Jedro

Upravni organ je na podlagi zbranih dokazil v postopku, upoštevaje načelo proste presoje dokazov, pravilno ocenil, da je oškodovanko ugriznil tožničin pes.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod prvo točko izreka odločil, da se psa Dona, št. čipa …, starega 3 leta, v Centralnem registru psov (CRP) označi za nevarnega; pod 2. točko izreka je odločil, da se lastnici psa-sedaj tožnici odreja zagotovitev fizičnega varstva nevarnega psa na enega izmed predpisanih načinov, ki jih tudi navaja; pod 3. točko izreka je odločil, da je tožnica dolžna osebe, ki jim zaupa psa v oskrbo, ali novega lastnika, seznaniti pred tem o obveznostih in ukrepih iz te odločbe; pod 4. točko izreka je odločil, da je rok za izvršitev odrejenega pod 2. točko naslednji dan po vročitvi te odločbe in je njena stalna naloga in pod 5. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov iz 1., 2. in 3. točke te odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 18. 12. 2010 prejel poročilo Policijske postaje Slovenska Bistrica o napadu tožničinega psa Dona na drugega psa. Iz tega poročila je razvidno, da se je A.A. navedenega dne okoli 9.30 ure s svojim psom sprehajala v Spodnji Novi vasi in je po tem, ko je prišla do avtobusne postaje v bližino stanovanjske hiše št. 31, po cesti z dvorišča na naslovu … pritekel pes Don in napadel njenega psa, tako da ga je ugriznil v zadnji del telesa. V nadaljevanju organ povzema pisno izjavo tožnice, ki jo je dala na zapisnik, da je bil tistega dne ob navedenem času njen pes Don z njo v govejem hlevu in mlekarni in da ima ponavadi Dona zraven sebe zaradi svoje slabovidnosti. Nato povzema tudi izjavo lastnice napadenega psa, da je ob navedenem času, ko je šla s svojim psom Roxyjem, pripetim na avtomatskem povodcu, po cesti skozi vas, Roxyja napadel pes Don, ki ga pozna. K svoji pisni izjavi je predložila tudi ambulantni dnevnik oziroma zdravniško potrdilo. Organ je nato tožnici poslal tudi pisni poziv, da se v predpisanem roku izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in ji pri tem posredoval kopijo zapisnika z izjavo priče, vendar se tožnica na ta poziv ni odzvala. Glede na navedeno organ ugotavlja, da gre za nepredvidljivo in posledično nevarno žival, za katero je zato bilo treba določiti ukrepe varovanja psa na javnem mestu, kakor tudi na domačem dvorišču, v izogib ponovnim poškodbam živali ali ljudi. Posledično je bilo treba tožničinega psa označiti za nevarnega in tožnici zanj odrediti ukrepe, kot izhajajo iz druge točke izreka te odločbe.

