Jedro

1. Pri odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ne pride v poštev določba 1. odst. 84. člena ZDR glede obvestila sindikata, saj se ta določba uporablja le v primeru individualne odpovedi PZ. V primeru odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov je delodajalec o programu razreševanja in kriterijih za določitev presežnih delavcev dolžan pisno obvstiti le sindikate pri delodajalcu in ne sindikatov, v katere so posamezni delavci včlanjeni ali posameznih delavcev (1. odst. 97. člena ZDR).

Pisno obvestilo o nameravani odpovedi PZ po 3. odstavku 83. člena ZDR je delodajalec delavcu dolžan podati le v primeru individualne redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga. Namen tega obvestila je, da ima delavec o nameravani odpovedi PZ možnost obvestiti sindikat, kar pa je v primeru t.i. kolektivnih odpustov že po samem zakonu dolžan storiti delodajalec (1. odst.97. člena ZDR).

2. V 100. členu ZDR so kriteriji za določitev presežnih delavcev našteti le primeroma. Delodajalec lahko uporabi druge kriterije ali drugačen vrstni red kriterijev, pri tem pa ni vezan na določila KP, sprejete v času veljavnosti ZDR/90. Delodajalec pa se mora predhodno o predlaganih kriterijih posvetovati s sindikati (97/1 člen ZDR), vendar na mnenje sindikatov ni vezan, zato soglasje sindikatov glede kriterijev ni potrebno.

3. Če delodajalec odpove PZ večjemu številu delavcev, ni dolžan preveriti, ali je posameznega delavca mogoče prekvalificirati ali dokvalificirati (3. odst. 88. člena ZDR). V primeru t.i. kolektivnih odpustov se ta možnost preveri v programu razreševanja presežnih delavcev v okviru ukrepov za preprečitev in omejitev števila odpovedi in omilitev škodljiv posledic zaradi odpovedi PZ.

4. V primeru odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ne pride v poštev 30 dnevni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR, saj ta velja le za individualne odpovedi. Postopek odpovedi PZ večjemu številu delavecev je zastavljen drugače (obveščanje sindikata, obveščanje zavoda za zaposlovanje) in ga v navedenem roku sploh ni mogoče izpeljati.

5. Tožena stranka je lahko s postopkom odpovedi PZ začela že pred

1.5.2005 (vstop Slovenije v EU), saj je bilo že pred tem datumom jasno, da bo z vstopom v EU skoraj v celoti prenehala potreba po delu carinskih referentov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 18.3.2004 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (pravilno: ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ter za vrnitev nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je tožnica opravljala do odpovedi. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj so razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Ugotovilo je, da pri toženi stranki ni bil organiziran sindikat in zato ni bilo mogoče izvesti posvetovanja in obveščanja s sindikatom. To pa ne drži, saj je zaslišana priča Ana Hanzel, vodja kadrovske službe, izpovedala, da so nekateri delavci bili člani sindikata. Pritožba opozarja na številne kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku odpovedi.

Navaja, da je bil program razreševanja presežnih delavcev izdelan za potrebe te pravde, saj je tožena stranka program priložila šele k odgovoru na tožbo. Ko so tožniki zatrjevali, da niso bili sprejeti in pravilno uporabljeni kriteriji, pa so se tudi ti nenadoma pojavili.

Tožniki tudi niso prejeli obvestila o nameravani odpovedi, niso bili seznanjeni s programom, še manj pa s kriteriji, na podlagi katerih se bodo izbirali presežni delavci. Pri izdelavi programa ni sodeloval sindikat, tožena stranka pa je upoštevala povsem druge kriterije, kot jih v 100. členu določa zakon oz. kriteriji, ki jih našteva kolektivna pogodba. Nadalje pritožba navaja, da direktor ni mogel poznati vseh delavcev in jih ocenjevati. Vodja poslovne enote A. G. je namreč izpovedal, da ni posredoval nobenih podatkov o delavcih direktorju, v sodbi pa je navedeno, da je podatke dobil od vodje poslovne enote. Tožena stranka se ni držala rokov v zvezi z odpovedjo, saj bi morala izvesti postopek v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela za razloge. Pritožba nadalje navaja, da sestanka dne

23.1.2004 ni bilo, res pa je v tistem času prišel direktor v Lendavo.

