Jedro

Z naročilnico nista bila konkretno dogovorjena niti predmet prodaje niti cena. Iz naročilnice torej ne izhaja, da bi bila že z njo sklenjena prodajna pogodba. Zato lahko taka naročilnica predstavlja le nek okvirni dogovor o tem, da bo tožeča stranka toženi dobavila, prodajno pogodbo pa nato skleneta stranki za vsako dobavo posebej, vsakokrat za takrat določeno blago po zanj takrat dogovorjeni ceni. To pomeni, da tožbeni zahtevki tožeče stranke iz dvanajstih računov temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Zato je treba po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta ugotoviti za vsak zahtevek posebej.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora na podlagi dvanajstih računov plačati tožeči stranki skupno 9.942.623,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

V tej zadevi je vse do pravnomočnosti sodbe tekel pravdni postopek po pravilih Zakona o pravdnem postopku o gospodarskih sporih, ker sta bili obe pravdni stranki gospodarski družbi (480. do 497. člen ZPP). Ne glede na to, da sta po pravnomočnosti sodbe v pravdo vstopila sedanja toženca kot pravna naslednika iz sodnega registra izbrisane prvotne tožene stranke (zaradi česar tak spor, če bi se proti njima že začel, ne bi bil gospodarski spor), je treba tudi o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu odločiti upoštevaje procesne določbe o gospodarskem sporu.

Po določbi 490. člena ZPP je v gospodarskem sporu revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe presega 5.000.000,00 SIT. V primeru, ko tožeča stranka v pravdi uveljavlja več zahtevkov, se vrednost spornega predmeta ugotavlja po določbah 41. člena ZPP. Če se zahtevki opirajo na isto dejansko podlago, potem se vrednost spornega predmeta ugotovi po seštevku vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP), če ne pa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Nobeden od zahtevkov iz dvanajstih računov ne presega zneska 5.000.000,00 SIT. Iz navedb pravdnih strank sledi, da se računi nanašajo na posamezne dobave različnega tehničnega blaga. Dobave so temeljile na naročilnici (za katero je sporno, ali jo je izdala tožena stranka ali ne), s katero naj bi tožena stranka naročila "blago po dobavnicah za leto 1995". Z naročilnico torej nista bila konkretno dogovorjena niti predmet prodaje niti cena. Iz naročilnice torej ne izhaja, da bi bila že z njo sklenjena prodajna pogodba. Zato lahko taka naročilnica predstavlja le nek okvirni dogovor o tem, da bo tožeča stranka toženi dobavila, prodajno pogodbo pa nato skleneta stranki za vsako dobavo posebej, vsakokrat za takrat določeno blago po zanj takrat dogovorjeni ceni. To pa pomeni, da tožbeni zahtevki tožeče stranke iz dvanajstih računov temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Zato je treba po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta ugotoviti za vsak zahtevek posebej.

Ker nobeden od zahtevkov ne presega vrednosti 5.000.000,00 SIT, revizija ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.

Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da krije tožeča stranka sama svoje stroške postopka z revizijo, ker z njo ni uspela.