vsakega do 1/2) obe k.o. V. in ne tudi v korist tožnikove parc.št. 282/1 iste k.o. Zato je zaključek prvostopnega sodišča, da se cit. nepravdni sklep o ustanovitvi nujne poti ne nanaša na tožnika, pravilna in pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP ni podan.

Kot izhaja iz tožbenih navedb in je tožnik izpovedal, so njegovi pravni predniki uporabljali (staro) pot po parc.št. 279/1 in skrajnem severnem delu parc.št. 279/2, obe k.o. V., nato se je pot nadaljevala po zahodnem delu parc.št. 279/2 iste k.o. do njegove parc.št. 282 (v skici na list. št. 4 spisa označena zelena trasa poti). Ko se je pričela graditi hiša četrtotoženca (leta 1977), je bila ta (zelena trasa) pot zaprta, čez nekaj let je bila zgrajena nova (sedaj asfaltirana) pot, ki poteka po parc.št. 274/4, 271, 274/3, 272/1, 278 in 279/2, vse k.o. V. (v skici rdeče označena trasa poti). Tožnik je tudi izpovedal, da ko je bila "zelena" pot zaprta, ni bilo s toženimi strankami nobenega dogovora, kje bi se hodilo. Čez nekaj let (po zaprtju poti leta 1977) je bila zgrajena nova (rdeča trasa) pot. Tožnik v pritožbi trdi, da je bila nova asfaltirana (rdeča) pot zgrajena po letu 1980, (nepravdni sklep o ustanovitvi nujne poti opr.št. N 59/80 je postal pravnomočen v zvezi s sklepom Višjega sodišča v K., opr.št. Cp 553/83 z dne 12.10.1983), kar se ujema tudi z izpovedbami prič o kasnejši, novi (asfaltirani) poti in izpovedjo četrtega toženca o novo zgrajeni (rdeči) poti leta 1985. Leta 1980 nove (rdeče trase) poti torej še ni bilo, nedvomno je bila zgrajena po letu 1983 (oziroma po izpovedi četrtega toženca leta 1985) in ne vzdrži tožnikova trditev o uporabi vtoževane trase služnostne poti že več kot 80 let, kot pravilno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe (zadnja stran izpodbijane sodbe) in ki jo tožnik s pritožbo neutemeljeno pobija z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Tožnik v pritožbi navaja, "da je staro (zeleno) traso poti uporabljal in jo priposestvoval - nova pot zgrajena po letu 1980 in jo je uporabljal do leta 1997, ko je prejel pismo B. o prepovedi poti. Zato je novo pot priposestvoval, upoštevajoč vštevanje priposestvovanja stare poti, katere zahodni del parc.št. 279/2 je vključen v novi del poti." Tožnik priposestvovanja nove poti (rdeče trase) na taki trditvi v postopku na prvi stopnji ni utemeljeval, v pritožbi pa je to (glede na določbo 337.čl. v zvezi z 286.čl. ZPP) prepozno. Sicer pa tudi ob ugotovitvi, da je staro (zeleno traso) pot priposestvoval in poteka nova pot deloma po isti trasi kot stara pot (zahodni del parc.št. 279/2), ni mogoče mimo dejstva, da nova (rdeča trasa) pot predstavlja drugačno (asfaltirano) pot (prejšnja le poljska pot širine do 2 m, le za peš hojo in vožnje z vozom, z avti ni bilo mogoče voziti) in tožnikove izpovedi, da ko je bila stara pot zaprta (uničena zaradi gradnje - leta 1977), se s toženimi strankami ni dogovoril, kje bo hodil, od leta 1977 pa dokler ni bila narejena nova pot (po letu 1983, oz. po izpovedi Š.A. leta 1985 - list. št. 79 spisa) zato "tam ni hodil". Slednje pa bi v vsakem primeru pomenilo prenehanje služnosti po samem zakonu (1.odst. 58.čl. Zakona o lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), ki določa, da stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje.

Pritožba tudi neutemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava, ko navaja, da bi sodišče moralo uporabiti 269.čl. SPZ, ki določa, da glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, se upoštevajo določila tega zakona in zadošča 10 letna priposestvovalna doba. SPZ je stopil v veljavo 01.01.2003. Zato po mnenju pritožbenega sodišča določila tega zakona ne pridejo v poštev, ob zatrjevanju uporabe nove (rdeče) poti v obdobju od leta 1980 do leta 1997. Takrat je še veljal ZTLR, ki je v 54.čl. določal, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Prehodna določba 269.čl. SPZ se namreč nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. V konkretni zadevi pa za tako situacijo ne gre. Ob vsem povedanem je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik vtoževane služnostne poti ni priposestvoval, pravilna, pritožba pa neutemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo in sodbo (v nerazveljavljenem delu) potrdilo (353.čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam nastale mu pritožbene stroške (165. v zvezi s 154.čl. ZPP).