Jedro

Izpodbijanje dejanskega stanja in navajanje novih dejstev na revizijski stopnji ni dopustno.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati tolarsko vrednost zneska 5.700 DEM po odkupnem tečaju LB d.d., veljavnem na dan plačila, z zamudnimi obrestmi, po katerih se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vpogledne vloge v DEM od 8.12.1991 dalje do plačila. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je opustilo izvedbo dokazov z zaslišanjem številnih, v postopku predlaganih prič. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Ni prav, da sta se sodišči prve in druge stopnje zadovoljili le s sporno izjavo, podpisano od toženca.

Dejansko višino zneska, ki ga toženčev sin dolguje tožniku, bi bilo treba ugotoviti mimo navedene izjave. Pri tem je toženec izjavo podpisal v fazi duševne prizadetosti in pretresenosti. Tožnik je namreč toženčevega sina pretepel, toženec pa ga je našel na tleh v tožnikovem stanovanju. Sicer pa je toženčev sin priznal, da je ob obiskih v stanovanju tožniku skupno vzel le 2.000 DEM. Dokazni postopek bi bilo treba dopolniti tudi z zaslišanjem izvedenca grafologa. Iz načina pisave bi namreč bilo mogoče ugotoviti, da je toženec podpisal izjavo v fazi čustvene preobremenjenosti.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

V okviru uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka izpodbijani sodbi očita napake v dveh smereh: po eni strani z zatrjevanjem, ki ga je postavila že v pritožbi, da ob podpisu ni bila poslovno sposobna zaradi hudega psihičnega stresa in da je potrdilo o višini dolgovanega zneska bilo podpisano v naglici in paniki brez ustrezne proučitve, po drugi strani pa, da bi bilo treba ne glede na vsebino sporne listine raziskovati dejansko višino dolgovanega zneska, torej vse okoliščine o tem, koliko je toženčev sin v resnici tožniku odnesel denarja iz njegovega stanovanja. Po stališču revizije naj bi v navedenem obsegu dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, zaradi česar ni bilo mogoče odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vendar pa sta glede višine dolgovanega zneska sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko sta se omejili na vsebino dne 8.10.1991 napisane izjave ter na dokazno oceno izpovedi strank in zaslišanih prič. V tej smeri revizija pravzaprav - čeprav izrecno zatrjuje, da temu ni tako - sodbo sodišča druge stopnje izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 ni dovoljen revizijski razlog. V ostalem pa obvelja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku glede zatrjevane toženčeve poslovne nesposobnosti ob podpisovanju izjave zaslišalo izvedenca psihiatra, ki glede toženčeve poslovne volje ob podpisovanju izjave zatrjevanih stališč ni potrdil. Toženec je torej vedel, kaj podpisuje in se je tudi zavedal posledic svojega ravnanja. Kolikor pa toženec v reviziji znova načenja vprašanje obstoja prave volje ob podpisovanju izjave, pa je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih izključilo utemeljenost ugovora grožnje (60. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in bistvene zmote (61. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je ob tem pravno pravilno poudarilo, da bi moral toženec kot pogodbena stranka, v katere interesu naj bi bila ugotovitev izpodbojnosti zaradi napak volje, zahtevati razveljavitev pogodbe s posebno tožbo (prvi odstavek 112. člena ZOR), pri čemer pa sporne izjave ne bi mogel več utemeljeno izpodbijati po preteku treh let od dneva sklenitve pogodbe (117. člen ZOR). V navedenem roku toženec posebne tožbe na razveljavitev izjave ni vložil. Po povedanem predstavlja revizijski predlog na zaslišanje izvedenca grafologa po eni strani poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev, po drugi strani pa pomeni navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar ni dopustno (387. člen ZPP 1977).

Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je glede na vsebino revizije ostal le pri navedbi, saj v revizijskih razlogih ni obrazložen. V tem okviru je bil opravljen le preizkus po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. člena ZPP 1977, ki je pokazal, da tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 368. člena ZPP 1977, pri čemer je v skladu z določbo 166. člena v zvezi z določbama 154. in 155. člena ZPP 1977 odločeno, da tožeča stranka, ki je odgovorila na revizijo, sama trpi stroške revizijskega postopka. Z navedbami v reviziji namreč k odločitvi ni prispevala.