Jedro

Dolžnik ima sicer res preživninske obveznosti, saj ima pet otrok, vendar pa je star 40 let, torej je v najbolj aktivnem delovnem obdobju, in nima zdravstvenih težav. Poleg tega ima dokaj visoke (predvsem poroštvene) obveznosti, ni pa pojasnil okoliščin v zvezi s prevzemom teh, ki bi lahko vplivale na skrajšanje preizkusnega obdobja. Glede na navedeno se od dolžnika utemeljeno pričakuje, da si bo v obdobju treh let od začetka postopka odpusta obveznosti prizadeval vsaj delno poplačati upnike.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor proti odpustu obveznosti s predlogom za skrajšanje preizkusne dobe, ki ga je dne 30. 11. 2017 (red. št. 22) vložil dolžnik, zavrnilo.

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da določi preizkusno obdobje dveh let od začetka postopka odpusta obveznosti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo tretjega odstavka 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) lahko stečajni dolžnik z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavlja, da je preizkusno obdobje predolgo. V ugovoru lahko med drugim trdi, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki je relevantno za določitev preizkusnega obdobja.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik vložil pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti, v kateri je trdil, da je sodišče napačno ugotovilo, da dolžnik ni zaposlen, in navedeno upoštevalo kot okoliščino, ki podaljšuje preizkusno obdobje, čeprav je bilo obveščeno, da se je zaposlil. Dolžnik je torej ugovarjal, da je preizkusno obdobje predolgo, ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pritožbo dolžnika proti odpustu obveznosti pravilno obravnavalo kot ugovor po tretjem odstavku 403. člena ZFPPIPP, opravilo narok in o ugovoru odločilo. Pri ponovni odločitvi je upoštevalo, da je dolžnik zaposlen.

6. Očitek pritožnika, da mu je sodišče prve stopnje s tem, ko je njegovo pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti obravnavalo kot ugovor proti odpustu obveznosti, odvzelo ustavno pravico do pravnega sredstva, je neutemeljen. Ugovorni postopek je namenjen razjasnjevanju in dopolnjevanju ugotovljenega dejanskega stanja in ugotavljanju vseh tistih dejstev in okoliščin, ki so odločilne za določitev preizkusnega obdobja, in za katere dolžnik trdi, da niso bile ugotovljene oziroma niso bile pravilno ugotovljene. Tudi zoper sklep, s katerim sodišče odloči o ugovoru proti odpustu obveznosti, ima dolžnik pravno sredstvo in sicer pritožbo. Stališče pritožnika, da bi, če bi sodišče njegovo pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti obravnavalo kot pritožbo, lahko dodatno vložil ugovor, je glede na pritožbene razloge, ki jih je navedel, in glede na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi s temi že razjasnilo dejansko stanje in ugotovljena dejstva upoštevalo pri odločitvi, zmotno. Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o dolžnikovem ugovoru, je dolžnik vložil pritožbo. Pravica do pravnega sredstva dolžniku v danem primeru tako ni bila odvzeta.

7. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je s poizvedbami v sodnem registru, ki jih je opravilo popolnoma po uradi dolžnosti in mimo navedb dolžnika, in na podlagi katerih je ugotovilo, da je „dolžnik zaposlen pri družbi, katere družbenik je njegova žena, kar se na podlagi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) šteje za skupno premoženje zakoncev, in je torej dolžnik zaposlen v družbi, katere družbenik posredno je dolžnik sam“, preseglo okvir razjasnjevalne oblasti in posledično poseglo v temeljno ustavno pravico do nepristranskega sojenja stranki. Poleg tega naj bi zmotno ugotovilo, da delež v družbi, v kateri je zaposlen, spada v skupno premoženje dolžnika in njegove žene.

8. Pritožbeno sodišče, ne da bi se opredeljevalo do navedenih očitkov, ugotavlja, da je preizkusno obdobje treh let od začetka postopka odpusta obveznosti primerno že upoštevaje ostale okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dolžnik ima sicer res preživninske obveznosti, saj ima pet otrok, vendar pa je star 40 let, torej je v najbolj aktivnem delovnem obdobju, in nima zdravstvenih težav. Poleg tega ima dokaj visoke (predvsem poroštvene) obveznosti, ni pa pojasnil okoliščin v zvezi s prevzemom teh, ki bi lahko vplivale na skrajšanje preizkusnega obdobja. Glede na navedeno se od dolžnika utemeljeno pričakuje, da si bo v obdobju treh let od začetka postopka odpusta obveznosti prizadeval vsaj delno poplačati upnike.

9. Ker torej že navedena dejstva opravičujejo preizkusno obdobje treh let od začetka postopka odpusta obveznosti, očitane kršitve pa niso izkazane, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).