Jedro

Vsaka sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja ima za posledico tudi upoštevanje zastaranja kazenskega pregona glede na zastaralni rok, ki ustreza predpisani kazni.

Izrek

Zahtevi obdolženega T.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17.3.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.3.2005 spremeni tako, da se zoper obdolženca podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e o b t o ž b a, da je kot uradna oseba z namenom, da drugemu prizadene škodo, prestopil mejo uradnih pravic in ni opravil uradne dolžnosti, s tem, da je dne 14.6.1999 v Ljubljani, kot minister za pravosodje Vlade Republike Slovenije, v razpisnem postopku za prosto mesto višjega državnega tožilca na Višjem državnem tožilstvu v Ljubljani, izdal odločbo, s katero je zavrnil kandidaturo M.R. na razpisano prosto mesto višjega državnega tožilca na Višjem državnem tožilstvu v Ljubljani, čeprav bi glede na pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.5.1999, moral kandidaturo M.R. vrniti v mnenje Personalni komisiji pri Državnem tožilstvu Republike Slovenije ali jo predlagati v imenovanje Vladi Republike Slovenije in s čimer je M.R. onemogočil, da Personalna komisija Državnega tožilstva RS ali Vlada RS odloči o njeni prijavi na razpisano prosto mesto višjega državnega tožilca v Ljubljani z dne 24.3.1998, s tem pa ji je povzročil moralno škodo na njeni pravici do imenovanja v trajno funkcijo višje državne tožilke, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki za nagrado njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženega T.M. za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ. Z uporabo omilitvenih določil mu je izreklo denarno kazen 500.000,00 SIT, po 1. odstavku 95. člena ZKP pa je bil dolžan plačati stroške kazenskega postopku in povprečnino, odmerjeno v višini 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, dolžan pa je bil plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obdolženec je dne 6.4.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. V zahtevi je prosil tudi za odlog izvršitve kazni. Z zahtevo je uveljavil kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 372. člena ZKP, ker je kazenski pregon zastaral. Poleg tega je uveljavil tudi bistvene kršitve kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker mu je bila kršena pravica do obrambe po 16. členu ZKP, saj drugostopenjsko sodišče ni obrazložilo razloge za zavrnitev novo ponujenih dokazov v njegovo korist. Predlagal je, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijani sodbi in ga oprosti od obtožbe, podrejeno pa da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 12.5.2005 menil, da kršitev kazenskega zakona ni podana, ker naj bi krajši zastaralni roki po "prekvalifikaciji" kaznivega dejanja tekli od spremembe obtožbe dalje. Pri tem se je skliceval tudi na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije (poročilo o sodni praksi VSS 1/87). Glede ostalega dela zahteve je menil, da obdolženec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, medtem ko je po mnenju vrhovnega državnega tožilca utemeljen očitek v zahtevi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo in sploh ni omenilo obdolženčevih predlogov v pritožbi za zaslišanje treh prič in ponovno dokazno oceno listin. Ker se pritožbeno sodišče do teh dokaznih predlogov ni opredelilo, je po mnenju vrhovnega državnega tožilca podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zato je predlagal, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter temu sodišču vrne zadevo v novo odločanje. Ob tem je opozoril, naj Vrhovno sodišče zahtevo obravnava prednostno, ker kaznivo dejanje glede na čas storitve absolutno zastara dne 14.6.2005. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zoper obdolženega T.M. je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vložilo dne 18.8.2000 obtožni predlog za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. in 2. odstavku 261. člena KZ. Na glavni obravnavi dne 17.3.2004 je okrožna državna tožilka modificirala obtožni predlog s spremembo opisa dejanja (očitek, da je obdolženec M.R. huje prekršil njeno pravico do odločitve o trajni funkciji državne tožilke, je nadomestila z besedilom "s tem pa ji je povzročil moralno škodo na njeni pravici do imenovanja v trajno funkcijo višje državne tožilke", kaznivo dejanje pa je pravno opredelila po 1. odstavku 261. člena KZ). Na podlagi tako spremenjenega obtožnega predloga je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo navedeno obsodilno sodbo. Postavilo se je na stališče, da je dne 4.11.2003 razpisalo glavno obravnavo v okviru petletnega zastaralnega roka za kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 261. člena KZ, pri tem pa dodalo, da "kasnejša prekvalifikacija istega dejanja iz kvalificirane v temeljno obliko kaznivega dejanja po oceni sodišča ne more prej pravilnega postopanja sodišča spremeniti v nepravilno". Sodišče druge stopnje je glede na pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika tudi presodilo vprašanje zastaranja kazenskega pregona. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidna ugotovitev, da je po vloženem obtožnem predlogu prvostopenjsko sodišče 18.9.2000 že izdalo odredbo za vročitev obtožnega predloga, 13.10.2000 pa zahtevalo izpisek iz kazenske evidence. Naslednje procesno dejanje, to je razpis glavne obravnave, je opravilo šele 4.11.2003, vendar v roku petih let po izvršitvi kaznivega dejanja. Po mnenju sodišča druge stopnje ni nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona, zato je kot zmotne ocenilo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v korist obdolženca upoštevati triletni zastaralni rok. Sodišče druge stopnje je postavilo stališče, "da tečejo novi milejši zastaralni roki šele od prekvalifikacije kaznivega dejanja dalje".

Omenjeni pravni stališči sodišč prve in druge stopnje glede zastaranja kazenskega pregona nista pravilni in pomenita kršitev kazenskega zakona, kot je predvidena v 3. točki 372. člena ZKP.

