Jedro

Do dne odločanja Zavoda o ponudbi tožnice oziroma do dne izdaje izpodbijanega obvestila, je minilo že več kot šest mesecev od pravnomočnosti navedene odločbe o prekršku. Glede na navedeno je pravilno stališče tožnice, da je Zavod v času odločanja o ponudbi, v EDNR ne bi smel voditi. Tožnica je v času odločanja o ponudbi izpolnjevala vse ostale pogoje iz 6. točke javnega povabila, kar navsezadnje izhaja že iz samega izpodbijanega obvestila. Iz navedenega jasno izhaja, da je izpodbijano obvestilo oziroma v njem vsebovana odločitev o ne sprejemu ponudbe tožnice nepravilna in nezakonita. Zavod bi ponudbo tožnice moral sprejeti in izdati obvestilo o sprejemu ponudbe tožnice ter v nadaljevanju postopati skladno z določbami javnega povabila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, Obvestilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje 11061-2435/2020-4 z dne 12. 8. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim Obvestilom o nesprejemu ponudbe je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju tudi Zavod) tožnico obvestil, da se njena ponudba za izvedbo projekta v okviru programa „Spodbujanje zaposlovanja – Zaposli.me 2020,“ ki je prispela na javno povabilo delodajalcem za izvedbo projektov v okviru programa „Spodbujanje zaposlovanja – Zaposli.me 2020 (v nadaljevanju javno povabilo), objavljenega na spletnih straneh Zavoda dne 1. 4. 2020, ne sprejme. Iz obrazložitve navedenega obvestila izhaja, da je tožnica na navedeno javno povabilo oddala ponudbo, v zvezi s katero je strokovna komisija Zavoda ugotovila, da je pravočasna, formalno popolna in razumljiva, da pa ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih z javnim povabilom, in sicer ne izpolnjuje pogoja : da delodajalec ni voden v Evidenci delodajalcev z negativnimi referencami (v nadaljevanju EDNR) zaradi kršitve delovno pravne zakonodaje. Ker je komisija ugotovila, da je tožnica vodena v EDNR, se je Zavod odločil, da njene ponudbe ne bo sprejel. Iz podatkov uradne evidence Zavoda je namreč razvidno, da je bila tožnici izrečena globa po prvi alineji prvega odstavka 23. člena Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1).

2. Tožnica meni, da je navedena odločitev napačna in nezakonita, zato zoper njo vlaga tožbo, in sicer iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da je v ponudbi z dne 5. 8. 2020 zaprosila za subvencioniranje zaposlitve za delovno mesto „delavec za preprosta dela pri nizkih gradnjah“, pri čemer je kot predlagano osebo za subvencioniranje zaposlitve navedla delavca A. A. (v nadaljevanju A. A.). Iz 6. točke javnega povabila izhajajo pogoji za sprejem ponudbe na javno povabilo, med drugim tudi, da lahko Zavod v primeru, da je delodajalec voden v EDNR zaradi kršitev delovno pravne zakonodaje, odloči, da ponudbe delodajalca ne bo sprejel. Odločitev Zavoda o zavrnitvi njene ponudbe ni pravilna in zakonita, ker iz izpisa iz EDNR jasno izhaja, da v njej ni vpisana kot delodajalec z negativnimi referencami. Člen 5 Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzorom nad osebami, prijavljenimi v evidencah (v nadaljevanju Pravilnik) spreminja 33. člen Pravilnika, ki ureja prenehanje vodenja v EDNR. Med drugim določa, da Zavod delodajalce, ki so uvrščeni v evidenco po 2. 1. 2016, preneha voditi v evidenci po šestih mesecih od dneva pravnomočnosti sankcije, če v navedenem obdobju ni bila znova ugotovljena kršitev delovno pravne zakonodaje. FURS je tožnici odločbo o prekršku izdal dne 7. 6. 2019, ki je postala pravnomočna dne 22. 6. 2019. Ker je tožnica ponudbo vložila več kot šest mesecev po pravnomočnosti navedene odločbe o prekršku, je Zavod ne bi smel voditi v EDNR. Sicer pa je v le-tej niti ne vodi. Drugih prekrškov, zaradi katerih bi bila tožnica vodena v EDNR, ni storila. Pojasnjuje, da je glede na potrebe delovnega procesa, kljub obvestilu o nesprejemu ponudbe, dne 18. 8. 2020 z delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi. Ker je Zavod izpodbijano odločitev oprl na napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je izpodbijani upravni akt materialno pravno nepravilen in nezakonit. Zavod je ravnal tudi v nasprotju z načelom materialne resnice, posledično pa je tudi kršil določbe postopka. Ker ni vodena v EDNR in ker izpolnjuje vse ostale pogoje iz 6. točke javnega povabila, bi Zavod njeno ponudbo moral sprejeti. Predlaga tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

3. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano obvestilo odpravi; da naloži Zavodu, da ji izda obvestilo o sprejemu ponudbe in jo povabi k podpisu pogodbe o izvedbi projekta in dodelitvi sredstev in jo z njo tudi sklene; da z delavcem A. A. sklene pogodbo o vključitvi v navedeni program; da ji prizna in izplačuje mesečne subvencije za zaposlitev A. A. od 1. 9. 2020 dalje za celotno obdobje subvencionirane zaposlitve, dogovorjene v Pogodbi o izvedbi projekta ter da ji povrne stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano obvestilo razveljavi (pravilno odpravi – opomba sodišča) in zadevo vrne Zavodu v ponovno odločanje ter mu naloži, da ji povrne stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Zavod v odgovoru na tožbo priznava napako pri izdaji obvestila o ne sprejemu ponudbe. Tožnici očita, da je s tem, ko je z delavcem A. A. sklenila pogodbo o zaposlitvi, prehitevala dogodke, saj bi v primeru, da bi bilo obvestilo pozitivno, tožnica morala najprej z njim podpisati pogodbo o izvedbi projekta in dodelitvi sredstev v okviru programa, nato bi sam (Zavod) moral z delavcem skleniti pogodbo o vključitvi v program in šele nato bi lahko tožnica z delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi. Ker je slednjo sklenila že dne 18. 8. 2020 in ne dne 1. 9. 2020, od katerega dalje uveljavlja subvencioniranje, je v tem delu njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi v zvezi z očitanim prehitevanjem dogodkov navaja, da če bi že takoj prejela obvestilo o sprejemu ponudbe, bi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi počakala na izvedbo nadaljnjih postopkov z Zavodom. Ker pa je Zavod njeno ponudbo zavrnil, v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi ni mogla čakati na zaključek sodnega postopka. Splošno znano je namreč, da so sodni postopki dolgotrajni, in sicer lahko trajajo tudi več let, poslovni proces pa je živ proces. Glede na obseg njenega dela je potreba po dodatnem delavcu obstajala ravno v času vložitve ponudbe, zaradi česar je tudi zaprosila za sofinanciranje njegove zaposlitve. Meni, da je stališče Zavoda neživljenjsko, nerazumno in nelogično ter da bi jo moral Zavod, da bi ga lahko zagovarjal kot pravilnega, o tem poučiti v pravnem pouku izpodbijanega obvestila, česar pa ni storil. Ker Zavod priznava, da je izpodbijano obvestilo napačno in nezakonito, je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. S tem, ko uveljavlja plačilo subvencije od 1. 9. 2020 dalje, je tožbeni zahtevek tudi pravilno postavljen. Zavod namreč na svoji spletni strani glede navedenega programa med drugim pojasnjuje tudi, da se mesečna subvencija za zaposlitev izplačuje v 12 enakih zneskih za vsak polni mesec zaposlitve, pri čemer je polni mesec zaposlitve pri zaposlitvi s prvim dnem v koledarskem mesecu do vključno zadnjega dne v koledarskem mesecu; če pa prvi dan zaposlitve ni prvi dan koledarskega meseca, pa se polni mesec zaposlitve šteje prvi mesec, ko zaposlitev traja od prvega do zadnjega dne v mesecu.

