Jedro

Najkrajša dejanska možna razdalja od tožnikovega objekta do ceste z javno razsvetljavo meri 97 m, torej manj kot 100 m. Tožnik je sicer na meritvi pokazal drugo pot, po kateri je razdalja od objekta do javne ceste 106 m, vendar ta ni najkrajša dejanska pot, kar izhaja iz grafične priloge zapisnika, na katero se je skliceval drugostopenjski organ, tožbi pa jo je priložil tudi tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2014 za objekt na naslovu A., v višini 107,85 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da so podlaga za odmero NUSZ 62. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84, v nadaljevanju ZSZ/84) v zvezi s 1. alinejo 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), prvi odstavek 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in 2. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Šentjur (Uradni list RS, št. 131/03, v nadaljevanju Odlok). Glede opremljenosti zemljišča z dostopno cesto z javno razsvetljavo iz obrazložitve odločbe izhaja, da se ta nahaja na razdalji 90 m. 2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede sporne oddaljenosti dostopne ceste z javno razsvetljavo navaja, da sta 19. 11. 2015 predstavnica Občine Šentjur in tožnik opravila terensko merjenje oddaljenosti dostopne ceste z javno razsvetljavo od spornega objekta, o čemer je bil istega dne sestavljen tudi zapisnik, iz katerega izhaja, da znaša po meritvi občine oddaljenost 97 m, po tožnikovih meritvah pa 106 m. Upoštevna je meritev občine, ki je, kot je razvidno iz grafične priloge zapisnika, najkrajša dejanska možna pot do ceste z javno razsvetljavo. Glede na navedeno meritev oddaljenosti od dostopne ceste z javno razsvetljavo znaša manj kot 100 m, zato je prvostopenjski organ pri obračunu nadomestila pravilno upošteval tudi točke iz naslova opremljenosti dostopne ceste z javno razsvetljavo.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da želi, da sodišče zadevo še enkrat pregleda in presodi. Poudarja, da pri njih po celi ulici ni razsvetljave, je pa ob glavni cesti. To je cestna razsvetljava za glavni promet in ne ulična. Najkrajša pot od cestne razsvetljave do sredine njegove parcele je 106 m. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporna komunalna opremljenost tožnikovega zemljišča, in sicer opremljenost dostopne ceste z javno razsvetljavo. Po 11. členu Odloka se stavbno zemljišče glede na opremljenost dostopne ceste z javno razsvetljavo na razdalji največ 100 m ovrednoti z 2 točkami.

7. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnikovo zemljišče v smislu citirane določbe opremljeno z dostopno cesto z javno razsvetljavo. Navedeno ugotovitev je potrdil tudi drugostopenjski organ, po tem, ko je dokazni postopek dopolnil in vpogledal še v zapisnik terenske meritve, ki jo je v tožnikovi prisotnosti izvedla predstavnica Občine Šentjur. Iz tega zapisnika izhaja, da najkrajša dejanska možna razdalja od tožnikovega objekta do ceste z javno razsvetljavo meri 97 m, torej manj kot 100 m. Tožnik je sicer na meritvi pokazal drugo pot, po kateri je razdalja od objekta do javne ceste 106 m, vendar ta ni najkrajša dejanska pot, kar izhaja iz grafične priloge zapisnika, na katero se je skliceval drugostopenjski organ, tožbi pa jo je priložil tudi tožnik.

8. Glede tožnikove tožbene navedbe, da znaša razdalja od sredine parcele do dostopne ceste z javno razsvetljavo 106 m, sodišče pripominja še, da je glede na citirane določbe Odloka pomembna oddaljenost stavbnega zemljišča od komunalne infrastrukture, kar smiselno lahko pomeni le oddaljenost do njegove najbližje točke in ne sredine zemljišča, kot meni tožnik.

9. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.