Jedro

Tožnik je svoje prepričanje (da stanovanje in hiša predstavljata skupno premoženje toženca in njegove partnerke) lahko oblikoval šele po zaslišanju toženca in hčerke. Ker tudi iz dotedanjih podatkov v spisu teh trditev ni mogel izpostaviti prej, je tožnik izkazal za verjetno, da teh navedb (brez svoje krivde) ni mogel podati do prvega naroka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje št. 16 v prvem nadstropju stavbe Cesta X 32, in ga prostega vseh oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Pod II. točko izreka je odločilo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in naložilo tožeči stranki (po nasprotni tožbi tožena stranka), da je dolžna skleniti s tožencem (po nasprotni tožbi tožnik) najemno pogodbo za pod I. točko navedeno stanovanje za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Pod III. točko izreka je tožeči stranki (po nasprotni tožbi toženi stranki) naložilo v povrnitev toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki) pravdne stroške v znesku 532,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zaradi lažjega razumevanja stranko GR d.d. imenovalo z enotnim izrazom tožeča stranka (tožnik) in stranko IK z enotnim izrazom tožena stranka (toženec).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ignoriralo vsa nasprotja v izpovedbah in prezrlo vse tiste okoliščine, o katerih so zaslišani izpovedovali različno, čeprav so bile te razlike v izpovedbah ključnega pomena in o pravno pomembnih dejstvih. V nadaljevanju pritožba obširno opozarja in obrazlaga razlike v izpovedbah, ki bi jih sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja in svoji odločitvi moralo upoštevati. Nadalje navaja, da ker je KŠ v času nakupa stanovanja v M živela v zunajzakonski skupnosti s tožencem, je bilo to stanovanje njuno skupno premoženje po zakonski presumbciji. Ker je nadalje bila hiša v P kupljena s kupnino iz prodaje stanovanja v M, je posledično tudi ta hiša skupno premoženje KŠ in toženca. Torej ni res, da KŠ in toženec ne bi imela skupnega premoženja in da bi torej bilo njuno premoženjsko razmerje po prenehanju zunajzakonske skupnosti urejeno. Oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka v vlogah z dne 05. 01. 2011 in 12. 01. 2011 navajala nova, neupoštevna dejstva. Tožnica namreč v teh vlogah ni navajala nikakršnih novih dejstev, ampak je le konkretno opozorila na protislovja v izpovedbah. Da gre med tožencem in KŠ le za navidezno prenehanje zunajzakonske skupnosti, potrjujejo tudi v dokazne namene vpogledane fotografije, iz katerih je nedvomno, da sta le v obdobju dobrega meseca leta 2010 skupaj prespala kar devet noči. Pritožba se strinja, da je dokazni postopek pokazal, da ZA ni podnajemnik predmetnega stanovanja. Vendar to ni bila nosilna trditev tožeče stranke v postopku, kot zmotno navede sodišče. Nosilna trditev je bila fiktivno prenehanje zunajzakonske skupnosti toženca in KŠ. Pritožba posebno opozarja na izpovedbe prič, stanovalcev na naslovu B 32, kateri so vsi po vrsti izpovedali, da se je KŠ s tega naslova odselila par mesecev pred njihovim zaslišanjem, največ šest mesecev. Te priče so bile zaslišane v drugi polovici leta 2010. Izpodbijana sodba tudi pravno preozko in povsem neživljenjsko razlaga, zakaj toženec vztraja pri najemni pogodbi na B. Pritožba interes toženca obširno obrazloži. Da tožeča stranka s tožencem ni dolžna skleniti najemne pogodbe, potrjuje tudi nepremičnina v njegovi lasti v GB, pri kateri je iz orto posnetkov nedvomno vidno, da je na tej nepremičnini stanovanjski objekt in ne le prikolica, kot trdi toženec in mu sodišče nekritično sledi. Ker je tožeča stranka gospodarska družba v zasebni lasti, z nobenim predpisom ni zavezana k oddajanju neprofitnih stanovanj. Tudi sodna praksa, pri čemer take sodne odločbe pritožba tudi opredeljeno navede, ne priznava naslednikom najemnika, ki je imel sklenjeno najemno pogodbo za neprofitno najemnino, pravice do sklenitve pogodbe za neprofitno najemnino.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo potrjuje pravilnost dokazne ocene in odločitve sodišča prve stopnje. Opozarja, da so vse navedbe v zvezi s stanovanjem v M neupoštevna novota. Da nasledniki v najemnih pogodbah za stanovanje niso upravičeni do neprofitne najemnine, velja le pri umrlem nosilcu stanovanjske pravice. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ko pritožnik zatrjuje zmotnost prepričanja sodišča prve stopnje, da so navedbe tožeče stranke v njenih pripravljalnih vlogah z dne 05. 01. 2011 in 12. 01. 2011 neupoštevna novota, posledično čemur jih zato ni upoštevalo, smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko stranki zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je sodišče prve stopnje štelo za prekludirane med drugim tudi navedbe tožnika v njegovi pripravljalni vlogi z dne 05. 01. 2011 glede stanovanja v M in hiše v P, ki naj bi bila skupno premoženje toženca in KŠ se pritožbeni očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nanaša tudi na odločitev o prekluziji teh navedb.

