Jedro

V obravnavanem primeru je bil tožniku s prekrškovno odločbo izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedena razlaga o izbrisu vseh pravnih posledic bi v konkretnem primeru torej pomenila ponovno vzpostavitev veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takšna razlaga pa ne bi bila ustavno skladna, saj dovoljenje, ki je prenehalo veljati, ne more zgolj zaradi izbrisa prekrškovne oziroma kazenske sodbe ponovno začeti učinkovati. Sicer pa tudi tožnik v tožbi meni, da po ustavno skladni razlagi v evidenci vozniških dovoljenj (po izbrisu) ostane podatek, da posameznik nima veljavnega vozniškega dovoljenja, torej tudi po njegovi razlagi ne prenehajo vse pravne posledice prekrškovne odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izbris podatkov, navedenih v evidenci izdanih vozniških dovoljenj, v zavihku „Ukrepi“. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil zahtevo za izbris podatkov iz evidence, ki jo vodi Ministrstvo za infrastrukturo, in se nanašajo na odločbo o prekršku Okrajnega sodišča Ptuj EPVD 68/2010 ter sankcije, izrečene z navedeno odločbo. Po stališču tožnika bi moralo ministrstvo podatke o prekrških starejših od treh let izbrisati.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za potrebe izvrševanja navedene sankcije vpiše v evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Določba 124. člena ZIKS-1 torej predstavlja zakonsko podlago za vpisovanje taksativno določenih podatkov v evidenco vozniških dovoljenj. Pravno podlago za vodenje evidenc o vozniških dovoljenjih predstavlja Zakon o voznikih (ZVoz), ki v 64. členu določa, da evidenco vozniških dovoljenj vodi ministrstvo, pristojno za promet, ter da evidenca med drugim vsebuje zaznamke o kaznih oziroma sankcijah in odvzemu vozniškega dovoljenja zaradi zdravstvene nezmožnosti. Navedena evidenca tako vsebuje le zaznamke o sankcijah, ki so organu potrebni pri preverjanju pogojev za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja ter s tem pravice do vožnje motornega vozila. Prav tako določba 26. člena ZVoz določa, da ima ministrstvo za namen spremljanja voznika in njegove pravice do vožnje motornih vozil pravico obdelovati njegove osebne podatke. Po določbi 58. člena ZVoz oseba, ki ji je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po zakonu, ki ureja prekrške, lahko pridobi novo vozniško dovoljenje. Pogoj za pridobitev novega vozniškega dovoljenja je, da oseba opravi kontrolni zdravstveni pregled, se udeleži programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo in ponovno opravi vozniški izpit. Postopek ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja je skladno z navedeno določbo vezan na razlog, zaradi katerega je vozniško dovoljenje prenehalo veljati. Glede na navedeno je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izbris podatkov iz evidence.

3. Tožnik v tožbi navaja, da po Ustavi in po Evropski konvenciji človekovih pravic imajo vsi v Sloveniji pravico do izbrisa kazenskih obsodb in prekrškovnih sodb in vseh evidenc, s tem pa prenehajo tudi vse pravne posledice in učinki teh sodb in odločb. Navedena ustavna pravica je prenešena tudi v 82. člen Kazenskega zakonika, ki določa, da se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njen pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Enako mora veljati tudi za prekrške, ki bi morali biti izbrisani v treh letih, kolikor pa se to ne zgodi, se obsodbe, ki bi morale biti izbrisane, pri odločanju organa ne smejo upoštevati. Ministrstvo za infrastrukturo pa v svoji evidenci še vedno vodi njegove podatke o odločbah o prekrških, čeprav so starejši od treh let in bi morali biti izbrisani. Tako ministrstvo v svoji evidenci še vedno vodi podatek, da je Okrajno sodišče Ptuj izdalo odločbo EPVD 68/2010, da je navedena odločba postala pravnomočna dne 14. 9. 2010, da je storil prometni prekršek 9. 6. 2010, da mu je bil izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (VD), da je bil datum začetka izvajanja 14. 10. 2010, trajanje ukrepa šest mesecev, veljavnost do 14. 4. 2011 ter da je njegovo vozniško dovoljenje neveljavno. Ker je celotno kazen prestal in so minila tri leta odkar je bila izdana sodba, je zahteval, da ministrstvo navedene podatke razen, da je njegovo vozniško dovoljenje neveljavno, izbriše iz evidence. Pri tem se je skliceval na določbo 38. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije človekovih pravic. Takšna pravica pa mu gre ne samo na podlagi navedenih določb, temveč tudi po drugih dokumentih, ki so del ustavnega sistema v Republiki Sloveniji. Gre za pravilo, ki je zelo trdno ustaljeno v evropskem in slovenskem ustavnem sistemu, prav tako je pravico do izbrisa obsodbe zaslediti v mnogih odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. zadeva MM proti Združenem kraljestvu, 24029/07 z dne 13. 11. 2012). Določba 38. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije človekovih pravic se vedno tolmačita tako, da se podatki iz evidenc morajo brisati in po določenem času ne smejo imeti nobenih pravnih posledic. Po stališču tožene stranke pa morajo biti evidence o prekrških dostopne prav zato, da bi ustvarjale pravne posledice, kar pa je v nasprotju z osnovnimi načeli ustavnega in kaznovalnega prava. Kadar zakon daje več možnih razlag in je ena od njih skladna z ustavo in druga ni, je treba izbrati razlago, ki je z ustavo skladna. Skladna z ustavo pa je samo takšna razlaga, po kateri se po določenem roku podatki o prekrških izbrišejo in prekrški ne vplivajo več na odločanje organa po izbrisu, saj mora posameznik po določenem roku veljati za neobsojenega. Po takšni razlagi lahko ostane v evidenci le podatek, da posameznik nima veljavnega vozniškega dovoljenja. To pomeni, da ne bi smel voziti vozila, v evidencah pa podatkov o njegovih prekrških izpred mnogih let ne bi več bilo. Na takšen način bi tudi tožena stranka morala razlagati zakone, ki urejajo hrambo podatkov, torej da se po treh letih podatki o prekrških izbrišejo in nato izbrisati podatke. Ker podatki niso izbrisani, vplivajo na možnost vožnje z avtomobilom, saj ko je tožnik zaprosil za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, je bila njegova vloga zavrnjena, ker ni predložil nekih dokumentov, ki jih je zahtevala upravna enota v posledici podatkov v evidenci o prekrških. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in toženi stranki naloži, da izbriše v predlogu navedene podatke iz evidence, prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, za katero meni, da je pravilna in zakonita, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZVoz, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, v 64. členu ureja vodenje evidence o vozniških dovoljenjih. V navedeni evidenci, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za promet, se vodijo osebni podatki o imetniku vozniškega dovoljenja in podatki o samem dovoljenju ter drugi zaznamki in omejitve, ki se nanašajo na vozniško dovoljenje, med drugim tudi zaznamki o veljavnosti, o kaznih oziroma sankcijah in odvzemu vozniškega dovoljenja zaradi zdravstvene nezmožnosti. Podatke v evidenco vnašajo upravne enote in izpitni centri.

