Jedro

Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka.

Navedeno ustavno procesno jamstvo velja tudi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je po naravi postopek s plačilnim nalogom, torej posebni pravdni postopek s pridruženo (pogojno) izvršbo. Zakonodajalec je izrecno omejil zahtevo po obrazložitvi odločitve le v fazi elektronske izdaje sklepa o izvršbi, ne pa tudi glede odločitve o ugovoru.

Kot poudarja pravna teorija, se zahteva obrazloženosti ugovora nanaša na ustavno ravnotežje procesnih položajev obeh strank z vidika enakosti orožij (22. člen URS), pri čemer so izraženi tehtni ustavnopravni pomisleki, da je lahko v tovrstnem postopku enakost orožij kršena. Zato mora biti v vsakem konkretnem primeru sodišče posebej pozorno, da navedeno ravnotežje pri presoji obrazloženosti glede na konkretno podano procesno gradivo (navedbe strank) vzpostavi in slednje ustrezno obrazloži z določno opredelitvijo do relevantnih navedb strank.

Po pojasnjenem tak nivo obrazložitve, ki je povsem splošen, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in odstopilo zadevo v odločitev pristojnemu sodišču v pravdnem postopku.

2. Upnik v pravočasni pritožbi navaja, da dolžnikov ugovor ni bil obrazložen. Dolžnik ni ugovarjal sklepu v naložitvenem delu, ampak le glede izvršilnega sredstva. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor zavrne, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten, izčrpen in prepričljiv način ter z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.1 Ustavna zahteva obrazložitve sodne odločbe ima pomen samostojne in avtohtone prvine pravice do poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS), ki je že sama po sebi ustavno varovana in ni samo izraz, vidik ali sredstvo katere od drugih pravic (najpogosteje pravice do izjavljanja kot enega od vidikov enakega varstva pravic in pravice do pritožbe).2 Smisel tega jamstva je tudi v tem, da sodišče strank in tudi širše javnosti ne pušča v dvomu o tem, ali ni morda odločalo kar na pamet, mimo prava in mimo zdravega razuma, skratka samovoljno.3

6. Navedeno ustavno procesno jamstvo velja tudi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je po naravi postopek s plačilnim nalogom, torej posebni pravdni postopek s pridruženo (pogojno) izvršbo.4 Zakonodajalec je izrecno omejil zahtevo po obrazložitvi odločitve le v fazi elektronske izdaje sklepa o izvršbi (drugi in peti odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), ne pa tudi glede odločitve o ugovoru. Presoja obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 61. člena ZIZ) ni enostavna tematika, ki bi jo lahko odpravilo sodišče le s tipiziranim prepisom zakonskih določb in golo ugotovitvijo, da je ugovor obrazložen, kar edino izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Gre za pomembno vprašanje, ki omogoči ali prepreči upniku pridobitev izvršilnega naslova.

7. Kot poudarja pravna teorija, se zahteva obrazloženosti ugovora nanaša na ustavno ravnotežje procesnih položajev obeh strank z vidika enakosti orožij (22. člen URS), pri čemer so izraženi tehtni ustavnopravni pomisleki, da je lahko v tovrstnem postopku enakost orožij kršena.5 Zato mora biti v vsakem konkretnem primeru sodišče posebej pozorno, da navedeno ravnotežje pri presoji obrazloženosti glede na konkretno podano procesno gradivo (navedbe strank) vzpostavi in slednje ustrezno obrazloži z določno opredelitvijo do relevantnih navedb strank. Z zadnjo spremembo ZIZ se je tudi spremenil zahtevani obseg procesnega gradiva, saj mora upnik konkretno opredeliti temelj (podlago) zahtevka v predlogu za izvršbo (četrta alineja drugega 41. člena ZIZ). Zato je razumevanje obrazloženosti lahko (odvisno od konkretnega obsega upnikovih navedb) tudi nekoliko strožje, pri tem pa mora imeti sodišče pred očmi, da je naveden postopek poenostavljene pridobitve izvršilnega naslova vendarle namenjen uveljavljanju nespornih obveznosti.6

8. Po pojasnjenem tak nivo obrazložitve, ki je povsem splošen, ne zadošča. Ta ne omogoča preizkusa, v čem konkretno je tista ugovorna vsebina, ki utemeljuje sklep o obrazloženosti. Sodišče prve stopnje se v obravnavani zadevi ni opredelilo niti do tega, ali je dolžnik sploh ugovarjal delu, v katerem mu je bilo naloženo, da plača obveznost. Če dolžnik ugovarja le sklepu o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (tretji odstavek 62. člena ZIZ), za nadaljevanje postopka v pravdi pa v tem primeru ni pravne podlage.

9. Take odločitve, ki ji manjkajo temeljni razlogi, ni mogoče preizkusiti (14. točka druga odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Nekonkretizirana obrazložitev pa tudi preprečuje, da bi upnik lahko učinkovito uveljavil pravico do pritožbe (25. člen URS).

10. Sodišče druge stopnje je po pojasnjenem pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

11. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločitev o ugovoru ustrezno obrazložiti.

1 USRS Odločba Up-147/09, 23. 9. 2010. 2 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca k zgornji odločbi. Glej tudi USRS Odločbo Up-781/15, 24. 11. 2016. 3 Prav tam. 4 Rijavec, V. v: Ude, L., Galič, A. (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, str. 667 in 668. 5 Pravna teorija pojasnjuje, da se navedba temelja zahtevka ne razume v smislu sklepčnosti tožbe oziroma predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ampak le kot označba terjatve iz pravnega razmerja, zato zahteva obrazloženosti ugovora, ki dosega nivo zahteve po njegovi sklepčnosti, krši načelo enakosti v postopku. Ekart se zavzema, da se v prihodnje v zakonodaji opredeli po vzoru prava EU ter nemškem in avstrijskem zgledu, da za obrazloženost ugovora zadošča že izjava dolžnika, da zahtevku ugovarja, brez navedbe razlogov. Opozarja tudi na neutemeljeno razlikovanje med dolžniki toženci v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listne, ki je po vsebini postopek plačilnega naloga, in toženci v rednem pravdnem postopku, kjer se ne zahteva sklepčnost odgovora na tožbo. Več o tem obširno Ekart, A. V: Zakon o izvršbi in zavarovanju z novelo ZIZ-L, razširjena uvodna pojasnila. GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 105-107 ter 116 in nasl. 6 Rijavec, V., nav. delo, str. 667.