Drugostopenjski organ je z odločbo št. 3449-41/2011/2 z dne 16. 6. 2011 pritožbo tožnice zavrnil. Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je tožena stranka med postopkom kršila določbo 8. člena ZUP, ki določa, da mora upravni organ v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Upravni organ je v postopku zaslišal tožnico, njene izjave pa ni upošteval. Prav tako ni upošteval dejstev in dokazov, ki jih je tožnica predložila, saj se do njenih navedb v pritožbi ni opredelil. Tudi obrazložitev tožene stranke je nepopolna. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj in na podlagi kakšnih dokazov verjame A.A., da je tožničin pes ugriznil njenega psa Roxyja. Prav tako ni obrazložila, zakaj ne verjame tožnici, da je bil Don v času napada ob njej. Tožena stranka se tudi ni opredelila do navedb tožnice, da je na dan napada zapadel sneg in bi se glede na zatrjevane okoliščine napada sveže pasje stopinje, ki vodijo do mesta napada, morale poznati v snegu. Ni se opredelila do dejstva, da je bil kasneje, ko je bil tožničin pes Don na verigi, Roxy znova napaden s strani neznanega psa. Odločitev tožene stranke je zato arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti, ter je s takšno odločitvijo kršena tožničina temeljna ustavna pravica do pravnega varstva. Zaradi zgoraj navedenih kršitev ZUP je tožena stranka tudi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, kot je opisano v 1. točki te tožbe. Tako ugotovljeno dejansko stanje ne ustreza resničnemu stanju. Tožena stranka pri odločanju ni imela na voljo nobenega materialnega dokaza, da je psa Roxyja resnično ugriznil tožničin pes Don. Edini dokaz, da naj bi tožničin pes ugriznil psa Roxyja, je pričanje lastnice poškodovanega psa A.A. Drugih dokazov, da naj bi tožničin pes ugriznil psa Roxyja, pa ni. Tožena stranka ni upoštevala nasprotnih dokazov, da psa Roxyja ni mogel ugrizniti tožničin pes, saj ni upoštevala izjave tožnice, da njen pes tega ni mogel storiti, ker je bil med 9. in 10. uro dopoldne ves čas ob njej, ko se je nahajala v govejem hlevu in mlekarni, saj kot slepa oseba potrebuje psa ob sebi, saj je njen vodnik. Poleg tega ni upoštevala dejstva, da je kritičnega dne, ko naj bi tožničin pes napadel Roxyja, snežilo. Zapadel je svež sneg, ki ga domači še niso odstranili in policisti, ki so dotičnega dne obiskali tožnico, so morali z vozilom voziti skozi sveže zapaden sneg. Vozili so ravno po tisti cesti, po kateri naj bi pritekel pes Don in napadel psa A.A., vendar pa na cesti ni bilo nobenih pasjih sledi. Policista sta se ob prihodu k tožnici lahko prepričala o tem, da je njen pes Don miroljuben, neagresiven, saj jih je sprejel povsem mirno, brez kakršnegakoli laježa ali drugega znaka agresivnosti. Dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka, zbuja tudi dejstvo, da se pes Roxy, last A.A., pogosto brez nadzora sprehaja po Spodnji Novi vasi in da je bil po spornem dogodku ponovna tarča napada s strani drugega psa, ki ga je huje poškodoval v predelu spodnjega dela hrbta. Tega pa prav gotovo ni naredil pes tožnice, ki je bil tudi ob tem dogodku doma privezan z verigo. Zelo verjetno pa je, da ga je poškodoval isti pes, ki ga je ugriznil že v obravnavanem dogodku. S svojo odločbo je tožena stranka kršila 25. člen Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. Tožeči stranki je bila z odločbo tožene stranke ta pravica do pravnega sredstva grobo kršena, saj, kot že navedeno, je odločba tožene stranke (in prvostopenjskega organa) arbitrarna, saj obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zoper takšno odločbo tožene stranke pa pritožba ne omogoča učinkovitega pravnega varstva. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo drugostopenjskega organa z dne 16. 6. 2011 odpravi; da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do pravnega sredstva in da pritožbi tožeče stranke ugodi in odločbo VURS z dne 18. 4. 2011 odpravi oziroma podredno, da odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe tožene stranke in sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica je sodišču predložila tudi sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo zaradi prekrška po 3. odstavku 45. člena ZZZiv. Izpostavlja, da je bilo s predmetno sodbo njeni zahtevi za sodno varstvo ugodeno in je bil postopek o prekršku zoper njo ustavljen. Postopek o prekršku in postopek VURS pa sta med sabo neločljivo povezana, kar pomeni, da na VURS ni podlage za vodenje postopka zoper tožnico. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da njenemu zahtevku ugodi in odločbi organov prve in druge stopnje odpravi, s predlagano stroškovno posledico.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožničinega psa Dona v centralnem registru psov označil za nevarnega in posledično tožnici odredil enega od predpisanih načinov za zagotovitev fizičnega varstva nevarnega psa.

