Jedro

Določbo 3. odstavka 116. člena ZDR je potrebno interpretirati tako, da velja za vse delavce, ki so nezmožni za delo zaradi bolezni ali poškodbe, in ne le za tiste, ki so nezmožni za delo v polnem delovnem času. Ker je bila tožnica ob poteku odpovednega roka zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, ji zaradi delne (za polovico delovnega časa) odsotnosti z dela zaradi poškodbe v tem času delovno razmerje ni moglo prenehati, ampak ji je lahko prenehalo šele z dnem zaključka njene delne nezmožnosti za delo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v zavrnilnem delu, to je v drugem odstavku III. točke izreka tako, da se glasi: "Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 29.12.2005, temveč je trajalo do vključno 31.1.2006. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 29.12.2005 do 31.1.2006 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 18. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

II. V preostalem (glede tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1.2.2006 dalje, poziv nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja ter izplačilo nadomestil plač za čas od 1.2.2006 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 70,23 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da je tožena stranka tožnici pripoznala obstoj delovne dobe za čas od 27.12.2005 do 29.12.2005 in se ji je za navedeno obdobje obvezala izplačati nadomestilo plače, kot če bi delala (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka od neto nadomestila plače za čas od 27.12.2005 do 29.12.2005 tožnici obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od 18.1.2006 dalje do plačila (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnih razlogov) z dne 14.10.2005 ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 29.12.2005, ampak še traja, zaradi česar jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji za čas od 29.12.2005 dalje priznati vse pravice z dela, med drugim izplačati izpadle plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca) dalje do plačila (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (III. in IV. točka izreka) se je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da ga spremeni tako, da ji prizna delovno razmerje do vključno 31.1.2006 in toženi stranki do navedenega datuma naloži priznanje vseh pravic z dela in po delu ter izplačilo izpadlih dohodkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za dohodke preteklega meseca. V pritožbi je tožnica navedla, da se delo, ki so ga pri toženi stranki pred odpovedjo pogodb o zaposlitvah opravljali proizvodni delavci II, še vedno opravlja. Ker se je spremenil le način dela in naziv delovnega mesta, ni bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavci, ki so ohranili zaposlitev zaradi večje usposobljenosti, tega dodatnega znanja ne potrebujejo in bi tudi tožnica to delo lahko opravljala. Ob izteku odpovednega roka je bila odsotna z dela za štiri ure zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe, zaradi česar bi ji delovno razmerje lahko prenehalo šele ob ugotovitvi zdravstvene zmožnosti za delo oziroma po poteku šest mesecev po izteku odpovednega roka, zato je upravičena najmanj do priznanja pravic iz dela in po delu do dne 31.1.2006. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah v pritožbi uveljavljanih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja za čas trajanja bolniškega staleža tožnice.

Tožena stranka, pri kateri je postalo nepotrebno delo 149 od skupno 285 zaposlenih, je izvedla postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po določilih 96. do 101. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Dne 25.7.2005 je o potrebi po zmanjšanju števila zaposlenih obvestila sindikat SKEI XY (priloga B3), s katerim je dosegla sporazum o kriterijih za določitev presežnih delavcev (priloga B6), ter o svojem posvetovanju s sindikatom seznanila Zavod za zaposlovanje (priloga B5). Program razreševanja presežnih delavcev (priloga B7), ki vsebuje vse zahtevane vsebine, je pripravila dne 30.9.2005. S tem je izpolnila vse formalne zahteve, ki jih za zakonitost tako imenovanih kolektivnih odpustov delavcev določa ZDR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnici je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 14.10.2005 (priloga A3) in sicer zaradi odpovedi poslovnega sodelovanja s strani dolgoletnega partnerja tožene stranke, večje prisotnosti nizkocenovne konkurence na svetovnih trgih dvokoles, s čimer so povezani izguba trga, povečani stroški ter nekonkurenčnost dejavnosti mehanske obdelave. Na podlagi navedenih okoliščin je prišlo do ukinitve določenih delovnih enot tožene stranke, predvsem enostavne proizvodnje, kar je privedlo do prenehanja potreb po delu delavcev na delovnem mestu proizvodni delavec II, ki ga je zasedala tožnica. Zaposlitev so ohranili le tisti zaposleni, ki so sodili v varovane kategorije. To izhaja iz programa razreševanja presežnih delavcev, saj je bilo med delavce, katerih delo je postalo nepotrebno, uvrščenih vseh 74 delavcev na delovnem mestu proizvodni delavec II. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega razloga iz 3. odstavka 88. člena ZDR, ki se zahteva za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je namreč odločila, da bo poleg zmanjšanja števila zaposlenih reorganizirala način proizvodnje tako, da bodo ostali le delavci s specialnimi znanji. Odločitev o tem, kako se bo odvijal delovni proces, oziroma s kakšnim profilom zaposlenih se bo delo izvajalo, pa je pridržana toženi stranki kot delodajalcu in sodišče vanjo ne more posegati. Iz navedenih razlogov tudi ne more upoštevati pritožbenih navedb tožnice, da bi tudi brez dodatnih znanj delo pri toženi stranki še vedno lahko opravljala.