7. ZVoz je predpis, ki ureja načrtovanje in izvajanje nalog za preventivo in varnost v cestnem prometu, pravila in pogoje za udeležbo voznikov v cestnem prometu, pravila in pogoje za usposabljanje kandidatov za voznike motornih vozil, pogoje za delovanje šol vožnje, program vozniškega izpita, vozniški izpit in pogoje opravljanja zdravstvenih pregledov ter dodatnih usposabljanj voznikov (1. člen). Temeljni cilj, ki ga je pri tem zasledoval zakonodajalec, je povečanje varnosti cestnega prometa in s tem zmanjšanje števila prometnih nesreč z najhujšimi posledicami (Poročevalec DZ 5/2010, EVA 2010-1711-0015). Zakonsko urejanje je zato osredotočeno predvsem na vzgojo in usposabljanje kandidatov in voznikov, ter zajema vsa področja prometnega življenja, s poudarkom na medsebojnih odnosih udeležencev v prometu, zavedanju tveganja v prometu in nevarnosti prometnih situacij. Prav tako zakon ureja resocializacijo prometnih kršiteljev z izobraževanjem tistih voznikov, ki zaradi kršitev prometnih pravil dosežejo ali presežejo določeno število kazenskih točk ali jim je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za doseganje navedenih ciljev se na nivoju države sprejme nacionalni program varnosti cestnega prometa, s katerim se za obdobje desetih let določijo prednostne naloge in cilji za zagotovitev večje varnosti cestnega prometa (člen 3 ZVoz). Za izvajanje navedenih nalog je Republika Slovenija ustanovila Javno agencijo za varnost prometa (člen 4 ZVoz). Cilji, ki jih zasleduje navedeni zakon, so torej v javnem interesu, kakor tudi v varstvu pravic udeležencev v prometu.

8. Za doseganje postavljenih ciljev je zakonodajalec predvidel tudi ukrepe za resocializacijo prometnih kršiteljev. Tako zakon za tiste kršitelje, ki jim je v postopku izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, določa obvezno udeležbo na kontrolnem zdravstvenem pregledu in programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo oziroma udeležbo rehabilitacijskih programov, katerega cilj je med drugim voznikom vzpodbuditi zavest o nevarnostih vožnje v neustreznem psihofizičnem stanju in dejavnikih, ki vplivajo na takšno stanje ter vzpodbuditi zavedanje o pomembnosti upoštevanja različnih vrst udeležencev v cestnem prometu. Tako ZVoz v 58. členu pogojuje ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja osebi, ki ji je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po zakonu, ki ureja prekrške, z opravo kontrolnega zdravstvenega pregleda, z udeležbo programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo in ponovno opravo vozniškega izpita (drugi odstavek), če pa je bil ukrep odvzema vozniškega dovoljenja izrečen zaradi vožnje pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, se mora oseba pred ponovnim opravljanjem vozniškega izpita udeležiti rehabilitacijskega programa (tretji odstavek). Navedena ureditev pa je skladna tudi z Direktivo 2006/126/ES, ki jo je ZVoz prenesel v pravni red Republike Slovenije, in ki omogoča članicam, da lahko predpišejo posebne ukrepe ali omejitve za storilce prometnih prekrškov.

9. Določba 64. člena ZVoz, ki določa vodenje evidenc o vozniških dovoljenjih, predvideva vpis določenih osebnih podatkov o imetniku vozniškega dovoljenja in podatkov o samem dovoljenju. Tako se v evidenco vpišejo zaznamki in omejitve, ki se nanašajo na vozniško dovoljenje (zaznamki o kaznih in sankcijah), torej podatki, ki vplivajo na veljavnost vozniškega dovoljenja.

10. Tožnik v tožbi ugovarja neskladnost navedene določbe z 38. členom Ustave ter 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Tožnik meni, da bi morala tožena stranka podatke o prekrških iz evidence vozniških dovoljenj iz 64. člena ZVoz izbrisati po treh letih od pravnomočnosti odločbe, torej da po navedenem času ti podatki ne bi smeli več imeti nobenih pravnih posledic.

11. Ustava v 38. členu kot poseben vidik zasebnosti zagotavlja varstvo osebnih podatkov. Ti so po ustaljeni ustavnosodni presoji z Ustavo varovani v enakem obsegu kot z EKČP, zato se presoja sodišča o ustavni skladnosti nanaša tudi na EKČP. 12. V skladu z 38. členom Ustave je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja (prvi odstavek). Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon (drugi odstavek). Vendar navedena pravica do informacijske zasebnosti ni neomejena, ni absolutna. Poseg v ustavno jamstvo varstva osebnih podatkov je dopusten v primerih, ki jih navaja tretji odstavek 15. člena Ustave. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je mogoče omejiti človekove pravice le v primerih, ki jih določa ustava, ali zaradi pravic drugih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico in temeljno svoboščino, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepovedujejo prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Prav tako je navedena omejitev dopustna le zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi.

