Jedro

Pravdno sodišče je glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Toženec zato v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka razen ugovora obstoja deljene odgovornosti ne more več uspešno uveljavljati določenih ugovorov, ki se tičejo vprašanja protipravnosti njegovega ravnanja, (ne)obstoja vzročne zveze med njim in nastankom škode ter (ne)obstoja njegove prištevnosti ali krivde.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.5.2012 odločilo, da so dolžni toženci tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 5.995,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.5.2008 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da so dolžni toženci tožniku nerazdelno plačati pravdne stroške v višini 2.051,59 EUR (II. točka izreka). Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in drugotoženec.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo glede višine prisojene odškodnine in pravdnih stroškov spremeni. Poudarja, da sodišče prve stopnje tako glede dogodka kot njegovih posledic na tožnikovo zdravje (zlasti trajnih posledic) ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik naj bi bil tako v navedbah svojemu pooblaščencu (kot tudi nasproti izvedencem, medicinskemu osebju in na sodišču, ko je bil zaslišan kot stranka) zmeden, nezanesljivi pa naj bi bili tudi podatki, ki naj bi jih v njegovem imenu posredoval njegov oče. Tožnik in njegov oče sta tujca ter slovenskega jezika ne obvladata dobro. Sam je šolo obiskoval v N., kjer je preživel mladost (s starši pa se je pogovarjal v srbskem oziroma bosanskem jeziku). Vztraja, da ima zaradi dogodka vrsto najtežjih zdravstvenih težav (predvsem s psiho in umikom v socialno osamo). Ker ima neozdravljivo duševno bolezen, ki je posledica dogodka, mu je bila prisojena prenizka odškodnina. Glede na vse okoliščine primera in dejstvo, da je škoda posledica kaznivega dejanja, mu je bila po vseh postavkah prisojena prenizka odškodnina.

Toženci na pritožbo niso odgovorili.

Tudi drugotoženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (s stroškovno posledico) v celoti zavrne, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se ne s prisojeno odškodnino in ne z odločitvijo o stroških. Glede temelja kot višine zahtevka naj bi sodišče naredilo dve napaki. Tako naj bi napačno ocenilo, da je že sama kazenska sodba odločitev o krivdi tožencev v celoti. Poenostavitev kazenskega postopka lahko pripelje do krivdoreka ob tihem soglasju obdolženca zaradi ekonomskih interesov – stroški obrambe (o možnosti bpp ali zagovorništva po uradni dolžnosti v pravnem pouku niso bili poučeni). Tako se lahko pokaže ozadje, ki oporeka sicer povsem pravno legitimni kazenski sodbi glede premoženjskih pravnih posledicah, na katere v kazenskem postopku niso bili opozorjeni (kar naj bi bilo razvidno iz kazenske sodbe). Zato je z vidika ustavno zagotovljenih pravic sporno, ali je stališče, da je pravnomočna kazenska sodba priznanje krivde in odškodninske odgovornosti, tudi pravilno. Sodišče bi moralo iz tega razloga več pozornosti posvetiti dejanskim razmeram spornega dogodka (ne pa da je zavrnilo izpoved delavke v lokalu, kjer je prišlo do dogodka). Izpodbijana sodba naj bi bila izdana na podlagi napačne ocene dokazov in predpostavke ugotovljene odgovornosti po kazenski sodbi. Tudi če bi bil odgovoren za škodo tožniku, je nesprejemljiv zaključek sodišča, da je ta uspel v celoti, nato pa v nadaljevanju zapiše, da je po višini uspel 9% in mu prizna 54,5% povračilo stroškov.

Tožnik in ostala dva toženca na pritožbo niso odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine glede vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih je tožnik utrpel zaradi dogodka. Prav tako je na podlagi mnenj obeh v postopku postavljenih sodnih izvedencev ugotovilo (in to prepričljivo obrazložilo), da razen (približno) šestmesečnega duševnega prebolevanja dogodka (kar se je odražalo v motenosti njegovih vsakodnevnih, delovnih in prostočasnih aktivnosti) tožnik ni utrpel nobenih drugih dalj časa trajajočih, sploh pa ne trajnih posledic (kot jih je zatrjeval). Izvedenka psihiatrične stroke je v svojem mnenju z dne 2.12.2011 jasno navedla, da kasnejše (z duševnim stanjem) povezane težave tožnikovega funkcioniranja niso povezane s škodnim dogodkom. Skratka tožnik na psihičnem področju nima nobenih izkazanih trajnih posledic, ki bi izvirale iz obravnavanega škodnega dogodka, medtem ko zgolj njegovo pavšalno vztrajanje, da te posledice so (oziroma da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja), v nasprotno ne more prepričati. Prav tako ni jasno, kam tožnik meri s pritožbenim pojasnjevanjem, da je bil tako v navedbah svojemu pooblaščencu (kot tudi nasproti izvedencem, medicinskemu osebju in na sodišču, ko je bil zaslišan kot stranka) zmeden (nezanesljivi pa naj bi bili tudi podatki, ki naj bi jih v njegovem imenu posredoval njegov oče). Enaka ugotovitev velja glede trditev, da sta on in njegov oče tujca, ki slovenskega jezika ne obvladata dobro. Iz predmetnega spisa ni razvidno, da bi tožnik (ves čas zastopan po odvetniku) v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji karkoli navajal ali predlagal (oziroma da bi sodišče prve stopnje ugotovilo potrebo po angažiranju sodnega tolmača). Ker obenem ni zatrjevano (in še manj obrazloženo), da naj bi in kako te okoliščine vplivale na pravilnost izpodbijane odločbe (oziroma dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje), omenjenemu pritožbenemu razlogovanju ni bilo moč slediti.