Poleg tega meni, da bi tožena stranka lahko izvedla postopek v zvezi z odpovedjo šele po 1.5.2004, ko naj bi dejansko nastali razlogi za presežne delavce. Ne strinja se z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožena stranka poskušala zagotoviti delo delavcem tudi po tem, ko jim je delovno razmerje prenehalo, in sicer v enotah Obrežje in Gruškovje. Z enote Dolga vas, pod katero spadajo tudi Petišovci, je tožena stranka nazaj na delo poklicala samo določene delavce, ne da bi vsem poslala ponudbo, na enotah Gruškovje in Obrežje pa je za ponovno zaposlitev določila takšne pogoje, ki jih delavci ne bi izpolnjevali. Na delu v menjalnici je tožena stranka zaposlila delavce, ki niso imeli opravljenega menjalniškega izpita, tožeča stranka in ostali delavci pa so ta pogoj izpolnjevali.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oz. da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) pa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je odpovedala pogodbe o zaposlitvi 35-im od 96-ih zaposlenih. To pomeni, da je odpovedala pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Zato je morala v skladu s 96. členom ZDR tudi izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

Na podlagi 97. člena ZDR je bila tožena stranka dolžna o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po številu delavcev ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev pisno obvestiti sindikate pri delodajalcu. Pri tem je treba poudariti, da v primeru odpovedi večjemu številu delavcev ne pride vpoštev 1. odstavek 84. člena ZDR, ki se nanaša na individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki govori o dolžnosti delodajalca, da o nameravani odpovedi na zahtevo delavca obvesti sindikat, katerega član je delavec. Pri odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev le-teh ni treba seznanjati s programom razreševanja presežnih delavcev in kriteriji za določitev presežnih delavcev. Delodajalčeva dolžnost obveščanja sindikatov pa se nanaša na sindikate pri delodajalcu.

Zato v tem postopku ni pomembno, v kateri sindikat (če sploh) so včlanjeni delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Bistveno je, da so obveščeni sindikati, ki imajo status sindikata pri delodajalcu. Po 5. odstavku 8. člena ZDR se za sindikat pri delodajalcu šteje reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika po 208. členu ZDR. Po 1. odstavku 208. člena lahko sindikat, ki ima člane, zaposlene pri določenem delodajalcu, imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal pri delodajalcu. Če zaupnik ni določen, zastopa sindikat njegov predsednik. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz 1. odstavka 97. člena ZDR in o dejstvih, navedenih v tej določbi obvestila KS 90 Sindikat delavcev špedicijske, pomorsko agencijske in kontrolne dejavnosti Slovenije, ZSSS Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije in Sindikat cestnega prometa Slovenije (da bi pri toženi stranki v smislu prej citiranih zakonskih določb obstajali še drugi sindikati, iz spisa ne izhaja). Ker sindikati na obvestilo niso reagirali, toženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila dolžno posvetovanje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno poudariti tudi to, da ZDR v 1. odstavku 97. člena določa, da kriterije za določitev presežnih delavcev predlaga delodajalec. V

100. členu ZDR so kriteriji našteti le primeroma, kar pomeni, da delodajalec lahko določi tudi druge kriterije in drugačen vrstni red. Prav zato je v 2. odstavku 97. člena predviden posvet s sindikati. Če naj bi obveljalo stališče pritožbe o uporabi kriterijev iz 100. člena ZDR, bi bilo posvetovanje s sindikati nesmiselno. Enako velja za kriterije, ki jih določajo posamezne kolektivne pogodbe dejavnosti. ZDR izrecno prepušča izbiro kriterijev za določitev presežnih delavcev delodajalcu (ob sporazumu s sindikati) in ne napotuje na uporabo kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah. Tožena stranka je kriterije določila v programu razreševanja presežnih delavcev, o predlogu je obvestila sindikate zaradi morebitne uskladitve stališč in ker sindikati svojih stališč niso podali, kriterije utemeljeno in pravilno uporabila. Zakon namreč ne pogojuje uporabe kriterijev s soglasjem sindikatov, ampak nalaga delodajalcu le posvetovanje z namenom, da se doseže sporazum in uskladijo stališča. Če do sporazuma ne pride oziroma če stališč ni mogoče uskladiti, je tako končna odločitev o uporabi kriterijev, možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic prepuščena delodajalcu.

V primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev se nadalje ne uporabljajo tudi druge določbe ZDR, ki sicer veljajo za postopke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tako je zmotno stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestiti tožnico. ZDR v 3. odst. 83. člena to obveznost nalaga delodajalcu le v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To je tudi logično, saj je pri individualni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obvestilo o nameravani odpovedi namenjeno seznanitvi delavca z namero delodajalca, o kateri mora le-ta na zahtevo delavca obvestiti sindikat (katerega član je delavec ob uvedbi postopka). Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev pa mora delodajalec že po zakonu obvestiti sindikate (pri delodajalcu) ne glede na to, ali je posamezen delavec član sindikata ali ne.

Nadalje v primeru odpovedi večjega števila delavcev ne pride v poštev določba 3. odstavka 88. člena ZDR, ki se prav tako nanaša le na individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nalaga delodajalcu, da preveri, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ga prekvalificirati ali dokvalificirati. Tudi to je logično, saj se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev že v programu razreševanja presežnih delavcev predvidijo možni načini za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter možni ukrepi za preprečitev in omilitev škodljivih posledic (zaradi morebitnih možnosti je tudi predvideno sodelovanje sindikata in zavoda za zaposlovanje). Tožena stranka je možnosti, ki jih je imela, v programu tudi opisala.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka izvesti postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi v 30 dneh, odkar je izvedela za razloge. Pri tem pritožba prihaja v nasprotje sama s sabo, ko v nadaljevanju zavzema stališče, da bi tožena stranka postopek v zvezi z odpovedjo lahko izvedla šele po 1.5.2004. Ponovno je potrebno poudariti, da določbe ZDR, ki se nanašajo na individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev ne pridejo vpoštev. To velja tudi za roke iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Že sam postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev je zastavljen tako, da ga v nobenem primeru ni mogoče izpeljati v 30 dneh. Tako npr. obveznost obveščanja sindikata, tudi če ta ne reagira, terja določen čas. Nato pa mora delodajalec o izpolnitvi svoje obveznosti in o morebitnem posvetovanju s sindikatom obvestiti še zavod za zaposlovanje, pri čemer lahko poda odpovedi ąele po poteku 30-ih dni od obvestila zavodu (3. odstavek 98. člena ZDR) oz. če zavod tako zahteva, šele po poteku 60-ih dni (2. odstavek 101. člena ZDR).

Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, ki kritizirajo uporabo kriterijev. Kot je povedal A. G., je bilo ocenjevanje opravljeno v kadrovski službi ob sodelovanju direktorja. Direktor je v izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje v soglasju s strankama povzelo iz zadeve z opr. št. Pd 174/2004 izpovedal, da je poznal odnos posameznega delavca do dela in da je informacije o tem dobival ne le od vodje enote, ampak tudi od komitentov. Pri ocenjevanju je upošteval kriterije, ki so bili določeni v programu razreševanja presežnih delavcev. V čem naj bi bila tožničina ocena napačna oz. po katerem kriteriju ni bila ocenjena pravilno, pritožba ne pove in tudi le pavšalno navaja, da so v menjalnici ostali delavci iz drugih razlogov, kot so kriteriji. Glede na take navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razlogov za dvom v pravilnost in objektivnost ocene tožnice (zbrala je 22 točk od maksimalnih 35), ki jo je sprejelo tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da je tožena stranka po podanih odpovedih prej kot v roku enega leta zaposlovala nove delavce in poklicala nazaj na delo le nekatere od tistih, ki jim je prej odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ne da bi ponudbo poslala vsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so protispisne. Tožnica je namreč sama povedala, da je dobila obvestilo o možnih zaposlitvah, vendar se nanj ni odzvala.

Ker je bilo glede na dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka (špedicijska dejavnost ter storitve v zvezi s carinjenjem) povsem jasno, da bo z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo s 1.5.2004 skoraj v celoti prenehala potreba po delu carinskih referentov pri toženi stranki, ji ni bilo potrebno čakati z ugotavljanjem razlogov šele po 1.5.2004, za kar se zavzema pritožba. To dejstvo je bilo v celoti predvidljivo in izkazano že pred navedenim datumom in je bilo jasno, da delo carinskih referentov v dotedanjem obsegu ne bo več potrebno. Zato toženi stranki z ugotavljanjem razlogov ni bilo potrebno odlašati do 1.5.2005, temveč je lahko zakonito pristopila k postopku odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev (razreševanja presežnih delavcev) pred tem datumom.

Pritožbeni razlogi torej niso podani in ker niso podani niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s

1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na izid postopka (2. odstavek 22. člena ZDSS).