Tožena stranka je pri ugotavljanju delavcev, katerih delo bo zaradi ugotovljenih poslovnih razlogov postalo nepotrebno in ki jim bo potrebno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, v enotno skupino uvrstila vse tiste, ki so delali na delovnem mestu proizvodni delavec II, za katero se je zahtevala II. stopnja strokovne izobrazbe. Med navedene delavce je sodila tudi tožnica, zaradi česar je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Za presojo zakonitosti te odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno vprašanje uporabe kriterijev za izbiro presežnih delavcev, ker so bili med presežne delavce uvrščeni vsi delavci na delovnem mestu proizvodni delavec II, drugih primerljivih delovnih mest, za katera bi se zahtevala II. stopnja strokovne izobrazbe, pa pri toženi stranki ni bilo, kot je razvidno iz programa razreševanja presežnih delavcev.

Zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14.10.2005 ni utemeljen, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, je pa delno utemeljen njen zahtevek, ki se nanaša na priznanje pravic iz delovnega razmerja vključno z izplačilom nadomestil plače za čas od 29.12.2005 do 31.1.2006. V skladu z določbo 3. odstavka 116. člena ZDR delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnih razlogov in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V presojani zadevi je bila tožnica ob izteku odpovednega roka dne 29.12.2005 do dne 31.1.2006 zmožna za delo zgolj v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, kot je razvidno iz odločbe imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 14.11.2005 (priloga A5). Citirano določbo ZDR je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo tako, da velja le za delavce, ki so nezmožni za delo v celoti, in ne za tiste, ki so nezmožni za delo v polnem delovnem času oziroma ki so zmožni za delo le v skrajšanem delovnem času. Tožnica je bila v času od 12.11.2005 do 31.1.2006 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, zato je zaradi delne (za polovico delovnega časa) odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe po stališču pritožbenega sodišča potrebno šteti, da ji v tem času delovno razmerje ni moglo prenehati. Za vse primere odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju (169. člen ZDR), torej tudi za primere, ko je delavcu priznan bolniški stalež za polovični delovni čas, velja določba tretjega odstavka 116. člena ZDR o posebnem pravnem varstvu pred odpovedjo, ki velja za odsotne z dela zaradi bolezni. Pritožbena navedba, da ji je delovno razmerje lahko prenehalo šele dne 1.2.2006 z dnem zaključka njene delne nezmožnosti za delo, je torej utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in po določilu 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožnici za čas od 29.12.2005 do vključno 31.1.2006 priznalo vse pravice iz dela oziroma izplačilo nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 18. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila.

Ker v preostalem delu izpodbijane sodbe niso bili podani niti tisti razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno njeno pritožbo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrniti in po določilu 353. člena ZPP potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnici od priglašenih stroškov priznalo za pravdo potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP) glede na Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03): 125 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov. Pri tem je upoštevalo, da je bila pritožba utemeljena le v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja v času od 29.12.2005 do 31.1.2006, ter da so priglašeni stroški v zvezi s poročilom stranki že zajeti v priznani nagradi za sestavo pritožbe. Glede na vrednost točke, ki je enaka 0,459 EUR in skupaj z davkom na dodano vrednost znašajo pritožbeni stroški tožnice, ki jih je po načelu uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP) dolžna povrniti tožena stranka, 70,23 EUR.