7. Tožeča stranka je prvič opozorila, da naj bi bilo stanovanje v M skupna lastnina toženca in KŠ, če je bilo kupljeno v času njune zunajzakonske skupnosti, v pripravljalni vlogi z dne 30. 06. 2010, torej v vlogi pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 13. 10. 2010. Po že zaključenem drugem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2010 pa je tožeča stranka v vlogi z dne 05. 01. 2011 svoje dotedanje navedbe o skupnem premoženju dopolnila s trditvijo, da je bilo stanovanje v M, kupljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti toženca in KŠ, njuno skupno premoženje in je njuno skupno premoženje tudi sedanja hiša v P, ker je bila kupljena iz kupnine za prodano stanovanje v M. Pri tem tožeča stranka v vlogi z dne 05. 01. 2011 izrecno navede, da te njene trditve izhajajo iz izpovedb toženca in hčerke T. Po določbi četrtega in petega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih in v vlogah po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti do konca prvega naroka. Kot je tožeča stranka pojasnila v vlogi z dne 05. 01. 2011, je svoje prepričanje o skupni lastnini stanovanja v M in hiše v P lahko oblikovala šele po zaslišanju toženca in hčerke T, in ker tudi iz dotedanjih podatkov v spisu takšne trditve tožeča stranka ni mogla izpostaviti prej, je nedvoumno, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da svojih novih navedb v vlogi z dne 05. 01. 2011 ni mogla podati pred zaslišanjem toženca in njegove hčerke na drugem naroku za glavno obravnavo. Torej je sodišče prve stopnje te tožnikove navedbe, skladno z zgoraj citirani določbi ZPP, zmotno opredelilo kot prekludirane in je zato, ker jih ni upoštevalo in se o njih opredelilo, zagrešilo v pritožbi očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlog za odpoved stanovanjske najemne pogodbe je namreč po določbi petega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) tudi imetništvo primernega stanovanja ali stanovanjske hiše in je taka eventuelno po tožniku zatrjevana skupna lastnina hiše v kraju P relevantna okoliščina za odločitev o tožbenem zahtevku in posledično temu o zahtevku po nasprotni tožbi.

8. Pritožbeno sodišče je moralo že iz v 7. točki te odločbe pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka pritožbi tožeče stranke ugoditi, z njo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve glede na njen obseg in pomembnost ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Ob ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva gornje pripombe pritožbenega sodišča in dejansko stanje razišče še v nakazani smeri. Obenem naj ima v vidu tudi preostale pravno relevantne pritožbene navedbe in poda, ob utemeljevanju svoje odločitve, tudi razloge, v katerih bodo upoštevani in pojasnjeni pritožbeni pomisleki o zmotnosti sedanje odločitve in izostanku potrebnih razlogov, seveda, če bo to še vedno potrebno glede na ugotovitve o eventuelnem skupnem premoženju toženca in K. Š..

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo lahko sodišče prve stopnje o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.