6. Tožba je utemeljena.

7. Med strankama ni sporno, da je Zavod ponudbo tožnice za subvencioniranje zaposlitve delavca A. A., vloženo dne 5. 8. 2020, v postopku preverjanja izpolnjevanja pogojev in meril z izpodbijanim obvestilom neupravičeno zavrnil, ker je napačno ugotovil, da ne izpolnjuje pogoja, da ni vodena v EDNR. Med strankama torej ni sporno, da je tožnica v času odločanja o njeni ponudbi navedeni pogoj izpolnjevala. Med njima namreč ni sporno, da je bila tožnici z odločbo FURS z dne 7. 6. 2019, ki je zoper njo postala pravnomočna dne 22. 6. 2019, izrečena globa za prekršek po prvi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1. Prav tako med njima ni sporno, da se lahko Zavod na podlagi 6. točke javnega povabila, ki določa pogoje za sprejem ponudbe, v primeru, da je delodajalec voden v EDNR zaradi kršitev delovno pravne zakonodaje, odloči, da njegove ponudbe ne bo sprejel. Pravilnik natančneje določa prijavo in odjavo v ali iz evidenc, med drugim tudi prijavo in odjavo v ali iz evidence delodajalcev z negativnimi referencami (1. člen Pravilnika), in sicer v 32. členu in 33. členu. Na podlagi 2. člena Pravilnika Zavod pravne in fizične osebe v EDNR prične in preneha voditi po uradni dolžnosti. Skladno s 4. členom Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika, ki spreminja 32. člen Pravilnika, ki ureja pričetek vodenja v evidenci, slednji v drugi alineji določa, da Zavod prične voditi delodajalca v EDNR z dnem pridobitve podatkov od FURS o pravnomočnih sankcijah, izrečenih delodajalcem za kršitve določb zakona, ki ureja preprečevanje dela in zaposlovanja na črno. Skladno s 5. členom Pravilnika, ki spreminja 33. člen Pravilnika, ki ureja prenehanje vodenja v evidenci, slednji v drugi alineji določa, da Zavod preneha voditi delodajalca v EDNR po šestih mesecih od dneva pravnomočnosti sankcije, v katerih ni ponovno nastal razlog iz druge alineje 32. člena. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika je začel veljati dne 2. 1. 2016. Glede na navedeno je bil Zavod po uradni dolžnosti dolžan prenehati voditi tožnico v EDNR po šestih mesecih od dne 22. 6. 2019, ko je zoper njo postala pravnomočna odločba FURS z dne 7. 6. 2019 o prekršku po prvi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1. Med strankama namreč ni sporno, da tožnica drugih prekrškov, zaradi katerih bi bila vodena v EDNR, ni storila. Nasprotnega namreč Zavod ne zatrjuje. Do dne odločanja Zavoda o ponudbi tožnice oziroma do dne izdaje izpodbijanega obvestila, torej dne 12. 8. 2020, je minilo že več kot šest mesecev od pravnomočnosti navedene odločbe o prekršku. Glede na navedeno je pravilno stališče tožnice, da je Zavod v času odločanja o ponudbi, v EDNR ne bi smel voditi. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnica v času odločanja o ponudbi izpolnjevala vse ostale pogoje iz 6. točke javnega povabila, kar navsezadnje izhaja že iz samega izpodbijanega obvestila. Zavod v odgovoru na tožbo izrecno priznava napako pri izdaji obvestila o ne sprejemu ponudbe. Iz navedenega torej jasno izhaja, da je izpodbijano obvestilo oziroma v njem vsebovana odločitev o ne sprejemu ponudbe tožnice nepravilna in nezakonita. Zavod bi ponudbo tožnice moral sprejeti in izdati obvestilo o sprejemu ponudbe tožnice ter v nadaljevanju postopati skladno z določbami javnega povabila.

8. V konkretnem primeru torej Zavod ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja, v posledici česar ni pravilno upošteval navedenih določb materialnega prava, kar je privedlo do napačne in nezakonite odločitve o zavrnitvi ponudbe tožnice. Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo Zavodu v ponoven postopek. Zavod mora skladno s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva, ko bo prejel to sodbo, pri čemer je vezan na pravno mnenje tega sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

9. Tožnica je s primarnim tožbenim zahtevkom predlagala odločitev v sporu polne jurisdikcije, torej da sodišče po odpravi izpodbijanega obvestila samo odloči o njeni pravici do subvencioniranja zaposlitve. Po presoji sodišča pogoji za takšno odločanje niso izpolnjeni. Upravni spor je primarno spor o zakonitosti upravnega akta, zoper katerega tožnik uveljavlja sodno varstvo. ZUS-1 pod določenimi pogoji dopušča, da lahko sodišče po odpravi izpodbijanega upravnega akta samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in s tem prevzame funkcijo uprave. Ker odločitev sodišča o upravni zadevi pomeni poseg v izvršilno vejo oblasti, je takšno odločanje sodišča zgolj izjema in je zakonodajalec omejil pooblastilo za takšno odločanje sodišča z več pogoji, ki so določeni v prvem odstavku 7. člena in v 65. členu ZUS-1. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če tako določa zakon ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi oprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo, 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. Skladno z določbo petega odstavka tega člena ZUS-1 po prvem odstavku tega člena odloči sodišče, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1. Po presoji sodišča v konkretnem primeru niso izpolnjeni navedeni pogoji za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Tega namreč ne dopušča že sama narava stvari, prav tako pa v konkretnem primeru tudi ne obstaja zadostna podlaga za sprejem take odločitve, saj sodišče ne razpolaga z vsemi potrebnimi podatki za njen sprejem. V sporu polne jurisdikcije namreč izdana sodba povsem nadomesti odpravljeni upravni akt in neposredno učinkuje na pravno razmerje tožnika in je izvršilni naslov.

10. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Glede na to se sodišče ni opredeljevalo do predlaganega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, ji je sodišče priznalo stroške v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV (62,70 EUR), skupaj 347,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).