Jedro

Pritožnika šele v pritožbi navajata, da je bila tožnica v času od smrti S. L. do razdelitve zapuščine skupna lastnica služečih nepremičnin, zaradi česar priposestvovanje v tem času ni moglo teči. Teh navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj nista pojasnila, zakaj jih nista podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnica dokazala, da je dvajset let dejansko izvrševala služnost na nepremičnini, za katero je trdila, da ni bila njena, je z zahtevkom na njeno priposestvovanje uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na obstoječi utrjeni poti, ki vodi z javne ceste parc. št. 1623, k. o. X, prek dvoriščnega dela po celotni dolžini služečih parc. št. 208/3, 208/6 in 208/7, k. o. X, v širini 3 m od skrajnega roba cestišča proti notranjosti dvorišča, obstoji stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi za vse gospodarske potrebe gospodujočih parc. št. 209 in 208/2, k. o. X, kot je vrisana v skici dejanskega stanja s 13. 11. 2008, ki je sestavni del sodbe. Prvi toženki in drugemu tožencu je naložilo, da morata tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 384,85 EUR.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožujeta prva toženka in drugi toženec, ki kot bistveno navajata, da v času izvedbe zapuščinskega postopka od 31. 1. 1997 do 13. 6. 2008 priposestvovanje služnosti ni moglo teči, saj je tožnica vožnje v tem obdobju izvajala kot skupna lastnica zapuščine po pokojnem S. L. Ker so bile nepremičnine tedaj v skupni lastnini dedičev, je bilo priposestvovanje zadržano vse do razdelitve zapuščine zaradi nepremagljivih ovir ob analogni uporabi 360. člena OZ. Slednje sta navedla v vlogi s 7. 7. 2015, a sodišče tega ni upoštevalo in posledično ni pravilno ugotovilo teka priposestvovalne dobe. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni pojasnjeno, kdaj naj bi priposestvovalna doba pričela teči in kdaj potekla, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da pravni prednik tožnice S. L. na služečih zemljiščih ni imel razpolagalne sposobnosti, saj je imel na parcelah zgolj solastninski delež in tako ni mogel veljavno ustanoviti služnostne pravice v korist tožnice. Iz darilne pogodbe s 23. 1. 1980 ni razviden namen zapustnika, da bi tožnici dovoljeval uporabo sporne poti, medtem ko je dogovor v darilni pogodbi s 14. 8. 1992 ničen, saj tožničin oče na zemljišču ni imel razpolagalne sposobnosti. Zaključek sodišča, da bi tožnica lahko izvajala upravičenja iz navedene darilne pogodbe, je tako pravno nevzdržen. Lokacijske odločbe za gradnjo garaže in objekta tožnice je sodišče nepravilno interpretiralo, saj iz obeh odločb izhaja, da je treba dostop in dovoz k objektom urediti z obstoječe poti. Sodišče je izpovedbi tožnice sledilo, čeprav je neresnično navajala, da je bila služnost dogovorjena že v darilni pogodbi s 23. 1. 1980 in čeprav so toženci izpovedali, kako se je sporna pot v časovnem sosledju dograjevala. Sodišče je dejansko stanje nepravilno ugotovilo, poleg tega se ni opredelilo do vseh relevantnih dejstev in ni upoštevalo izpovedi tožničinega moža v zadevi I P 394/95. Tožnica je imela zgolj dovoljenje za izvajanje voženj za osebno rabo in ne v korist gospodujoče nepremičnine. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnika šele v pritožbi navajata, da je bila tožnica v času od smrti S. L. do razdelitve zapuščine skupna lastnica služečih nepremičnin, zaradi česar priposestvovanje v tem času ni moglo teči. Takšne navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj nista pojasnila, zakaj teh trditev nista podala že prej (337. člen ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je tožnica izključna lastnica gospodujočih nepremičnin parc. št. 208/2 in 209, k. o. X, ter da je služeča nepremičnina parc. št. 208/3, k. o. X v solasti prve toženke in drugega toženca, služeči nepremičnini parc. št. 208/6 in 208/7, k. o. X, pa v solasti prve in tretje toženke. Pritožnika nikdar nista zatrjevala, da bi bila tožnica v kakšnem obdobju skupna lastnica služečih nepremičnin, niti nista zatrjevala, da so bile vse pravdne stranke dediči po pokojnem S. L., kdaj je imenovani umrl in kdaj je bil zapuščinski postopek pravnomočno zaključen. Nista navajala niti, ali je do dedovanja prišlo na podlagi oporoke ali zakona niti nista predložila sklepa o dedovanju po pokojnem S. L. V pritožbi sicer navajata, da naj bi ustrezno trditveno podlago glede zadržanja priposestvovanja služnosti podala v vlogi s 7. 7. 2015, vendar se vloga s takšnim datumom v spisovnem gradivu ne nahaja, v vlogi z dne 30. 6. 2015 (niti kaki drugi pravočasni vlogi) pa tovrstnih navedb ni. Pritožbene navedbe, da priposestvovanje služnosti v času trajanja zapuščinskega postopka po pokojnem S. L. ni moglo teči, so iz pojasnjenih razlogov pravno neupoštevne, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo.

6. Ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede pričetka teka priposestvovalne dobe in njenega zaključka. Sodišče prve stopnje je namreč v 23. točki obrazložitve izrecno navedlo, da je priposestvovalna doba v korist nepremičnine parc. št. 209, k. o. X tekla od leta 1980 dalje, kar pomeni, da je 20-letna priposestvovalna doba potekla v letu 2000, v korist nepremičnine parc. št. 208/2, k. o. X pa od 14. 8. 1992 dalje, kar pomeni, da je 20-letna priposestvovalna doba potekla 14. 8. 2012. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da pravni prednik tožnice S.L. z darilno pogodbo s 14. 8. 1992 ni mogel veljavno ustanoviti služnostne pravice v korist tožnice, saj kot solastnik služečih nepremičnin na njih ni imel razpolagalne sposobnosti, potrebne za ustanovitev služnosti. Sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bila na podlagi navedene darilne pogodbe služnost veljavno ustanovljena, temveč je ugotovilo zgolj, da je tožnica služnost dejansko izvrševala vso potrebno dvajsetletno priposestvovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 217. člena SPZ, kot tudi prvim odstavkom 54. člena ZTLR za t. i. nepravo priposestvovanje služnosti namreč ni treba, da bi služnost temeljila na veljavnem pravnem naslovu ali da bi bil priposestvovalec dobroveren, temveč zadošča že dvajsetletna doba njenega dejanskega izvrševanja, ne da bi lastniki služeče nepremičnine temu nasprotovali. Glede na navedeno tako ni pomembno, ali je imel pokojni S. L. na služečih nepremičninah razpolagalno sposobnost ter ali je bila z darilno pogodbo s 14. 8. 1992 služnost veljavno ustanovljena, temveč zgolj, ali je tožnica služnost dejansko izvrševala vso zahtevano priposestvovalno dobo. In jo (tudi po prepričanju pritožbenega sodišča) je.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica sporno pot uporabljala najmanj od leta 1985 dalje in da toženci uporabi poti niso nasprotovali oziroma je niso prepovedali vse do vložitve odgovora na tožbo v aprilu 2014. Sporno pa je bilo, ali je tožnica pot uporabljala tudi med leti 1980 in 1985, kot tudi, ali je bila tožnici dovoljena uporaba sporne poti le za osebno rabo do preklica.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna, skrbna in prepričljiva ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako kot bolj prepričljivi ocenilo izpovedbi tožnice in tretje toženke, da je bila vse od pričetka gradnje tožničine hiše v letu 1980 za dostop do parcele 209, k. o. X, uporabljena pot preko služečih nepremičnin parc. št. 208/3, 208/6 in 208/7, k. o. X, saj sta bili njuni izpovedbi obenem skladni z listinsko dokumentacijo v spisu. Obstoj sporne poti že pred letom 1985 je tako izhajal tudi iz mapne kopije z 22. 6. 1956, odločb o lokacijskem dovoljenju s 5. 1. 1978 in s 23. 11. 1981 ter zapisnika Zavoda za družbeni razvoj Ljubljana TOZD z 8. 3. 1982, pa tudi iz izpovedbe pokojnega A. M. s 1. 3. 1996 v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I P 394/95. Nadalje je ocenilo, da sta življenjsko gledano bolj logični izpovedbi tožnice in tretje toženke, da je bil že ob podaritvi parcele tožnici z namenom izgradnje hiše predviden dostop preko služečih nepremičnin in da ne drži, da bi bilo tožnici dano le dovoljenje za osebno rabo do preklica, kar potrjuje tudi vsebina darilne pogodbe s 14. 8. 1992. 10. Presoji sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje služnosti, tako v celoti pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, pavšalno pritožbeno vztrajanje, da je bilo tožnici dano zgolj dovoljenje za osebno rabo in da je bila sporna pot postopno zgrajena, pa prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ni uspelo omajati. Pritožnika ne pojasnita, zakaj naj bi bile lokacijske odločbe v izpodbijani sodbi napačno interpretirane, neutemeljeno pa je tudi njuno sklicevanje na zapisnik o zaslišanju tožničinega moža M. D. v zadevi I P 394/95, saj je že sodišče prve stopnje pritožnikoma pojasnilo, da bi lahko predlagala zaslišanje navedene osebe, pa tega nista storila.

11. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena, 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnika nista uspela, odgovor tožnice na pritožbo pa v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča.