Jedro

Glede na postavljeno podlago naj bi prišlo do zmanjšanja solastninske pravice tožnikov zaradi ravnanja večinskega solastnika in prvega toženca brez naslova. Do posega v solastninsko pravico drugega pa lahko pride v takih primerih tako tedaj, ko se solastninski delež drugega solastnika formalno zmanjša, kot tudi tedaj, ko se dejansko zmanjša njegov delež ali pa solastna stvar. Namreč deležna velikost 1170 m2 površine v razmerju do 3861 m2 (kot je sporna parcela merila prvotno - ob nakupu tožnikov) ni ista kot v razmerju do 2492 m2 (kot sporna parcela meri sedaj). Ker naj bi prišlo do zmanjšanja solastnine tožnikov zaradi sporne prodaje večinskega solastnika (ki naj bi prodal več, kot je še imel, oziroma prodal del solastnine tožnikov), tožnika pridobljenih stvarnopravnih pravic nista mogla izgubiti, če je bil kupec res v slabi veri. Stvarnopravni položaj tožnikov bi bil lahko v takem primeru, kot je obravnavani, podoben položaju dobrovernega kupca pri dvojni prodaji (primerjaj tretji odstavek pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SRS št. 1, Poročilo o sodni praksi št. I./87). Tožnika torej v tem primeru uveljavljata le varstvo svojega pridobljenega stvarnopravnega statusa quo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se zaradi delne ugoditve pritožbi tožnikov sodbi sodišč druge in prve stopnje v točki II. izreka, ki se nanaša na odločitev glede toženca A. S. in v stroškovni odločbi pod točko 2. glede istega toženca, razveljavita in v tem delu vrača zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločba o stroških revizijskega postopka se glede razveljavljenega dela odločitve pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko I., s katerim sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da je neveljavna med tožencema sklenjena pogodba, ki se nanaša na 70/100 parc. št. 1273/15 vl. št... k.o... in tudi zahtevek pod točko II., s katerim sta tožnika zahtevala od tožencev, da izstavita na njuno ime zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta lahko knjižila na nepremičnini iz točke I. vsak kot solastnik do 24/100. V točki 2. sta bila tožnika obsojena na povrnitev stroškov toženca A. S., v točki 3. pa na povrnitev stroškov toženca M. I. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se s spremenjeno sodbo ugodi njunemu zahtevku ali pa naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji opozarjata, da sta od predlastnika parc. št. 1273/15, ki je tedaj merila 3861 m2, kupila dne 5.1.1979 1170 m2, kar je bilo v naravi tudi odmerjeno in z betonskimi mejniki zakoličeno ter sta od tedaj dalje tudi v nemoteni posesti navedenega dela nepremičnine. Kupljeni del parcele je predstavljal glede na celotno površino parcele 30/100. Zaradi dveh nadaljnjih odprodaj večinskega solastnika in nastanka dveh novih parcel pa se je površina parc. št. 1273/15 zmanjšala in zato njunih 30/100 na zmanjšani parceli ne odgovarja kupljeni površini, ki predstavlja 48/100 oziroma za vsakega od njiju po 24/100. Večinski solastnik I. je s prodajo zmanjšane parcele 1273/15 tožencu S. posegel v solastninsko pravico tožnikov, zaradi česar je med tožencema sklenjena kupoprodajna pogodba neveljavna. Navedene problematike, ki po njuni oceni utemeljuje postavljeni tožbeni zahtevek, sodišči nižjih stopenj nista hoteli upoštevati. Revidenta še menita, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je štelo v pritožbi uveljavljeno priposestovanje za spremembo tožbe, ki po zaključku postopka na prvi stopnji ni več mogoča. Menita, da so njuna zadevna pritožbena izvajanja le materialnopravne narave.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, katerega določbe mora revizijsko sodišče uporabiti v skladu z določilom 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

Iz tožbene podlage izhaja, da sta tožnika 5.1.1979 kupila zemljišče v površini 1170 m2 od J. L., ki je bil lastnik celotne parcele s štev. 1273/15 k.o... v izmeri 3861 m2. Kupljeni del zemljišča je bil tedaj odmerjen in zamejničen z betonskimi mejniki ter sta od tedaj dalje tožnika tudi v posesti tega dela nepremičnine. Ker delitev formalno ni bila izvedena, sta se v zemljiški knjigi vpisala kot solastnika celotne navedene parcele vsak do 15/100, kar je odgovarjalo kupljenemu delu parcele. Večinski lastnik je 5.5.1980 prodal N. K. 965 m2 od svojih 70/100 (kar predstavlja sedaj parc. št. 1273/19), njegov pravni naslednik M. I. pa še nadaljnjemu kupcu 404 m2 (kar predstavlja sedaj parc. št. 1273/20), zaradi česar se je prvotna parcela 1273/15 zmanjšala na 2492 m2. V zemljiški knjigi pa je ostal solastninski delež na preostali parceli 1273/15 nespremenjen (kot prvotno 70:15+15), kar pa ne odgovarja solastniškim deležem tožnikov, katerih lastninska pravica se zaradi odprodaj večinskega solastnika ni mogla v ničemer spremeniti, saj kupljenih 1170 m2 nasproti sedanji površini parcele 1273/15 odgovarja njunima drugačnima solastniškima deležema in sicer po 24/100 za vsakega. Zadnji solastnik obravnavane parcele M. I. pa je 18.7.1995 prodal 70/100 parcele A. S. Oba toženca sta vedela za vse navedene okoliščine, zaradi česar med njima sklenjena pogodba ni veljavna. Glede na navedeno sta tožnika zahtevala, da se pri zmanjšani parc. št. 1273/15 določi njun solastninski delež v skladu z velikostjo njune solastnine in sicer 24/100 za vsakega.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili kronološki potek prodaj, kot sta jih zatrjevala tožnika in tudi vsebino njune kupne pogodbe. Ker pa sta ugotovili, da sta vpisana kot solastnika tudi na odprodanih delih preje enotne parcele - 1273/19 in 1273/20 in da teh solastniških deležev nista mogla izgubiti proti svoji volji, sta ocenili, da njuna zahtevka nista utemeljena: tožnika namreč nista dokazala, da bi bila lahko med tožencema sklenjena pogodba z dne 18.7.1995 neveljavna, saj je veljavna celo prodaja tuje stvari; za povečanje njunih solastninskih deležev na obravnavani parceli pa nista izkazala naslova.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da med tožencema sklenjena kupna pogodba ni neveljavna. Tožnika namreč nista ne uveljavljala in ne dokazala okoliščin, zaradi katerih bi mogla biti sporna pogodba neveljavna v smislu določb 103. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma neveljavna v posledici izpodbojnosti po 111. in naslednjih členih ZOR. Zaradi istih razlogov in dejstva, da M. I. ni več vpisan kot solastnik sporne parcele, pa ne more biti proti njemu utemeljen niti zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se lahko tožnika vpisala kot solastnika vsak do zahtevanih 24/100. Tak zahtevek zoper drugega toženca namreč nima ne obligacijskopravne in ne stvarnopravne podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Kakšnih uveljavljenih ali uradoma upoštevanih bistvenih kršitev postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo. Izvajanja o priposestovanju pa so v skladu z revidentovim stališčem materialnopravne narave. Ob takem stanju revizijsko sodišče zato ocenjuje, da revizija tožnikov zoper obravnavani del odločitve sodišč nižjih stopenj ni utemeljena (393. člen ZPP).

Utemeljena pa je revizija tožnikov v dajatvenem delu zahtevka, kolikor se nanaša na prvega toženca A. S. (s katerim zahtevata izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis spremenjenih solastninskih deležev). Med strankami je spor o obsegu solastnine oziroma o višini solastninskih deležev. Izhodišče tožnikov je, da sta kupila 1170 m2 od parc. št. 1273/15, ki je tedaj merila 3861 m2 in je tako kupljeni del predstavljal 30% oziroma za vsakega od njiju 15/100. Parcela je bila le v naravi razdeljena, ne pa formalno, zaradi česar sta se tožnika vpisala kot solastnika vsak do 15/100, delež prvotnega solastnika pa se je zmanjšal na 70/100. Zaradi poznejših nadaljnjih prodaj večinskega solastnika se je parcela 1273/15 zmanjšala na sedanjih 2492 m2. Glede na tako zmanjšano parcelo pa njunih kupljenih 1170 m2 (ki naj bi jih ves čas posedovala in je ta del tudi z betonskimi mejniki zamejničen) ne predstavlja le 30% parcele ampak več (po njunih zatrjevanjih 48%). Takšne navedbe tožnikov vsebujejo trditev, da je večinski solastnik (kar naj bi bilo prvemu tožencu ob nakupu parcele znano) s svojimi ravnanji dejansko in brez naslova posegel v njuno solastninsko pravico in da je prvemu tožencu prodal več kot je imel (t.j. za njima prodan sporni del). Revizijsko sodišče ocenjuje, da sodišči nižjih stopenj tega dela spora pravdnih strank nista reševali na tej zatrjevani podlagi, ki je pravno pomembna, ker sta izhajali iz pravno zmotnega stališča, da bi morala tožnika za utemeljenost postavljenega zahtevka izkazati naslov, ki pa da ga nimata. Zaradi takega pristopa nista ugotovili vseh za odločitev pomembnih okoliščin, materialno pravo pa je bilo zato zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče je moralo ob takem stanju razveljaviti sodbi sodišč nižjih stopenj v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnikov zoper A. S. zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Glede na postavljeno podlago naj bi prišlo do zmanjšanja solastninske pravice tožnikov zaradi ravnanja večinskega solastnika in prvega toženca brez naslova. Do posega v solastninsko pravico drugega pa lahko pride v takih primerih tako tedaj, ko se solastninski delež drugega solastnika formalno zmanjša, kot tudi tedaj, ko se dejansko zmanjša njegov delež ali pa solastna stvar. Namreč deležna velikost 1170 m2 površine v razmerju do 3861 m2 (kot je sporna parcela merila prvotno - ob nakupu tožnikov) ni ista kot v razmerju do 2492 m2 (kot sporna parcela meri sedaj). Ker naj bi prišlo do zmanjšanja solastnine tožnikov zaradi sporne prodaje večinskega solastnika (ki naj bi prodal več, kot je še imel, oziroma prodal del solastnine tožnikov), tožnika pridobljenih stvarnopravnih pravic nista mogla izgubiti, če je bil kupec res v slabi veri. Stvarnopravni položaj tožnikov bi bil lahko v takem primeru, kot je obravnavani, podoben položaju dobrovernega kupca pri dvojni prodaji (primerjaj tretji odstavek pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SRS št. 1, Poročilo o sodni praksi št. I./87). Tožnika torej v tem primeru uveljavljata le varstvo svojega pridobljenega stvarnopravnega statusa quo.

Sodišče prve stopnje naj v nadaljnjem postopku izvede v pravdi predlagane dokaze, predvsem pa naj zasliši pravdne stranke in M. I., prebere kupno pogodbo z dne 5.1.1979 in ugotovi okoliščine v zvezi s poznejšimi kupoprodajnimi pogodbami, ki jih je sklenil večinski solastnik z novimi kupci. Katere odločilne okoliščine je potrebno ugotoviti, pa je razvidno iz pravnega stališča tega sodišča, navedenega v predhodnem odstavku. Pri tem pa je še opozoriti, da sta tožnika že vknjižena vsak do 15/100 in da zato ne bo mogel biti sporen celoten vtoževan delež.

Ker je revizijsko sodišče razveljavilo odločbo o glavni stvari, je moralo razveljaviti tudi stroškovno odločbo, ki se je nanašala na spor med tožniki in tožencem A. S.. Odločbo o revizijskih stroških pa je moralo iz istih razlogov pridržati za končno odločbo. Ta odločitev temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.