Jedro

Ni dvoma, da pri obsojencu nadomestitev zaporne kazni z navedeno alternativno obliko ne bi dosegla učinka, namena in ne smisla alternativnega prestajanja zaporne kazni, ki je v tem, da obsojenec zavestno poravna svoje storjeno nepravo ravnanje z nasprotnim pozitivnim ravnanjem. Nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na prostosti je pri obsojencu glede na njegovo obširno predkaznovanost velika in zato tudi konkretna. Sodišče prve stopnje že ob izbiri in odmeri kazenske sankcije obdolžencu zato ni izreklo pogojne obsodbe, torej sankcije opominjevalne narave, saj je pravilno ugotovilo, da takšna sankcija pri obsojencu ne bi več dosegla namena kaznovanja in da mu je bilo zato potrebno izreči kazen zapora. Le tako izrečena kazen zapora bo pri obsojencu tudi po mnenju pritožbenega sodišča vplivala toliko vzgojno, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

Izrek

I. Pritožba obsojenca S.D. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenca za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist z dne 29. 8. 2016, zavrnilo.

2. Proti sklepu se je pritožil obsojenec. V pritožbi ponavlja vsebino predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 29. 8. 2016, in sicer da je oče dveh mladoletnih otrok, s katerima je dosti v stiku in bi delo v splošno korist namesto prestajanja zaporne kazni nanj in otroka pozitivno vplivalo. Sposoben je za opravljanje določenega dela. V pritožbi je še mnenja, da obstajajo subjektivne in objektivne okoliščine za spremembo prestajanja zaporne kazni v alternativni obliki, in sicer z delom v splošno korist. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Strinja se pritožbeno sodišče z zaključki sodišča prve stopnje, da pri obsojencu niso podane niti subjektivne niti objektivne okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev izrečene kazni zapora z opravo dela v splošno korist. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče nanje sklicuje in jim kaj bistvenega nima za dodati. Ni dvoma, da pri obsojencu nadomestitev zaporne kazni z navedeno alternativno obliko ne bi dosegla učinka, namena in ne smisla alternativnega prestajanja zaporne kazni, ki je v tem, da obsojenec zavestno poravna svoje storjeno nepravo ravnanje z nasprotnim pozitivnim ravnanjem. Nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na prostosti je pri obsojencu glede na njegovo obširno predkaznovanost velika in zato tudi konkretna. Sodišče prve stopnje že ob izbiri in odmeri kazenske sankcije obdolžencu zato ni izreklo pogojne obsodbe, torej sankcije opominjevalne narave, saj je pravilno ugotovilo, da takšna sankcija pri obsojencu ne bi več dosegla namena kaznovanja in da mu je bilo zato potrebno izreči kazen zapora. Le tako izrečena kazen zapora bo pri obsojencu tudi po mnenju pritožbenega sodišča vplivala toliko vzgojno, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. 5. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja tudi, da je izrek zaporne kazni posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje zaporne kazni že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja. Zato ob vsem obrazloženem tudi skrb za otroka, kar izpostavlja obsojenec v pritožbi, ne more biti razlog za nadomestitev kazni zapora na način, kot je to predlagal obsojenec.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, saj obsojenec nima denarnih sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.