Jedro

Tožbeni zahtevek ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepa o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku. V primeru nedoločenega in neizvršljivega zahtevka gre za formalno pomanjkljivo tožbo, kar predvideva postopek po 108. členu ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da toženi stranki izročita del nepremičnne parc. št. 4152/2, k. o. X tako, da odstranita ograjo in jo premestita na mejno črto med mejniki 15142 do 1592 in do 15190, odstranita vrtni kamin ter del strehe, ki se nahajajo na nepremičnini parc. št. 4152/2, tako, da ne bo segala v zračni prostor nepremičnine 4152/2 (točka I izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 509,35 EUR v roku 15-tih dni s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je očitek o nesklepčnosti tožbe napačen. Meni, da je že s tem, ko je določno opredelil nepremičnino in potek meje, določno specificiral tožbeni zahtevek. Iz sklepa N 27/2006 z dne 31. 3. 2008 in I Cp 1172/2008 z dne 13. 1. 2009 izhaja potek meje. Tam je določno označeno, kateri del nepremičnine morata toženca prepustiti v posest tožeči stranki oziroma opustiti poseganje vanj. Ker ne gre za zahtevek, na podlagi katerega bi bilo potrebno spreminjati posestne meje oziroma izvajati spremembe v katastru, ni potrebno, da bi izrek sodbe določal točne identifikacijske točke. Zmotno je stališče sodišča, da je podlaga zahtevka 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Zahtevka tožeča stranka ne utemeljuje s posegom v njeno posest, ampak z dejstvom, da posesti sploh nima. Ne gre za negatorno tožbo. Tožnik zahteva izpraznitev svoje nepremičnine in vrnitev le-te v njegovo neposredno posest, ne pa prepoved protipravnega oviranja pri izvrševanju lastninske pravice. Zahtevek za odstranitev vseh stvari res implicirana misel, da gre za negatorno tožbo, vendar pa bo tožnik z odstranitvijo objektov oziroma premičnin v celoti prevzel v posest nepremičnino, katere del imata sedaj v posesti toženi stranki. V tožbi navedena dejstva utemeljujejo zahtevek sodno varstvo tako po 99., kot po 92. členu SPZ. Tožba je zato sklepčna. Opozarja, da je na prvi strani določno opredeljen toženec in je zato očitek o tem, da ni določeno, komu naj se nepremičnina izroči, neutemeljen. Sodišče tudi ni izvedlo vseh dokazov, predvsem ogleda.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Menita, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Predlagata, da jo sodišče zavrne. Priglašata stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Višje sodišče v Ljubljani pristojno za odločanje v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 472/2014 z dne 28. 2. 2014, s katerim je bila pristojnost za sojenje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

6. Glede na to, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, izvajanje dokaznega postopka ni bilo potrebno. Sklep o (ne)sklepčnosti namreč temelji na presoji, ali bi sodišče zahtevku, če bi se navedbe v tožbi izkazale za resnične, lahko ugodilo. Očitek, da dokazi niso bili izvedeni, je zato neutemeljen.

7. Tožbeni zahtevek mora biti pri dajatveni tožbi konkretno opredeljen. Glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka je preizkus, ali bo tožbeni zahtevek – ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova: da bo torej izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvoumno in brez nadaljnjega pravnega sklepanja jasno, kaj je obveznost, ki jo je potrebno izvršiti. Tožbeni zahtevek zato ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepa o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku.(1)

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja s tožbo, nedoločen in neizvršljiv.

9. Tako tožeča stranka zahteva izročitev dela nepremičnine parc. št. 4152/2, k. o. X, s tem, da v zahtevku tega dela ne opredeli in tudi ne pove, komu sta toženi stranki ta del dolžni izročiti. Ker postane pravnomočen in izvršljiv le izrek sodbe, je zmotno stališče pritožnika, da v tem pogledu zadošča, da se je v navedbah skliceval na sklep Okrajnega sodišča v Lendavi, N 27/2006 z dne 31. 3. 2008, iz katerega je razvidno, kateri del nepremičnine zahteva. Enako velja za navedbo osebe, ki sta ji toženi stranki dolžni izpolniti.

10. Nedoločen in neizvršljiv je tudi zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva odstranitev in prestavitev ograje, odstranitev vrtnega kamina in dela strehe. Iz zahtevka tako ne izhaja, kje ograja stoji, niti ni jasno, ali je predmet odstranitve celotna ograja ali njen del. Vrtni kamin je lokacijsko opredeljen zgolj v navedbah, ne pa v zahtevku. V zahtevku tudi ni opredeljeno, kateri del strehe in na kateri zgradbi naj se odstrani. Pomanjkljivo je opredeljena tudi mejna črta, saj ni navedeno, kateri parceli razmejuje. V kolikor gre za mejo med parcelo 4152/2 in 4152/1, obe k. o. X, pa je že sodišče prve stopnje v razlogih opozorilo tudi na napako v oznaki enega od mejnikov.

11. Sodišče prve stopnje je torej pomanjkljivost tožbenega zahtevka zaznalo in jo tudi pravilno opredelilo kot nedoločenost in neizvršljivost zahtevka. Kljub takšni (ugotovljeni) formalni pomanjkljivosti tožbe pa tožeče stranke ni pozvalo na popravo tožbe v smislu 108. člena ZPP (2) ampak na odpravo nesklepčnosti, kar je povsem drugačna pomanjkljivost tožbe. Formalna pomanjkljivost tožbe je stvar procesnega prava. Če se ne odpravi, sodišče tožbo zavrže (in ne zavrne). Nasprotno pa je vsebinska pomanjkljivost tožbe oziroma njena nesklepčnost stvar materialnega prava in se nanaša na dejansko podlago tožbe in pogojuje odločitev o njeni neutemeljenosti.

12. Ker postopek po prvem odstavku 108. člena ZPP ni bil izveden, pritožbeno sodišče nima podlage, da bi odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in tožbo zavrglo. S tem bi tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi, izpodbijano odločitev razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da izvede postopek po 108. členu ZPP, nato pa v zadevi ponovno odloči. 13. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. O njih bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

(1) A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 123. (2) Formalno pomanjkljiva tožba ni sposobna za obravnavo in do njene vsebinske presoje niti ne sme priti.