13. Prvi pogoj za dopustnost posega v pravico iz 38. člena Ustave je obstoj ustavno dopustnega cilja. Namen namreč določa okvir obdelave osebnih podatkov ter s tem posledično tudi čas shranjevanja osebnih podatkov. Ti se namreč shranjujejo samo toliko časa, kot je treba za dosego namena. Kot je že navedeno v tej sodbi, je zakonodajalec z ZVoz kot namen med drugim zasledoval povečanje varnosti cestnega prometa in zmanjšanja števila prometnih nesreč z najhujšimi posledicami, vzgojo in usposabljanje kandidatov in voznikov ter resocializacijo povratnikov prometnih kršitev. Namen, ki ga zasleduje zakon, je torej v varstvu pravic udeležencev v prometu kakor tudi v javnem interesu. S tega vidika je tako po presoji sodišča izkazan obstoj ustavno dopustnega namena zbiranja in obdelave osebnih podatkov o kaznih oziroma sankcijah (na podlagi pravnomočnih obsodb), ki vplivajo na veljavnost vozniškega dovoljenja. ZVoz je torej zadostil zahtevam, ki izhajajo iz drugega odstavka 38. člena Ustave, saj je namen določen konkretno, jasno in za posameznika predvidljivo.

14. V nadaljevanju je sodišče še presojalo, ali je zaznamba podatkov o prekrških in sankcijah nujna (potrebna) in primerna za dosego cilja, ki ga zasleduje ZVoz, kakor tudi ali je sorazmerna s težo posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico.

15. ZVoz kot cilj med drugim tudi predvideva resocializacijo prometnih kršiteljev. Po določbi 58. člena navedenega zakona namreč mora oseba, ki ji je izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za pridobitev novega vozniškega dovoljenja opraviti kontrolni zdravniški pregled, udeležiti se programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo oziroma se udeležiti rehabilitacijskega programa ter ponovno opraviti vozniški izpit. Postopek ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja tako že po naravi stvari vključuje zbiranje, vpogledovanje in shranjevanje podatkov o kaznih oziroma sankcijah, ker je od tega odvisna ne samo pridobitev novega vozniškega dovoljenja temveč tudi oblika resocializacije kršiteljev prometnih predpisov. V zvezi z navedenim sodišče ocenjuje, da je hramba podatkov o prekrških, ki so jih obravnavali prekrškovni organi ali sodišča, nujna (potrebna) in tudi primerna za dosego navedenega cilja. Prav tako meni, da je navedena ureditev v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom tega zavarovanja. V obravnavanem primeru gre za tehtanje med pravico posameznika, da varuje svoje podatke o prekrških, ki so jih obravnavali prekrškovni organi ali sodišča, in med javnim interesom, da se zagotavlja varnost cestnega prometa tudi z resocializacijo storilcev prometnih kršitev.