Po določbi 23. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) je nevaren pes tisti, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Po prvem odstavku 12. člena ZZZiv morajo skrbniki živali zagotoviti fizično varstvo nevarnih živali. Po drugem odstavku 12. člena ZZZiv morajo skrbniki živali zagotoviti fizično varstvo psov na enega od naslednjih načinov: da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom, da so zaprti v pesjaku ali objektu, da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom. Po tretjem odstavku istega člena nevarnih psov ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let. V konkretnem primeru je med strankama sporno, ali je tožničin pes nevaren pes v smislu zgoraj navedene določbe 23. točke 5. člena ZZZIV. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, da je tožničin pes nevaren pes, pravilna. Tožena stranka je za svojo odločitev tudi navedla razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) ter dodatno navaja : Tožnica sicer tako v v upravnem postopku, kot tudi v tožbi, zatrjuje, da njen pes ni nevaren pes in da do sedaj ni nikogar ugriznil. Sodišče ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Po presoji sodišča sporna odločitev temelji na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Upravni organ je v postopku pridobil poročilo PP Slovenska Bistrica, izjavo lastnice psa-sedaj tožnice, kakor tudi izjavo oškodovanke in pa ambulantni dnevnik oziroma zdravniško spričevalo za poškodovanega psa. S pridobitvijo teh listin je bil torej izveden ugotovitveni postopek, v katerem so bile upoštevane in dokazno ovrednotene prej navedene izjave. Tožnica je bila seznanjena z vsebino izjave, ki jo je v postopku podala oškodovanka, kakor tudi, da je bilo za oškodovankinega psa (iz spisovnih podatkov izhaja, da gre za mešanca) izdano zdravniško potrdilo. Oškodovanka pa je v svoji izjavi povedala, da je njenega psa ugriznil tožničin pes (iz spisovnih podatkov izhaja, da gre za nemškega ovčarja), ki ga pozna. Tako ugotovitev upravnega organa, da je tožničin pes ugriznil oškodovankinega psa, temelji na pravilni uporabi načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Upravni organ (predvsem drugostopenjski) je pojasnil, zakaj ni sledil izjavi tožnice in zakaj je upošteval izjavo lastnice poškodovanega psa, da je njenega psa ob navedenem času poškodoval tožničin pes Don. Po navedenem tudi sodišče ne dvomi v oškodovankino izjavo, saj je o dogodku obvestila policijsko postajo in je bila (glede na spisovne podatke) policija v času nudenja nujne veterinarske pomoči psu Roxyju tudi prisotna v veterinarski organizaciji. Glede na podatke v spisu torej ni mogoče sprejeti tožničine navedbe, da je bil njen pes Don v času napada ob njej v govejem hlevu in mlekarni. Tega tožnica kot slepa oseba, kot to sama zatrjuje, tudi ni mogla videti. Poleg tega je bila tožnica (pred izdajo odločbe o prekršku) pozvana, da se v določenem roku izreče o dejstvih in okoliščinah, pri čemer ji je bila v vednost posredovana kopija zapisnika z izjavo priče, na kar pa se tožnica ni odzvala. Glede na navedeno je bilo po mnenju sodišča dejansko stanje glede odločilnega dejstva v obravnavanem primeru, da je ravno tožničin pes Don dne 18. 4. 2011 v dopoldanskem času ugriznil oškodovankinega psa Roxyja, pravilno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji sodišča je bil tožnici na podlagi 43. člena ZZZiv tudi pravilno in zakonito izrečen inšpekcijski ukrep, da se njenemu psu dodeli status nevarnega psa in posledično, da mora tožnica kot lastnica nevarnega psa zagotoviti fizično varstvo psa na enega izmed predpisanih načinov. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da gre v zadevi tudi za zaščito javnega interesa, ki je po določbah ZZZiv v tem, da živali (psi) ne ogrožajo drugih živali in ljudi.

Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morejo vplivati. V tem postopku se namreč odloča zgolj o statusu nevarnega psa, zato na odločitev v zadevi ne more vplivati izpostavljena sodba Okrajnega sodišča v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo. Sodišče se ni opredeljevalo do nerelevantnih tožbenih navedb.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.