Že sodišče prve stopnje je dovolj jasno obrazložilo, da je v primeru tako imenovanega identičnega dejanskega stanja (1) (s kakršnim imamo opravka tudi v obravnavani zadevi), pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Toženec zato v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka razen ugovora obstoja deljene odgovornosti (drugi odstavek 154. člena OZ, 171. in 185. člen OZ) ne more več uspešno uveljavljati določenih ugovorov, ki se tičejo vprašanja protipravnosti njegovega ravnanja, (ne)obstoja vzročne zveze med njim in nastankom škode ter (ne)obstoja njegove prištevnosti ali krivde. (2) Zaradi obstoja obsodilne kazenske sodbe so te možnosti (nepovratno) izčrpane. Ob tem, da so bili v konkretnem primeru toženci v kazenskem postopku pravnomočno obsojeni in da je sodišče prve stopnje ugotovilo ter tudi pravilno obrazložilo (pritožba pa teh zaključkov niti konkretno ne izpodbija), zakaj ni moč govoriti o tožnikovem soprispevku k škodnemu dogodku oziroma nastali škodi (v smislu deljene odgovornosti), so vse v zvezi s temeljem zahtevka podane pritožbene navedbe napačne. To velja tako za navajanje, da naj bi zaradi poenostavitve kazenskega postopka prišlo do krivdoreka ob tihem soglasju obdolženca zaradi ekonomskih interesov (ker ti o možnosti bpp ali zagovorništva po uradni dolžnosti v pravnem pouku niso bili poučeni; v tem delu gre z ozirom na določbo 337. člena ZPP tudi sicer za nedopustno pritožbeno novoto), da toženci (3) v kazenskem postopku niso bili opozorjeni (4) na premoženjsko-pravne posledice ter da bi moralo sodišče prve stopnje več pozornosti posvetiti dejanskim razmeram spornega dogodka. (5) Z ozirom na obstoj pravnomočne kazenske sodbe in jasno vsebino 14. člena ZPP so omenjene navedbe brezpredmetne, sklicevanje na spornost (stališča sodišča prve stopnje) z vidika ustavno zagotovljenih pravic pa pavšalno in neprepričljivo. Ker je tožnik po temelju uspel v celoti, (6) je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP pravilno zaključilo, da njegov „skupni“ uspeh v pravdi znaša 54,5%, ter mu v tem obsegu priznalo povračilo potrebnih stroškov pravdnega postopka.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njune pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Gre za primer, ko tožbeni zahtevek (v pravdnem postopku) temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že odločilo sodišče v kazenskem postopku.

(2) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1016/2008 z dne 14.6.2012. (3) Tudi v tem delu gre prvenstveno za nedopustno pritožbeno navajanje.

(4) Na „premoženjske“ posledice obsodilne kazenske sodbe sodišče v kazenskem postopku obdolženca seveda ni dolžno opozarjati.

(5) V zvezi z izpovedbo delavke v lokalu (očitno je mišljena priča A. M.), ki naj bi ga sodišče prve stopnje po pritožnikovem mnenju neupravičeno „zavrnilo“, velja opozoriti, da je ravno ob upoštevanju (tudi) zaslišanja omenjene priče pravilno obrazložilo, da morebitno tožnikovo provociranje oziroma žaljenje, ne opravičuje fizičnega napada tožencev (in da ni moč govoriti o upoštevnem tožnikovem soprispevku).

(6) Dokazi pa so se prav zaradi navedb tožencev oziroma zaradi posledičnega ugotavljanja morebitne deljene odgovornosti (tožnikovega soprispevka) izvajali tudi v tej smeri.