Obdolženec v zahtevi utemeljeno uveljavlja, da je relativni zastaralni rok za kaznivo dejanje po 1. odstavku 261. člena KZ nastopil, ker za več kot triletno obdobje med 13.10.2000 in 4.11.2003 ni izkazano nikakršno procesno dejanje, ki bi pretrgalo zastaralni rok po prekvalificiranju obtožbe. Ko je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi spremenila pravno opredelitev kaznivega dejanja iz kvalificirane oblike po 1. in 2. odstavku 261. člena KZ v temeljno obliko po 1. odstavku 261. člena KZ ter je sodišče sledilo takšni pravni opredelitvi z obsodilno sodbo, je bilo dolžno upoštevati predpisano kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 261. člena KZ (zapor do enega leta), kar je hkrati sodišču narekovalo upoštevanje zastaranja kazenskega pregona, kot je določen v 5. točki 1. odstavka 111. člena KZ. Relativni zastaralni rok treh let od storitve kaznivega dejanja je po 3. odstavku 112. člena KZ seveda pretrgalo vsako procesno dejanje sodišča, torej tudi zahteva za izpisek iz kazenske evidence z dne 13.10.2000. Od tega dneva je zopet začel teči zastaralni rok iz 5. točke 1. odstavka 111. člena KZ ter bi sodišče prve stopnje moralo že upoštevati, da je do naslednjega procesnega dejanja sodišča, to je razpisa glavne obravnave 4.11.2003, relativni zastaralni rok že potekel. Povsem nepravilno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja, ki ima za posledico krajši zastaralni rok, ne more vplivati na ugotovitev poteka relativnega zastaralnega roka, če je prej postopek tekel za hujše kaznivo dejanje. Vsaka sprememba pravne opredelitve, bodisi, da sledi z modifikacijo obtožbe in spremembo pravne opredelitve s strani državnega tožilca, ali pa takšno spremembo opravi sodišče samo, ima za posledico tudi upoštevanje zastaranja kazenskega pregona glede na zastaralni rok, ki ustreza predpisani kazni. Iz tega razloga je tudi povsem nerazumljivo, da je sodišče druge stopnje postavilo trditev, da tečejo novi krajši zastaralni roki šele od prekvalifikacije kaznivega dejanja naprej. Takšno pravno stališče nima nobene opore v zakonu in ni jasno, kako je sodišče druge stopnje prišlo do takšne pravne razlage.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej ob neupoštevanju poteka relativnega zastaralnega roka za kaznivo dejanje po 1. odstavku 261. člena KZ v škodo obdolženca kršili kazenski zakon in sicer določbo 5. točko 1. odstavka 111. člena KZ. Ob tem je treba dodati, da se v odgovoru na zahtevo vrhovni državni tožilec zmotno sklicuje na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča v Poročilu o sodni praksi VSS 1/87 na strani 7-8. To mnenje se sicer nanaša na določbo 3. odstavka 96. člena KZ SFRJ, zato nanj Vrhovno sodišče ob uporabi nove kazenske zakonodaje sploh ne bi bilo vezano, vendar pa je iz tega mnenja razvidno enako stališče, kot ga je v tej zadevi zavzelo Vrhovno sodišče. Bistvo tega pravnega mnenja je namreč v tem, da ob prekvalifikaciji na lažje kaznivo dejanje, če gre za isti historični dogodek, velja tudi krajši zastaralni rok, vendar je treba upoštevati vsa pretrganja zastaranja, ki so nastopila tudi v postopku za hujše kaznivo dejanje. Prav to je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi tudi upoštevalo, saj je štelo kot pretrganje zastaralnega roka zahtevek za izpisek iz kazenske evidence dne 13.10.2000. Od tega pretrganja je minilo več kot tri leta do naslednjega pretrganja, to je razpisa glavne obravnave dne 4.11.2003. V tem obdobju je torej nastalo relativno zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženca, kar sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali in sta zato kršili kazenski zakon, kot je bilo obrazloženo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zoper obdolženega T.M. kazenski pregon ni bil več dopusten, zato je obdolženčevi zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP ugodilo. Pravnomočni izpodbijani sodbi je spremenilo tako, da je izdalo zavrnilno sodbo po 4. točki 357. člena ZKP, ker kazenski pregon zoper obdolženca ni bil več dopusten zaradi zastaranja, s takšno spremembo pa je odpravilo kršitev kazenskega zakona, ki sta jo zagrešili sodišči prve in druge stopnje z obsodilno sodbo.

Glede na ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče ni spuščalo v ostale uveljavljene kršitve v zahtevi. Izpodbijanih sodb tako ni bilo potrebno razveljavljati tudi zaradi uveljavljene kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi sodišče druge stopnje ni ocenilo in obrazložilo obdolženčeve pritožbe glede novih predlaganih dokazov. Ob tem je treba le dodati, da v primeru razveljavitve izpodbijanih sodb ne bi več tekli zastaralni roki, kot je to v odgovoru na zahtevo zmotno pojasnil vrhovni državni tožilec.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 1. odstavku 96. člena ZKP, ki določa, da v primeru zavrnilne sodbe stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. To se nanaša na stroške iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, na potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado zagovornika.

Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu za odlog izvršitve kazni, ki ga sicer omogoča določba 3. odstavka 422. člena ZKP, ker je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo v razumnem roku, iz spisnih podatkov pa ni razvidno, da bi bila pravnomočna sodba že izvršena.