16. Ker je torej glede na obrazloženo namen zbiranja in obdelovanja podatkov, ki se vodijo v evidenci vozniških dovoljenj (člen 64 ZVoz) in ki se nanašajo na zaznamke o kaznih oziroma sankcijah, v ZVoz dovolj jasno in konkretno določen, je torej s tem tudi določen čas shranjevanja navedenih podatkov. Po določbi 21. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov se namreč lahko osebni podatki shranjujejo toliko časa, dokler je to potrebno za dosego namena, zaradi katerega so se zbirali ali nadalje obdelovali. Tožnik pa ne zatrjuje, da je bil namen, zaradi katerega bi bilo dopustno hraniti takšen podatek v evidenci vozniških dovoljenj, dosežen. Prav tako v obravnavani zadevi ni relevantno tožnikovo sklicevanje na pravico do izbrisa pravnomočne prekrškovne odločbe ter posledično do prenehanja vseh pravnih posledic take odločbe. Izbris pravnomočnih odločb ureja Zakon o prekrških (ZP-1). Ta v 205. členu določa, da se pravnomočne odločbe, sodbe oziroma sklepi o prekrških izbrišejo iz evidenc, ki jih vodijo prekrškovni organi oziroma ministrstvo za pravosodje, po preteku treh letih od dneva pravnomočnosti odločb, vendar ne dokler trajajo stranske sankcije, dokumentarno gradivo, na podlagi katerega so bile vpisane, pa se hrani po določbi sedmega odstavka 206. člena ZP-1. Po učinku, ki ga ima izbris pravnomočne odločbe po 205. členu ZP-1 se ta ureditev v pravni teoriji smiselno približuje ureditvi izbrisa kazenskih sodb po KZ-1, torej da z izbrisom prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. V obravnavanem primeru je bil tožniku s prekrškovno odločbo izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedena razlaga o izbrisu vseh pravnih posledic bi v konkretnem primeru torej pomenila ponovno vzpostavitev veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takšna razlaga pa ne bi bila ustavno skladna, saj dovoljenje, ki je prenehalo veljati, ne more zgolj zaradi izbrisa prekrškovne oziroma kazenske sodbe ponovno začeti učinkovati. Sicer pa tudi tožnik v tožbi meni, da po ustavno skladni razlagi v evidenci vozniških dovoljenj (po izbrisu) ostane podatek, da posameznik nima veljavnega vozniškega dovoljenja, torej tudi po njegovi razlagi ne prenehajo vse pravne posledice prekrškovne odločbe, za kar pa se po drugi strani v bistvu zavzema tožnik v tožbi, tudi sklicujoč na sodbo ESČP v zadevi MM v UK, 24029/07, da podatki obsodb ne smejo imeti več nobenega vpliva na življenje posameznika.

17. Iz tožbe, kakor tudi iz tožnikove zahteve za izbris podatkov iz evidence o vozniških dovoljenjih v bistvu izhaja, da se tožnik zavzema za izbris podatkov o prometnem prekršku in izrečenem ukrepu prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi zamenjave tujega vozniškega dovoljenja v slovensko, kar je tožena stranka zavrnila. V zahtevi za izdajo začasne odredbe pa tudi navaja škodo, ki mu nastaja zaradi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ki ga mora podaljševati v tujini vsakih šest mesecev.

18. V primeru izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja posamezniku ni onemogočeno, da bi pridobil novo vozniško dovoljenje, vendar pa ZVoz v 58. členu za to določa posebne pogoje, prav tako je zamenjava tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vezana na določene pogoje, ki pa jih tožnik očitno ni izpolnil (po navedbi v tožbi ni predložil nekih dokumentov, ki jih je upravna enota zahtevala zaradi podatkov o prekrških v evidenci, ki niso bili izbrisani).

19. Splošno sprejeto pravno načelo je, da je pravice treba izvrševati v njihovih mejah in v skladu z njihovim namenom. Uporaba pravice v nasprotju z njenim namenom pomeni zlorabo pravice. Ustavno sodišče je v več odločitvah, med drugim tudi v sklepu št. U-I-85/16, Up 398/16 z dne 14. 7. 2016 navedlo, da splošna prepoved zlorabe pravic izhaja iz ustavnih načel, ki Republiko Slovenijo opredeljujejo kot pravno državo (2. člen Ustave). Slovenskemu pravu ustreza splošna prepoved zlorabe pravic, ki sloni na objektivnih merilih, v skladu s katerimi ima vsaka pravica svoj cilj in socialno funkcijo. Kdor od namena pravice odstopa, jo zlorablja in je za svoje ravnanje odgovoren. Zloraba pravice pomeni uveljavljanje ali izvrševanje neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. Zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva.

20. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka sama stroške postopka.